V zadnjih mesecih se na spletu, predvsem na družabnih omrežjih, pojavlja veliko informacij o množičnih uvozih zapuščenih psov z Balkana, predvsem iz držav bivše Jugoslavije. Piše se celo o nelegalnih uvozih, piše se o boleznih, ki naj bi prihajale skupaj z uvoženimi psi, in s tem povezanimi nevarnostmi.

Nekatera slovenska društva, ki se ukvarjajo s pomočjo zapuščenim živalim na Balkanu, zagotavljajo, da pse v Slovenijo pripeljejo le v primeru, da imajo zanj zagotovljenega posvojitelja, sicer pa nudijo pomoč v hrani, plačilu veterinarskih storitev, ter plačilu varnih namestitev v tako imenovanih »penzionih« za pse. Zagotavljajo tudi, da ne gre za nikakršne masovne uvoze psov, še manj za nelegalne, saj da imajo vsi psi, ki jih pripeljejo v Slovenijo, urejeno vso dokumentacijo in so veterinarsko urejeni tako, kot zahteva zakonodaja. Tako torej društva, moramo pa pripomniti, da se uvozov posameznih psov lotevajo tudi posamezniki. Koliko psov pripeljejo in na kakšen način, je nemogoče ugotoviti.

Pred kratkim je eno od večjih slovenskih društev za zaščito živali na svoji FB strani v zvezi z uvozi psov z Balkana zapisalo, da (citiramo): »na Balkanu obstajajo bolezni, ki jih pri nas (še) ni ali pa se pojavljajo zelo redko. Mnogi veterinarji simptomov ne prepoznajo in zato živali ne znajo zdraviti. Te v mukah poginejo (bolje rečeno – crknejo.« (konec citata). 

Ker se nam je zdela ta izjava precej nenavadna, še posebno, ker jo je zapisalo eno večjih slovenskih društev za zaščito živali, ki naj bi iz trte izvitih informacij ne objavljalo, smo za pojasnila prosili Veterinarsko zbornico Slovenije in UVHVVR.

Povzemamo odgovor Veterinarske zbornice Slovenije:

Kužne bolezni, ki smo jih v Sloveniji z doslednim preventivnim cepljenjem večjega dela populacije praktično izkorerninili, se v državah, kjer tovrstnega cepljenja ne izvajajo redno, pojavljajo pogosteje. Ker gre za pomembne kužne bolezni (pasja kuga, babezia, lišmanioza, srčna glista …), so slovenski veterinarji o njih dobro poučeni. Vse najhujše kužne bolezni, ki kljub intenzivnemu zdravljenju lahko privedejo do pogina živali, so zato obvezni del študijskega programa veterinarstva.

Glede na to, da je v zadnjih letih veliko migracij ljudi z juga, je za pričakovati posamezne primere teh bolezni tudi pri nas. Stroka se tega zaveda, zato se veterinarji dodatno izobražujejo glede pojava teh bolezni v sedanjem času pri nas in tudi vse o kliničnih znakih in ostalih podrobnostih posameznih infekcij. Za virusne bolezni sicer na splošno velja, da specifičnega zdravljenja ni, zato veterinarji lahko živali pomagajo le s simptomatskim zdravljenjem in upajo na uspeh, ki je odvisen od splošnega stanja organizma živali. Slovenski veterinarji so torej povsem usposobljeni  prepoznavati simptome navedenih kužnih bolezni.

Med omenjenimi boleznimi se v Sloveniji pojavlja dirofilarioza (srčna glista) predvsem na Obali, prenašajo pa jo okuženi komarji.  Poleg tega je v Sloveniji nekaj področij, kjer imamo primere babezioze.

Veterinarji so sicer seznanjeni s pojavom »uvoza« psov iz različnih držav, smiselno bi se jim zdelo podpreti oskrbo živali v državah izvora in temeljitejši preventivni pregled pred njihovo selitvijo.

Na UVHVVR povedo, da pri njih vodijo podatke o psih, ki so prispeli v Republiko Slovenijo brez predpisanih dokumentov iz tretjih držav. Takih je bilo v letu 2015 skupaj  47 in v letu 2016 skupaj 97. Ti podatki se nanašajo na vse tretje države. O boleznih pa, da bolezni ne poznajo meja in se prenašajo z živalmi, ne glede na namen premika. To se dogaja tudi, če potujejo z lastnikom in se kasneje vrnejo. Lastnikom veterinarji svetujejo v zvezi s preventivo, glede na epizootiološko stanje v državi potovanja.

Če povzamemo, javna izjava slovenskega društva za zaščito živali, o »crkovanju« psov, pripeljanih iz tujine, zaradi »balkanskih« bolezni in nesposobnosti slovenskih veterinarjev te bolezni prepoznati in zdraviti, je, milo rečeno, po našem mnenju ,poskus zastraševanja potencialnih posvojiteljev tujih psov. Poskus, ki niti ni osamljen, saj se na različnih spletnih mestih podobni poskusi pojavljajo ciklično vsakih nekaj mesecev, pri čemer je uporabljena zelo agresivna in celo žaljiva retorika. Skoraj bi si upali trditi, da se s tem dosegajo nasprotni učinki od tistih, ki so si jih zamislili.

Navsezadnje lahko vsak razpolaga s svojim časom in denarjem, kot si sam želi. Če si želi uvoziti zapuščenega psa iz Bosne, Grčije ali iz Španije, in pri tem upošteva vso predpisano zakonodajo, ni nič narobe. Tak »uvožen« zapuščen pes, ki v Sloveniji dobi nov dom, ni v ničemer drugačen od drago kupljenega rodovniškega psa v Nemčiji, na Češkem ali nenavsezadnje v Srbiji. Oba sta dobila nove skrbnike v Sloveniji in nihče od njiju ni kriv, da v slovenskih zavetiščih tudi živijo zapuščeni psi.

Krivdo za polna slovenska zavetišča je potrebno poiskati drugje. (NG)

Foto: Shutterstock