Češnja (Ciliegia) je dve leti stara nemška ovčarka, ki je živela v središču mesta Kijev v Ukrajini, skupaj s svojo druščino pasjih prijateljev. Bila je mlada mamica, skrbela je za svojih šest mladičev s pravo materinsko ljubeznijo.

Nekega dne se je kot običajno skrila v zavetje kartonaste škatle, ki jih v Ukrajini, ljudje dobrega srca, večkrat pustijo predvsem v bližini tržnic ali nakupovalnih središč. Med dojenjem svojih mladičev je opazovala ostale prijatelje iz ulice, ki so se okrog nje igrali, nekateri počivali, veliko pa je bilo takih, ki so le mirno ovohavali bližnjo okolico. Češnja ni mogla vedeti, da bo to dan, ko se bo njeno življenje obrnilo na glavo.

V trenutku je zaslišala glasen ropot, ki je prihajal iz ulice. Dvignila je pogled preko kartonastega zavetja in zagledala ljudi, ki so se z debelimi palicami znašali nad njene pasje prijatelje. Slišati je bilo glasen ropot in vsepovsod je bilo mogoče videti krvave madeže, ki so oblili Češnjine ulične prijatelje. Obležali so sredi ulice.

Zelo glasno kričanje in smeh ljudi… mislila je, da ji bo počila glava.

Da bi zaščitila svoje otroke se je ulegla nanje, v upanju, da je napadalci ne bi opazili. A je v istem trenutku nad seboj zagledala senco, ki se ji je vse bolj približevala. Slišala je močno eksplozijo in začutila je vroče železo, ki se ji je zagozdilo v kožo. Češnja je ostala nepremična, napadalci so mislili, da je mrtva, zato so jo nasilno umaknili. Zagledali so njenih šest mladičev in brez milosti so začeli streljati nanje. Streljali so na tista majhna, nič kriva bitjeca, ob tem pa se glasno smejali in izgovarjali besede, ki jih Češnja ni mogla razumeti. Samozavestno in bojevito je ranjena mati skušala ubraniti svoje otroke in se uleči nanje, da bi jih zaščitila pred udarci napadalcev. Tisti trenutek pa je eden od napadalcev zamahnil s palico in jo silovito udaril. Obležala je nezavestna.

Prebudila se je v čudni sobani. Opazila je gladke zidove, vohala pa je njej neznane vonjave. Skušala se je  postaviti na noge, vendar presenečena opazila, da zadnjih nog ne more premikati. Pogledala jih je in izgledale so mrtve. Zmedena si je ogledovala prostor, v katerem se je zbudila in panično iskala svoje mladiče. Nikjer jih ni bilo. Obupano je lajala in jih skušala priklicati. Njeno klicanje je ostalo brez odgovora, pričela je jokati…

Tako sem si predstavljal Češnjino zgodbo, če bi jo lahko sama pripovedovala.

Češnjo sem srečal v bolnišnici, ker so me poklicali prostovoljci, ki so jo našli ranjeno na ulici, poleg pa njenih šest mrtvih mladičev. Mrtvi so bili tudi vsi njeni pasji prijatelji iz ulice in člani njene družine. Ko sem vstopil v tisto čudno sobano, s čudnimi vonjavami po razkužilu, sem jo opazil v kletki. Sedela je na zadnjih tačkah, vendar jasno je bilo opaziti, da zelo trpi.

Ko sem odprl kletko, se je Češnja z veliko muko skušala izvleči iz njene kletke, da bi pregledala še vse ostale predele sobane, saj je upala, da bo tam našla svoje otroke. V očeh ji je bilo videti kako prestrašena je, vendar se je morala (žal) sprijazniti z žalostno usodo, ki jo je doletela.

Občutil sem ogromno nemoč, ko sem opazoval to nežno bitjece, ki se je z bolečino in velikim trudom s sklonjeno glavo vrnila v kletko in se ulegla na udobno deko, ki so ji jo pripravili zdravniki.

Češnja ob prihodu v Italijo.

Približal sem se ji in se počutil krivega, da sem tudi sam človek. Kajti "človek", ki je enak meni, jo je ranil in ji naredil nekaj tako okrutnega. S sklonjeno glavo me je pogledala in prebral sem ji, da se sprašuje: "Zakaj?"

Ja, res je Češnja! ZAKAJ?

Tudi sam si ne znam odgovoriti na to vprašanje, tudi sam se sprašujem, zakaj so na svetu tako hudobni ljudje. Arogantni ljudje, ki si jemljejo pravico, da jemljejo življenje ostalim nedolžnim bitjem. In to zgolj zato, ker se počutijo vsemogočni, vendar v resnici niso nič. Svoje frustracije in težave izražajo z nasiljem nad nemočnimi bitji.

Češnja je postala moja skrb, da bi ji dokazal, da niso vsi ljudje slabi in nasilni. Potrebovala je res veliko časa, da se je navadila moje bližine, vendar jo zdaj že lahko pobožam in vesela je moje družbe, ko jo pridem obiskati v bolnišnico. Češnja je s potrpežljivostjo premagala travmatično izkušnjo, čeprav sta v njenem telesu še vedno dva pištolna metka. Metek ob hrbtenici je naredil največ škode. Nog ne čuti, o operaciji pa v Ukrajini ne razmišljajo.

Nekega dne, ko sem jo objemal sem ji obljubil: "Češnja, ti boš odšla od tu!"

Češnja ob prihodu v Italijo.

Zelo težko je psa odpeljati iz Ukrajine. Tu jih pobijajo. Če jih želiš odpeljati preko meja, so postopki zelo zahtevni, Češnja je bila "potepuški" pes, kar pomeni, da je v tej deželi nezaželeno bitje. Pomislite, da bi skušal čez mejo peljati psa (potepuškega!) v takem stanju?! Prostovoljci žal nimajo denarja, da bi operirali vse pse, zato sem se odločil, da bom sam plačal vse, kar Češnja potrebuje, le da jo pustijo na miru. Tako se je tudi zgodilo.

Ko so me vabili na intervjuje (posebej bi izpostavil gostovanje na državni televiziji Rai 2), sem jim pokazal video posnetek. Na njem je bila Češnja zelo suha, imela je plenice, za seboj pa je vlekla zadnji dve ohromeli tački.

Po objavi gostovanja se je javilo dekle iz kraja San Giovanni in Persiceto (Bologna). Povedala mi je, da se je takoj zaljubila v to nesrečno ovčarko. Pisala mi je, da bi Češnjo rada posvojila in da takoj, ko jo je zagledala na televiziji je vedela, da ji želi ponuditi novo priložnost - zaživeti. Ime ji je Cristina Anteghini, klicala me je večkrat in obljubil sem ji, da bom naredil vse kar je v moji moči, da bo Češnja kmalu v njenem objemu.

Češnja je pripotovala v Italijo. Rešili smo jo iz živalskega holokavsta in bo prvi "potepuški" pes, ki je odšel iz Ukrajine, da bi drugje občutil srečo. In kaj pomeni imeti "družino"... Iskreno sem vesel, da sem uspel uresničiti to veliko željo, verjamem, da je to tudi velika Češnjina želja. Prevozila sva čustveno nabitih in napornih 2.300 km z avtomobilom. Češnja je pretrpela dovolj, da bi jo v letalu prevažali kot prtljago, ki jo le odvržejo, ločeno od ljudi (mene). Tega si ne zasluži. Želel sem ji ponuditi vso ljubezen, vse dokler je nisem predal novi človeški "materi".

Cristina in Češnja– SREČNO!

Komentarji in debata na Facebooku

Avtor: Andrea Cisternino, 01. maj 2012
Prevod: Pes moj prijatelj

Foto: Oipa

Povzeto po: GEA PRESS