04.08.2016

Barbarina kolumna: O odstrelu medveda

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Rjavi medved (ursus arctos) je zavarovana vrsta, varujejo ga številne konvencije. Ima velike prostorske zahteve, veliko mobilnost, oportunistični omnivorski način prehranjevanja. V Evropi danes živi okrog 50.000 medvedov. Populacija v Sloveniji spada v del populacije, razširjene v Alpah, na Balkanu in obsega do 2500 medvedov. Največ medvedov v Sloveniji je na Kočevskem in Notranjskem, najvzhodneje na Gorjancih, manjše število jih preide tudi v Severno Primorsko in Alpe.

25. julija 2016 je v večernih urah na območju Gorjancev medved napadel lovca. Dogodek je bil, kot že večkrat, srečanje neprevidnega človeka in prestrašenega medveda. Lovec je bil potuhnjen zaradi prežanja na divjad, bil je neopazen, medved je pritekel mimo in lovca ni opazil. Prestrašil se je in lovca poškodoval po nogi.

Medved ni hodil po naselju in ni brskal po smeteh. Bil je v svojem naravnem okolju, v katerega je vdrl človek.

Lovec znanja o medvedih ni imel, a je kljub temu trdil, da bo medved še napadal. ARSO in ZGS sta temu sledila in le dan kasneje določila odstrel medveda. Po temeljitem razmisleku, so zapisali. Kako temeljit je razmislek o življenju in smrti v enem dnevu, si lahko mislimo. Hitrost institucij v tem primeru je nenavadna, glede na to, da državljani po navadi čakamo na njihove odgovore tedne in mesece in jih včasih niti ne dočakamo.

Tokrat sem odgovor ARSO in ZGS dobila že po nekaj dneh. Pomenljivo. Mojih navedb sploh niso komentirali. Vsebinsko prazen odgovor je povedal le, da so storili vse, da je na tem območju veliko ljudi in da se medved po napadu ni umaknil. Očitno predpisujejo še, kako se mora vesti medved po napadu. Vem, da je Slovenija preveč obljudena, ljudje rinejo vsepovsod. Pa vendarle - če je na območju napada veliko pohodnikov in gobarjev – zakaj je dovoljen lov?

Kot že tolikokrat, je tudi tokrat medved tisti, ki neprevidnost človeka plača z življenjem. Tako je bilo tudi, ko je gobar pohodil medveda med spanjem. Tudi ko se je medveda ustrašila mogočna ameriška vojska, so lovci medveda servilno ustrelili. Še bolj kruto je bilo leta 2007 pri Cerknici, ko je šel neumnež do brloga, da bi fotografiral medvedko z mladiči. Ta ga je napadla in poleg fotografa pobegnila še sama, ker je čutila, da okolje ni varno. Lovci so medvedko čakali tako, da so pustili mladiča umirati od lakote. Mladiča sta umrla, medvedke pa več ni bilo. Leta 2012 so lovci ustrelili najprej enega mladiča, nato še medvedko in drugega mladiča. Takrat je celo MOP uvedel nadzor nad postopkom, a seveda po pričakovanjih niso odkrili ničesar. Vrana vrani…

Gre za le nekaj naštetih primerov. Pri vseh napadih v zadnjih letih je bilo skupno to, da je šlo mlade medvede, ki so še delno razigrani, a se že borijo za svoj teritorij, ter medvedke z mladiči. Predvsem pa je bilo skupno to, da je medved z blažjim napadom zgolj hotel odvrniti človeka od sebe. Če bi medved hotel, bi lahko človeka pokončal z enim samim udarcem.

Odstrel medveda, tako reden kot izreden, pri nas ni upravičen iz več razlogov.

1.Slovenija izvaja enega najvišjih odstrelov medveda na svetu, saj vsako leto odstreli kar 20 % in več celotne populacije medveda. Do leta 2004 je bil medved lovna divjad in se je njegova populacija počasi višala, odkar je zavarovan in zaščiten, je odstrel višji kot prej, kar je absurdno.

2.Števila medvedov pri nas ni mogoče natančno določiti, ker prehaja državne meje, monitoring Zavoda za gozdove, s katerim naj bi se določilo njihovo število kot podlaga za določitev odstrela, pa naj bi bil izveden nestrokovno.

3.Odstrel je neupravičen že zato, ker smo ljudje posegli v tisočletne selitvene poti medvedov s cestami in železnico. Zato prihaja do prometnih nesreč, avtoceste pa uspejo prečkati odrasli samci, samice z mladiči pa ne. Vsako območje medveda postaja neke vrste »medvedji geto«, populacija se pari med seboj ali še to ne, kar ustvarja manj številčno ali manj stabilno ter zdravo populacijo medvedov.

4.Nekatere vrste živali se pred upadanjem lastnega staleža borijo s povečano rodnostjo.

5.Odstrel, če bi sploh bil, bi moral biti kvečjemu zadnja možnost reševanja problemov, pri nas pa je prva možnost. O drugih možnostih se sploh ne razmišlja, čeprav nam to nalaga evropska zakonodaja. Namesto z odstrelom bi se v Sloveniji morali ukvarjati z vzroki za konflikte z medvedom ter kako jih preprečevati. Odstrel ne zmanjšuje števila konfliktov, ker prihaja do konfliktov tudi tam, kjer je medvedov malo. Odstrel ne zmanjšuje niti škode na drobnici, a tega zagovorniki odstrela niso zmožni razumeti.

SAMOZAŠČITNO RAVNANJE

Velikokrat slišimo, da je treba uvesti krmišča in mrhovišča. So nujen ukrep, ki se že izvaja. Vendar pa so gozdovi pri nas premajhni, mobilnost medveda pa prevelika, da bi se ga s tem zadrževalo samo v gozdovih, ki pogosto segajo do robov naselij, po drugi strani pa se naselja širijo v gozd. Vedno bolj primanjkuje zelenih pasov med naselji in gozdom. Vendar pa se s krmišči pomaga ohranjati medveda izven naselij, marsikaj pa bi morali storiti ljudje v naseljih sami.  

Človek naj bi bil najvišje razvito bitje na Zemlji, zato je prav, da prevzame svojo odgovornost za konflilkte z medvedom. Kar pomeni tudi, da mora poskrbeti, da njegovo ravnanje ne bo izzvalo napada medveda, in če se ne vede samozaščitno, je sam kriv, če s tem izzove napad. Človek, ki teh ukrepov ne bi izvajal, bi moral biti za to odgovoren. Vsak človek bi moral imeti do narave etičen odnos in potem tudi konfliktov z medvedom ne bi bilo.

Čeprav tudi nekateri mediji objavljajo nasvete za samozaščitno vedenje v gozdu, je še vedno zelo malo ljudi seznanjenih s tem, kako naj se vedejo na območju medveda, da do napada ne bo prišlo. Ljudje niso ozaveščeni, nimajo čuta za živali, medveda vidijo kot grozno zver, ki jih bo požrla in se ne zavedajo, da je zanje veliko bolj nevaren klop kot medved. Kljub temu rinejo v gozdove, tam si postavljajo celo hiše (potem pa nergajo, da imajo medveda na dvorišču), kar bi se moralo omejiti oziroma prepovedati. Izobraževanje o zaščiti pred medvedom bi moralo postati obvezno za vsakogar. Gre za preproste ukrepe, za glasen govor, za žvižganje, karkoli, s čimer v gozdu opozarjamo nase. Tako imajo živali možnost, da se pravočasno umaknejo. Orožje ni ravno v pomoč, ker ugotovitve kažejo, da se ljudje, če imajo orožje, vedejo še bolj drzno in nespametno kot sicer, kar še poveča možnost napada. Boljša možnost je razpršilo, narejeno na osnovi kaspaicina (poprov sprej) – a le v neposrednem srečanju z medvedom, s preventivnim škropljenjem dosežemo nasprotni učinek! Nujno bi bilo tudi, da v gozd ne gremo sami, da se pozanimamo pri lovcih, kje so brlogi in se jim izognemo, ter da gremo v gozd brez psa.

Tudi v naseljih, ki so na območju medveda, bi ljudje morali sprejeti določene ukrepe, ker medveda sami privabljajo v svojo bližino. Gre povečini za ista naselja – Bloke, Rakitna, Kurešček, Loški Potok, Sodražica... Ker ozaveščanje v vseh letih ni pomagalo dovolj, bi neupoštevanje teh ukrepov moralo postati kaznivo in hitro bi nastal red.  

Težave se začnejo že z divjimi odlagališči odpadkov in prostori za piknike, ki jih je po Sloveniji ogromno in kjer ljudje pustijo različne odpadke, tudi ostanke hrane. Tako se medved navadi na antropogeno hrano (človeško hrano), kar ga privabi v okolico naselij. Privabljajo ga smetnjaki, kompost, razni biološki odpadki v okolici hiš, saj so ljudje nemarni in puščajo odpadke vsevprek. Ljudje pogosto na sadnem drevju ne obirajo sadja, zato bi moralo biti obiranje obvezno - če ga je preveč, bi se moralo podariti socialno šibkejšim ali najti kakšno drugo ustrezno rešitev.

Obvezno bi moralo biti postavljanje električnih ograj z dovolj visoko napetostjo okrog pašnikov, čebelnjakov, sadovnjakov. Poleg tega je smiselna uporaba pastirskih psov, če je lastnik sposoben dobro poskrbeti zanje. Vsekakor pa bi rejci morali živino ponoči zapirati v hleve.

V Montani, na severozahodu ZDA, so samo z ravnanjem s smetmi, postavljanjem električnih ograj okrog pašnikov, čebelnjakov in podobnimi ukrepi zmanjšali število konfliktnih situacij z medvedom za 91 %!

Pri nas pa se ne ljudje ne država ne zavedajo svoje odgovornosti. Nimamo niti enega medvedo-varnega (bearproof) smetnjaka. Rejci vidijo samo odškodnine. Do prometnih nesreč na cestah prihaja pogosto na istih lokacijah, zato ni jasno, zakaj se ne uvede več zelenih prehodov. Države pa ti zaščitni ukrepi ne zanimajo, le številčnost populacije kot razlog za odstrel. Takšna politika »varovanja narave« ter »trajnostnega upravljanja« je povsem zgrešena, kratkovidnost je lažja pot, ki ji ustreza tudi slaba zakonodaja ter dva zelo močna lobija, kmečki in lovski.

STROKOVNJAKI

Poglejmo, kdo so strokovnjaki za to področje pri nas. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), Zavod za gozdove (ZGS), Agencija RS za okolje (ARSO) ter Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN). Slednja institucija je s svojim delom na tem področju očitno povsem nepomembna. Ministrstvi nista sposobni napisati kakovostne zakonodaje ter zagotoviti učinkovitega nadzora nad izvrševanjem, ARSO slepo sledi ZGS. Tem institucijam se pridružuje še Biotehniška fakulteta, katere vloga je dvojna, po eni strani opozarja na resnične probleme in vzroke za konflikte, po drugi pa vseeno zagovarja odstrel – a ne pojasni, zakaj bi za nespamet človeka moral plačevati medved in tako kot ostale institucije ignorira dejstvo, da gre za kršenje zakonodaje.  

Pomemben akter v vsej zgodbi pa je seveda tudi Lovska zveza Slovenije. Lovci ne znajo niti lastnega etičnega kodeksa napisati tako, da ne bi bil nestrpen do tistih, ki se zavzemamo za zaščito živali, da ne bi poskušal skrivati početja lovcev in da ne bi kršil Zakona o zaščiti živali (15., 16. in 18. člen Kodeksa). Kot vemo, imajo lovci dokaj slab ugled v javnosti, za katerega so odgovorni sami, saj ne znajo in nočejo narediti reda v svojih vrstah. Ljudje jih povezujejo z alkoholom, ki je res neločljlivo povezan že z njihovimi arhaičnimi običaji. V javnosti se pogosto pojavljajo kot strelci mačk in psov, pogosto ne poznajo zakonodaje, niti lastnih internih pravil, zato tudi lovske nesreče niso redkost. Krvoločnost žal ni redka lastnost, nekateri bi za medaljaša naredili vse, kazen ni ovira. Krivolova je več kot se izve zanj, korist imajo poleg lovcev le gostinci ter preprodajalci živali oziroma živalskih izdelkov. Slovenija je pred leti izvažala medvedje meso v Italijo, s čimer je kršila konvencijo CITES. Redki lovci, ki delujejo etično, opozarjajo na nepravilnosti, a ostajajo preslišani in kaznovani za svojo neposlušnost.

Zavod za gozdove je samo podaljšek Lovske zveze Slovenije. Marko Jonozovič iz ZGS je leta 2012 tudi sam povedal, da je uplenil že 105 medvedov (Dnevnik, 14. 11. 2012). Kolikšna je številka danes, g. Jonozovič in koliko je še drugih živali?

Tudi to, da je v Sloveniji vsaj 12 medvedov v ujetništvu, zaprtih v kletke, ne zanima nikogar iz stroke, ker to niso živali, ki bi jih lahko ustrelili. Predpisi so pripravljeni tako, da je vse zakonito, okoljska inšpekcija je povečini sama sebi namen, lovska je učinkovitejša, a ne dovolj. Več kot jasno je, da je interes naših institucij v lovu, ne v varovanju divjadi, ki se ga poslužijo le takrat, ko je žival že zelo ogrožena. Zaradi takšne pristranskosti je očitno, da gre predvsem pri pravilnikih za izredni odstrel le za revanšizem, ki se skriva pod okriljem stroke. Tistih, ki jim je mar varstvo živali, v teh institucijah ni.

Delovanje teh institucij pa ni le moralno sporno, tudi protizakonito. Doslej se je Evropska komisija zadovoljila le s pojasnili naše države, a ker se kršitve nadaljujejo, se to lahko spremeni.
 
PRAVNO OZADJE PROBLEMA ODSTRELA VOLKOV IN MEDVEDOV

Konkretna primera se nanašata na varstvo volka, a ker gre za isto zakonodajo, jo lahko smiselno prenesemo tudi na varstvo medveda.

a. Pravna klinika za varstvo okolja pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ki jo sestavljajo študentje z mentorji in sodelujejo s Katedro za mednarodno pravo, Inštitutom za javno upravo ter Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij (PIC NVO), je leta 2013 ob raziskovanju pravne urejenosti zaščite volka ugotovila vrsto nepravilnosti. Študentje so bili presenečeni nad pomanjkljivim poznavanjem predpisov s strani državnih organov in kako nenatančna je naša zakonodaja. Ugotovili so tudi, da institucije rade skrivajo svoje početje, saj so se prevečkrat morali posluževati posredovanja Urada informacijskega pooblaščenca. S svojimi ugotovitvami so seznanili vse pristojne institucije, ki so do danes, v treh letih, imele dovolj časa za zakonito delovanje, sprememb pa ni videti.  

Odstrel volkov po ugotovitvah Pravne klinike poteka v nasprotju s Habitatno direktivo(Direktiva sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst), ki prepoveduje ujetje, vznemirjanje, uničevanje, odvzemanje iz narave, uničevanje počivališč in razmnoževališč živali. Habitatna direktiva določa, da je ubijanje zaščitenih živali, kot sta tudi medved in volk, prepovedano. Določa pa možnost izjem, da država lahko odstopa od te ureditve in izjemoma dovoli selektiven in omejen odvzem določenih zaščitnih živali iz narave. Izpolnjeni morajo biti trije pogoji:

1.    Varstvo drugih živalskih vrst, preprečitev resne škode na premoženju ali zdravju ljudi, javna varnost ali javni interes, raziskovanje in izobraževanje ter selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje;

2.    Da ni druge zadovoljive možnosti za dosego teh razlogov;

3.    Da odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti živalske vrste na njenem območju razširjenosti.

Država članica lahko odstopa od te ureditve, če izpolnjuje VSE TRI POGOJE, ne le katerega med njimi, in ne more dodajati svojih. Dokazno breme je na državi članici. Naša država konstantno krši to direktivo, saj pogoje izpolnjuje stihijsko, nikoli v celoti in dodaja še svoje pogoje.

Pravna klinika je v zvezi s točkami ugotovila, med drugim, da plen volka niso ogrožene živali, zato se z odstrelom ne varuje drugih živalskih vrst, ter da Slovenija ne stori dovolj pri iskanju drugih možnosti za varovanje živali. Odstrel ne zmanjša škode na drobnici, ki jo je nujno varovati z ograjami. Rejec, ki tega ne stori, bi moral biti sam odgovoren za škodo. Sedanja zakonodaja je neučinkovita, ker predvideva le ukrepe ob že nastali škodi, ne prispeva k zmanjševanju škodnih primerov. Varnost človeka ni ogrožena, ker ne volk ne medved ne napadata ljudi. Ugotovili so tudi, da je odstrel vplival na večje zmanjšanje populacije volka, kot je bilo predvideno, s čimer je naša stroka pokazala le nepoznavanje lastnega dela ter etologije.

Pravna klinika je ugotovila še, da Zakon o ohranjanju narave ne daje pravne podlage za odstrel. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih in živalskih vrstah, s katero je Slovenija vključila Habitatno direktivo v svoj pravni red, v 7. členu določa dodatne izjeme, kar je v nasprotju s Habitatno direktivo, ki določa, da država članica ne more dodajati svojih pogojev za odstrel. Naša država pa krši Habitatno direktivo celo tako, da lahko dovoli odstrel minister.

Država ni v zadostni meri vključevala javnosti (nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave). Javnost je občasno vključevala le v pozne faze sprejemanja aktov, s čimer je kršila Aarhuško konvencijo. Da bi se izognila javnosti, je država izdajala pravilnike o letnem odvzemu medvedov in volkov – torej brez odločb in brez pravnega varstva, pri tem je bil kršen tudi Zakon o upravnem postopku. Zoper pravilnike so NVO sicer izdale pobude na ustavnem sodišču, ki pa je zavrnilo vsebinsko odločanje o primerih in določilo, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa, le v zadnjem primeru je za presojo določilo upravno sodišče.  

Kot je razvidno iz naslednjega primera, je MOP dal le 14-dnevni rok za podajanje pripomb, brez predloge strokovnih mnenj ZGS in ZRSVN, zaradi česar javnost ni mogla presoditi, če je pravilnik ustrezen ali ne. ZRSVN je podal svoje mnenje o pravilniku šele po njegovem sprejetju, s tem so dokazali, da so njihova mnenja povsem nerelevantna, sama sebi namen.

b. Upravno sodišče je 14. julija 2016 ugodilo tožbi Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) in Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES) zoper MOP in razveljavilo prilogo 2 Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave za  leto 2015. Ugotovljeno je bilo, da MOP ni izkazal izpolnjevanja pogojev za odstrel v skladu s Habitatno direktivo za leto 2015, glede na dosedanjo prakso je bilo jasno, da niti za leta prej. Obrazložitev je podobna kot ugotovitve Pravne klinike. http://pic.si/sporocilo-za-javnost-nevladni-organizaciji-p…/

Ugotovitve Pravne klinike se niso upoštevale in se kljub tej sodbi morda ne bodo niti v prihodnje, tako se bodo lahko še naprej kršili Zakon o varstvu okolja, Zakon o zaščiti živali, Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o ohranjanju narave, Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, na mednarodni ravni pa Konvencijo o biološki raznovrstnosti, Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinska in živalstva, že omenjena Habitatna direktiva, Pogodba o delovanju Evropske unije…

Bomo po vsem zapisanem še kdajuporabljali rek za nekoga, da je »zaščiten kot kočevski medved«?

Je Slovenija res pravna država, če tako brezbrižno krši že tako pomanjkljivo zakonodajo, ki jo je sama sprejela ali ratificirala?

Naši državni organi več kot očitno niso sposobni, da bi varovali našo naravo. Institucije se zaradi lastne arogance ne bodo spremenile. Tako bo, dokler jim bomo dovoljevali mi, zato je čas, da ustavimo nerazumno početje naše »stroke«. Več kot bo ozaveščenih državljanov, ki bodo zahtevali spremembe in ukrepanje proti odgovornim, lažje bo doseči te spremembe, tudi na evropski ravni. Vse je odvisno od nas.

NUJNI UKREPI:

1. Takoj bi se moral ukiniti vsakršen odstrel živali, ki mora postati zadnja možnost, ne prva in edina. Nujno je takojšnje uvajanje zaščitnih ukrepov, nameniti sredstva in strokovno pomoč v ta namen, zahtevati dosledno ukrepanje od državljanov, ki morajo v primeru neizvajanja nositi finančno in kazensko odgovornost;

2. Prevetriti je treba vso zakonodajo, potrebujemo tudi več okoljskih pravnikov;

3. Spremembe na področju kmetijstva: kjer je rejec ali kmetovalec manj odvisen od subvencij in bolj od pridelka, je bolj motiviran za samozaščitno ravnanje za zaščito pridelka. Odškodnine bi se moralo izplačati le v primerih, ko je rejec sprejel vse potrebne ukrepe;  


4. Stroka mora pojasniti, kako je s sterilizacijo medvedov, če je možna, smiselna in v tem primeru tudi, zakaj se ne izvaja;  

5. Iz naravnega okolja je treba pregnati tudi razne dirkače v na motorjih in štirikolesnikih, in zanje urediti proge v urbanih okoljih;


6. Promocija države kot zelene oaze in namesto lovnega turizma omogočati turizem opazovanja živali v naravi, kjer se gibanju človeka zaradi turizma že sedaj ni mogoče izogniti, a še to le na redkih točkah, da se ne bi preveč motilo živali. Opazovanje živali bi zagotovo pritegnilo večje število turistov in obiskovalcev kot lovni turizem;

7.Vsak lastnik zemljišča mora imeti pravico prepovedi lova na svojem območju. ESČP je že sprejelo sodbo v prid temu; takšno prepoved imajo uzakonjenoFinska, Portugalska, Francija. Svoboda vesti je določena v 41. členu ustave;

8. Nameščanje t.i. konfliktnih živali v rezervate v tujini ter preprečevati nove situacije, zaradi katerih postane žival "konfliktna". Pred leti je bil tja že nameščen medved Srečko. V odrasli dobi je umrl v boju s starejšim samcem, vendar gre za naravno dogajanje, kar moramo dopuščati;


9. Več naravovarstvenih območij brez lova, kot je Naravni rezervat Iški morost. V tujini je takšnih parkov več, tudi na velikih območjih. Primer je Gran Paradiso v Italiji, narava je tam vzpostavila svoje mehanizme in se regulira brez lova;

10. Večja vključenost civilne družbe v vse faze postopka sprejemanja in nadzorovanja izvrševanja zakonodaje;

11.Nujno izobraževanje uradnikov, ki bi morali biti pri svojem delu objektivni, torej ne bi smeli biti lovci in podobno, ker potem sledijo svojim interesom. Uradniki, ki so odgovorni za sedanje stanje, oziroma vsi, ki niso sposobni kakovostnega dela z namenom trajnostnega pristopa in odgovornega odnosa do narave, bi morali biti zamenjani;

12.Večja osebna odgovornost uradnikov in prenehanje morebitnega skrivanja njihove identitete ter skrivanja za predpisi, saj so za njihovo sprejemanje odgovorni prav sami;

13.Strogo spoštovanje tako slovenske kot evropske zakonodaje. Tudi Bernske konvencije, in to v celoti, pridržek Slovenije glede medveda in volka naj se umakne;

14.Odločnejše ukrepanje EK proti Sloveniji. Doslej je država prejela le opomine, ki so najblažja oblika kazni, zato je nujno strožje ukrepanje;

15. Odločnejši nastop Slovenije pri varstvu živali na mednarodni ravni. Preko Evropske komisije bi se moral doseči dogovor z Avstrijo, Italijo, Francijo in Španijo o izvozu medvedov. Temu se države upirajo, dopuščajo le prihod tistih volkov, ki pridejo k njim po naravni poti, kar pa je Slovenija z getoizacijo področij, s cestami in premalo zelenimi prehodi preprečila. Zahtevajmo večjo odgovornost drugih držav, naj odločno ukrepajo proti krivolovu na svojem območju. Tudi v teh državah mora postati obvezno izobraževanje prebivalstva. Vsekakor pa bi se moralo preverjati možnosti prenosa živali tudi v države izven EU, denimo v Rusijo.

Lovec in pisatelj Janez Černač, eminenca slovenskih lovcev, je nekoč zapisal – lov in lovstvo sta vselej odražala stanje družbe. Ne glede na to, da morebiti nimava povsem istih misli glede pomena te trditve, in ker živimo v neurejeni družbi in državi, se lahko s to trditvijo le strinjamo.   

Barbara

p.s.:

V petek, 29. julija 2016, je bila v Dnevniku na TV SLO 1 objavljena izjava, »malo za šalo, malo zares«, da naj bi šel medved, ki je prejšnji teden ranil lovca na Gorjancih, za protokolarno darilo v Rusijo. Kot vidim, temu zdaj pritrjujejo celo nekateri zagovorniki pravic živali.


Preselitev medvedov v Rusijo je sicer res vredna preučitve, a je takšna izjava povsem neodgovorna, tudi duhovičenje v izjavi je bilo neprimerno zaradi medvedove obsodbe na smrt. Po protokolu RS je živali prepovedano podarjati, in če se zaščitniki živali za to borimo v vsakdanjem življenju, da žival naj ne bo darilo, velja isto za elito in cenim, da vsaj Protokol RS to upošteva.

Pred leti je Borut Pahor povsem samovoljno Gadafiju podaril lipicanca, on pa njemu dve kameli. Kako sta končali v kasnejši vojni v Libiji, si lahko mislimo. Če smo nekateri proti takšnemu mešetarjenju nasprotovali že pred leti, bi bilo dobro in pošteno, da ne bi zdaj nekateri tega rušili tako brezglavo zaradi neznanja ali kratkega spomina. Bolje bo za vse, predvsem pa za živali, če se pokaže več modrosti, doslednosti in kredibilnosti.

Prilagam svoje takratno pismo v Dnevniku - KLIK.
 

VIRI:

http://www.pravo-za-naravo.si/
https://www.researchgate.net/publication/232693749_Illegal_killings_may_hamper_brown_bear_recovery_in_the_Eastern_Alps
http://193.2.71.42/medvedi/images/stories/2012%20krofel%20%20jerina%20-%20pregled%20konfliktov%20z%20medvedi%20-%20gozdvest.pdf
https://en.wikipedia.org/wiki/Brown_bear
http://pic.si/sporocilo-za-javnost-nevladni-organizaciji-p…/
http://www.lovska-zveza.si/userfiles/Zakonodaja/pdf/Eticni_kodeks.pdf
http://www.delo.si/novice/slovenija/iskanje-medvedke-koncano-mladica-poginila.html
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/zakonodaja-o-volku-v-klinicni-preiskavi.html
https://www.dnevnik.si/1042448033
https://www.dnevnik.si/1042563318
https://www.facebook.com/dzzz.trebnje/posts/647418278608886

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

Barbarina kolumna: Pes iz Murske Sobote

Barbarina kolumna: Mačke

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

Barbarina kolumna: Dve zgodbi, golobja in zavetiška

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.