0
0,00 €

VELIKI INTERVJU: Paolo in psička Smilla: popotnika z namenom

Objavljeno: 14.10.2013

Paolo in Smilla sta popotnika. Paolo zagrizen motorist in avanturist, Smilla pa psička z nezavidljivo preteklostjo in, po besedah skrbnika, idealna sopotnica. Skupaj sta z motorjem v minulem poletju prepotovala več tisoč kilometrov in obiskala skoraj vsa zavetišča na Apeninskem polotoku. Nastal je projekt "Sider Car Smilla", ki ni zgolj poletno potovanje, saj ima njuna pot poseben namen, predvsem v korist živali. Širša italijanska javnost je z njuno pomočjo pobliže spoznala razmere, v katerih živijo živali v azilih. Preko fotografij in pisanih besed, ki sta jih ves čas objavljala na svojem blogu, je veliko Italijanov spoznalo in spremljajo projekt, ki je svoj zaključek doživel 1. septembra v sklopu Vegetarijanskega festivala. Takrat sta se Paolo in Smilla, kot prava zvezdnika vrnila v domačo Gorico ter med obiskovalci prejela stoječe ovacije.

 

 

Nasmejani Paolo je ob vrnitvi privolil tudi v pogovor za naš portal. S črno motoristično odpravo in dišečo cigaro v ustih nas je pričakal skupaj s svojo pasjo sopotnico Smillo.


Od kod ideja za projekt "Sider Car Smilla"?

O tem projektu sem začel razmišljati že pred leti. Na spletu sem zasledil zgodbo fanta iz Amerike, ki je s svojim motorjem in psičko, zelo podobno moji Smilli, obiskal vsa zavetišča v Ameriki, potoval pa je dve leti. Navdušil me je namen akcije, saj je želel širšo javnost seznaniti s problematiko zapuščanja psov, predvsem v dopustniškem času. Glede na to, da sem od nekdaj ljubitelj motorjev in seveda psov, sem se odločil, da bom to enkrat storil tudi sam. S pomočjo prijatelja, ki vodi podjetje Biolab, se je projekt to poletje dejansko tudi realiziral. Podjetje, ki sicer proizvaja biološko hrano za vegane in vegetarijance, je postalo moj uradni sponzor potovanja.

Kakšno sporočilo torej nosi vajina pot?

Osnovno sporočilo projekta je zagotovo pobuda proti zapuščanju živali. To je bil obsežen projekt, zato je tudi sporočilo širše zastavljeno. Želeli smo prikazati nekaj tednov življenja, ki temelji na spoštljivem odnosu do živali. Torej odnosu, ki jih obravnava kot nam enakovredna bitja. Sam sem že več let vegan, živali ne jem in jih ne oblačim, saj ne kupujem tekstila, ki bi vseboval kar koli živalskega, zato je ta del sporočila mojega potovanja, še kako pomemben. Naša želja je bila razširiti sporočilo, ki pravi, da je prav, da živimo v družbi živali, vendar jih ne smemo kakorkoli izkoriščati, ne smemo jih pobijati in predvsem v primeru psov ali mačk, zapuščati. Čeprav je tukaj potrebno dodati, da posamezniki žal zapuščajo tudi ostale živali, kot so na primer ovce, zajci, konji in ostali.

 

Ste torej mnenja, da tudi način prehranjevanja kaže na odnos posameznika do živali?


Zagotovo. Tako vegetarijanci ali še bolj vegani se sami odločijo, da ne bodo jedli živali. Na to lahko vplivajo zdravstveni ali pa tudi okoljski razlogi, saj vemo, da proizvodnja mesa zelo onesnažuje okolje. Zagotovo je to tudi etična odločitev. Gre za to, da velika večina s časom spozna dejansko stanje množične reje živali in vse vrste nasilja, ki jih nad njimi izvajajo. Sam verjamem v to, da živih bitij, kot so tudi krave, prašiči in ostale živali ne bi smeli jesti. Tudi te živali so živa bitja, ki doživljajo strahove, se rodijo in umrejo, jih lahko zebe ali so lačne ter ne nazadnje trpijo ob bolečinah ali stresnih situacijah. Enako kot mi, torej so nam enakovredne. Zakaj bi jih torej jedli? Veliko je takih, ki pravijo: "Kitjaci jedo pse, to je hujše!" a menim, da je ta trditev nesmiselna. Krutost je povsem enakovredna naši, ko v klavnicah za prehranjevalne potrebe pobijamo prašiče. Gre zgolj za različne načine prehranjevanja določenega naroda. V današnji moderni dobi imamo možnost izbirati in morali bi biti bolj zavedni. Včasih so meso jedli le dvakrat letno in le redki so si ga lahko privoščili. Danes pa so živali izpostavljene množični reji in pobijanju. Dandanes torej še toliko bolj velja, da nevednost ni izgovor, vendar izbira posameznika.

Vrniva se na vajino potovanje. Kako so mimoidoči sprejeli dejstvo, da  pes potuje na motorju? So vam morda očitali, da je to za Smillo nevarno?

Odločitev, da potujem z motorjem oziroma "sider car-jem", je bila sprejeta tudi na podlagi tega, da je to najbolj spodoben način potovanja, če se na pot odpraviš s psom. V takem motorju ima pes svoj prostor, kjer je zaprt in ustrezno zavarovan, sam pa sem Smilli pritrdil posebej zanjo prilagojen varnostni pas. Umaknil sem sedež in tam postavil oblazinjeno podlago, kjer se lahko tudi brez težav spočije in uleže, tudi med vožnjo. Ker sva potovala več tednov sem seveda poskrbel, da ima okoli sebe tudi plastično šipo, ki jo je varovala pred vetrom oziroma v zatemnjeni obliki pred pekočim poletnim soncem. Njeno potovanje je bilo torej povsem varno in predvsem primerno vsem vremenskim pogojem. Nihče ni podvomil v varnost moje pasje sopotnice. Ljudje so opazili, da v vožnji zelo uživa. Verjemite, če bi bila ta pot za Smillo nevarna, se v to ne bi podal!

Pes in motorist skupaj na enem motorju… Nedvomno sta na poti pritegnila veliko pozornosti mimoidočih…

Tako je, tip motorja "sider car" že sam po sebi pritegne veliko pogledov in pozornosti. Ni povsem običajen, na cesti pa ga sicer redko srečaš. Če pa je v njem še pes, je vse skupaj še toliko bolj zanimivo. Pri najini avanturi je bil sicer ključnega pomena predvsem namen potovanja. Želela sva, da nas čim več ljudi sliši in vidi, da se nama približajo in naju kaj vprašajo. Le na ta način sva lahko iz prve roke podala sporočilo: živali so nam enakovredne, spoštujmo jih!

 

 

Ste se pred dejanskim štartom na kakšen poseben način pripravljali na poletno avanturo?

Pred izvedbo sem si od znanca sposodil tak tip motorja in se prepričal, da to prevozno sredstvo dejansko Smilli ustreza. V okolici doma sva opravila nekaj voženj in ugotovila sva, da ni nobenih zadržkov. V nasprotnem primeru bi morala potovati na drugačen način, morda peš (smeh). Imel sem srečo, da temu ni bilo tako, saj je bila Smilla res primerna za tako potovanje, je prava popotnica.

Prevozila sta skoraj 4.000 kilometrov. Kakšno je bilo vajino potovanje, kje sta spala? Je v Italiji težko najti psom prijazna prenočišča?

Odkar pomnim imam psa in že večkrat sem se s psom odpravil na pot. Zagotovo je opaziti razliko, če primerjam, kako je bilo pred 20 leti. Danes se je razširila ideja in želja potovati v družbi psa, pa morda celo več kot pri domačinih, je to moč opaziti pri tujcih. V Italiji je veliko Nemcev, Čehov in tudi Slovencev, ki povprašujejo po psom prijaznih lokacijah, kar je ponudnike prenočišč prisililo, da so ponudbo prilagodili povpraševanju gostov, tudi če si tega samostojno niso želeli. Posledično so nastale spletne strani, kjer lahko najdete tiste hotele in apartmaje, kjer so psi dobrodošli. Sama sva si pred potovanjem oblikovala načrt prenočišč. Spala sva v hotelih, tako imenovanih "bed and breakfast" sobah, občasno pri prostovoljcih iz zavetišč, v Sardiniji pa tudi v šotoru, saj so tam cene zelo visoke. Bilo pa je tudi izredno vroče, zato nama je prenočevanje na prostem zelo ustrezalo.

Koliko zavetišč sta pravzaprav obiskala? Katere lokacije so se vama še posebej vtisnile v spomin?

Obiskala sva 20 zavetišč. V večini imam na vsa obiskana zavetišča lepe spomine, saj so naju povsod sprejeli z navdušenjem. Najraje pa se spominjam srečanja z zaporniki v kraju Volterra. S Smillo sva bila posebna gosta, povabili so naju na bogato večerjo, ki so jo organizirali v sklopu Veganskega festivala, ki ga pripravljajo v tem toskanskem mestecu. Ta festival ima poseben pomen, saj je na tem področju veliko lovcev. Organizirati tak festival, da ga ljudje dobro sprejmejo, torej ni enostavno. Večerjati in spoznati zapornike, ki prestajajo kazen v enem od najbolj zavarovanih zaporov pri nas, je vsekakor posebna, pa tudi emotivna izkušnja. Zelo čustven je bil tudi obisk zavetišča Olbia na otoku Sardinija, kjer imajo v oskrbi 750 psov in 150 mačk. Zavetišče se nahaja na sredi smetišča, notranjost pa je zavidljivo urejena in čista, kljub velikemu številu oskrbovancev.
 

Zaupali ste mi, da vam je v posebnem spominu ostal tudi obisk pokrajine Lazio…

Res je, tam sem spoznal projekt "Quasi". Ime je dobil po psički z imenom "Quasi", ki so jo našli na ulici in ima zelo resno obliko genetske napake. Gre za to, da sploh ne more premikati vratu, ima kratke in neenakomerne tačke, je neobičajno majhne rasti in ima dve grbini. Za videti je res drugačna. Njena skrbnica se je zaradi komentarjev: "Izgleda skoraj kot hijena," ali "Izgleda skoraj kot divji prašič!" odločila, da ji nadene ime "Quasi" (skoraj). Ker je nujno potrebovala drago operacijo, ki bi ji olajšala samostojno življenje, so pričeli z zbiranjem prostovoljnih prispevkov, s katerimi se je pričel oblikovati ta projekt. V zelo kratkem času so nabrali res veliko vsoto denarja, ki je celo presegala stroške operacije, zato se je skrbnica odločila, da ustanovi varno hišo za pse s posebnimi potrebami. Gospa je sicer že v preteklosti oskrbovala bolne pse in jim iskala nove domove s primernimi skrbniki, zato je ta projekt le razširitev obstoječega poslanstva, ki ga opravlja. V tej hiši so psi kot v domu za ostarele, zanje pa skrbi gospa, ki ima invalidnega sina. Ker mora zanj skrbeti 24 ur na dan, svoj čas medtem namenja tudi psom, društvo pa ji za storitve nameni določeno vsoto denarja, s katero invalidnemu sinu plačuje stroške oskrbe. To je še en dokaz, da smo si enaki: kot ljudje, tudi živali potrebujejo oskrbo, ko so bolne.
 
Obiskali ste veliko zavetišč v Italiji. V kakšnem stanju so sicer ta zavetišča in v kakšnih pogojih delajo prostovoljci?

Moram poudariti, da sem imel ob obiskih zavetišč privilegiran položaj. Obiskal sem namreč zavetišča, ki niso v državni lasti, vendar so to azili, ki jih oskrbujejo različna društva oziroma organizacije. Svoj obisk sem najavil in je bilo seveda jasno, da so se nekateri naj moj obisk še posebej pripravili. Pokazali so mi pozitivne plati in podobe njihovega dela. Ob videnem lahko povem, da so zavetišča dobro organizirana, čeprav mnogi nimajo niti primernih pogojev za delovanje, vendar po drugi strani vlagajo veliko svojega truda, da bi s tem, kar imajo, naredili čim več. Denarne pomoči, s katero bi lahko pogoje izboljšali, praktično ni. Situacija je sicer zaskrbljujoča, saj število zapuščenih psov še vedno narašča. Neuradna statistika kaže, da je v italijanskih zavetiščih skupno milijon šeststo tisoč zapuščenih ali mučenih živali. V to število sicer niso vštete živali iz zavetišč na jugu Italije, saj tam ni mogoče izvesti pravega štetja. Stanje v tistem predelu je še posebej alarmantno.

Na splošno lahko torej govorim o dobrem stanju, živalim nekje lahko nudijo več, drugje malo manj. Nekatere organizacije imajo podporo lokalnih oblasti, drugim pomagajo zasebni investitorji, določeni plačujejo najemnino za prostore, drugim so zemljišče podarili ljubitelji živali. Vsak se torej bori po svoje.

 

Tudi v Italiji obstajajo zasebna zavetišča in zavetišča, ki jih upravlja lokalna oblast ali celo država. Je po vašem mnenju to dobro razmerje ali se pri zasebnikih postavi dvom zaslužka na račun zavrženih živali?

Zavetišča bi morali upravljati ljudje, ki imajo radi živali. To je osnova. Pri tem ni toliko pomembno, ali je to privatnik ali kakšna organizacija. To je sicer idealni pogled, vendar vemo, da je stanje v praksi pogosto drugačno. Težave se kažejo predvsem pri državnem upravljanju. V Italiji zakon določa, da je občina odgovorna za tavajoče pse na občinskem ozemlju. Pri občinah nimajo veliko časa in zagnanosti, zato ukrepov večinoma ne izvajajo. Tistih nekaj, ki želijo nekaj narediti pa nima finančnih sredstev, zato oskrbo zagotovijo preko privatnikov. Kot omenjate, se tukaj kar pogosto zgodi, da ti ljudje nato služijo na račun živali. Dobijo namreč denar za oskrbo  živali, ki so morda le navidezno žive, saj prikrijejo njihovo smrt ali pa jim ne dajejo hrane, da stradajo do smrti ali se v krdelih med seboj pobijejo. Nič ni spornega, če občina prenaša upravljanje na privatnika, vendar mora njegovo delo stalno nadzorovati. Na svoji poti sem obiskal samo en azil, ki ga je upravljal privatnik. K sreči je bila oskrba živali tam dobro urejena.

So vas torej v vseh zavetiščih sprejeli brez omejitev?

Ne. Nisem bil povsod dobrodošel. Pri načrtovanju projekta sem si želel obiskati tudi nekatera zavetišča na jugu Italije. Govorim o pokrajini Basilicata, Puglia in Calabrija. Tako bi zaključil celoten krog moje poti. Idejo sem moral opustiti, saj se privatniki, ki imajo v upravljanju zavetišča iz tistih pokrajin, niso odzivali na moje klice in elektronsko pošto. Zakaj, mi ni znano. Ne želim misliti na najslabše, čeprav obstajajo nekatera dejstva o stanju v teh zavetiščih in brez težav lahko trdim, da se nekateri zagotovo namenoma niso odzvali na moj poziv. Je pa res, da me je med potjo poklicala gospa, ki dela v enem od zavetišč v Calabriji, začudena, da k njim ne bom prišel. Povedala mi je, da je pri njih stanje zelo zaskrbljujoče. Zavetišča, ki so v dobrem stanju, imajo »čudne posle« z oblastmi ali celo mafijsko združbo in ne dovoljujejo obiskov. Tista, ki so v razpadajočem stanju, kot je omenjeno, pa se sramujejo, da bi tako stanje prikazali širši javnosti. Bil sem jezen. Pojasnil sem ji, da bi rad na svoji poti prikazal stanje tako, kot je v realnosti. Brez olepšav, saj je tudi to eden od namenov moje odprave. Ker sem že začrtal pot in se dogovoril za obiske, sem moral naknadno povabilo zavrniti. Mi je pa ta oseba obljubila, da mi bo poslala nekaj posnetkov iz njihovega zavetišča. Javno jih bom objavil, morda se najde kdo, ki jim bo pomagal.
 
V Italiji se predvsem v poletnem času srečujete s problematiko zapuščenih živali, tudi sredi avtocest. Kako bi lahko ta problem rešili ali vsaj omilili?

Kdor zapusti katerokoli žival je velik bedak! Tu ni potrebno nobenih dodatnih razlag ali  utemeljevanj, tukaj sem brezkompromisen. Rešitev je po mojem mnenju v izobraževanju ljudi, začenši pri otrocih. Obiskovati je treba šole in jim predstaviti, kako psi živijo v zavetiščih. Tudi, če jim tam v osnovi pri oskrbi ne manjka veliko, živijo brez topline družin in so v začasnih kletkah omejeni, kar vpliva na njihovo razpoloženje. Mladim je potrebno razložiti, da živali niso predmeti, tudi ne novoletno darilo. Imeti žival pomeni odgovornost za celo življenje.

Brez slabe vesti lahko trdim, da je edina rešitev za zmanjšanje števila zapuščenih živali, postopek kastracije in sterilizacije, tako samcev kot samičk. Vsak mladič, ki na novo pride v zavetišče, zavzame prostor starejšim psom, ki se niso uspeli oddati, ne nazadnje pa nekontrolirano razmnoževanje povečuje možnost večanja števila brezdomnih psov.

Kako je v Italiji urejena zakonodaja na področju živali?

Pri nas imamo dobro oblikovane zakone in pravila, vendar niso dobro zastavljeni in vpleteni v prakso. Ne bi bilo potrebno oblikovati novih zakonov, le že obstoječe bi morali dobro izvajati in jih uporabljati, pa bi bilo stanje veliko boljše.

 

Posvetiva nekaj besed tudi glavni zvezdi potovanja. Smilla je vaša sopotnica in velika pasja ljubezen. Kako sta se spoznala in kakšna je vajina prijateljska zgodba?

S Smillo sva se spoznala pred osmimi leti, ko je umrl moj takratni pes. Psa nikoli nisem kupil, vedno sem kakšnega rešil ali posvojil. Tudi takrat me je pot zanesla v bližnje zavetišče. Želel sem si mlajšega psa, čeprav sem vedel, da bi bilo primerno, da se posvoji tudi starejšega psa, ki si zasluži spodobno starost. Ker sem vedno imel psičke, sem bil odločen, da gre tokrat z mano domov samec.

A zagledal sem se v Smillo, ki je takoj skočila v zrak in me osvojila s pogledom, ki je govoril: "Vzemi me s seboj." To je bila zagotovo ljubezen na prvi pogled. Sprva mi je v zavetišču niso želeli dati v oskrbo, saj je imela Smilla zelo žalostno preteklost. Njena nekdanja skrbnika sta bila alkoholika in do nje večkrat nasilna in je zato potrebovala posebno oskrbo. Prvo leto je bila pod hudim stresom, sploh ni lajala, vsega se je bala, celo svojega lastnega repa. Z večkratnimi obiski v zavetišču in veliko željo, sem jo uspel nek večer dobiti na obisk domov. Tisti večer je z mojim sinom gledala televizijo in odločil sem se, da pri meni ostane. Zdaj sva skupaj preživela srečnih osem let nerazdružljivega prijateljstva.

Kakšno je vaše stališče do vivisekcije? Kot vemo, je predvsem v Italiji odmevala zgodba reševanja 2.700 psov pasme beagle iz podjetja Green Hill. Razkrili ste mi, da bili tudi vi zraven…

Seveda, kot velik zagovornik živali in njihovih pravic, sem se tudi sam pridružil številnim aktivistom, ki so opozarjali na nepravilnosti te multinacionalke. Tam sem bil 28. aprila 2012, sam sem tudi vstopil v prostore Green Hill-a in rešil 2 psička.

Seveda, sem proti proti vivisekciji in to iz več razlogov. Eden je zagotovo ta, da je to nepotrebna in celo "izmišljena znanost". Živalski organizmi so čisto drugačni od naših, drugače reagirajo na določene kemijske snovi.

Vivisekcija je etično zelo sporna, saj s takim odnosom, zaradi kateregakoli razloga postavimo živo bitje v zaničevalni ali nižji položaj, zaradi lastne koristi. S tem položajem dobimo občutek, da nam le-ta omogoča, da to živo bitje mučimo, izkoriščamo in pobijamo, čemur smo bili priča tudi v zgodovini človeštva. Ni potrebno, da pogledamo v daljno preteklosti, dovolj je, da se ozremo že k vojni v državah bivše Jugoslavije. Dobro vemo, da ta dejanja vsi ostro obsojamo, smo  nad njimi zgroženi in razočarani.

Torej bi jasno rekli NE, tudi cirkusom?

Sem proti izkoriščanju živali v katerikoli obliki. Tudi ko jih ljudje prisilijo, da živijo ali izvajajo nekaj, kar ni v njihovi naravi in kar ni nagonsko. Lev vsekakor ne bo skočil v goreči obroč, slon zagotovo ne bo stopil na dve nogi, saj ga to zelo boli. Sem tudi proti živalskim vrtom, saj so v teh umetnih habitatih živali prisiljene početi nekaj, česar si same ne želijo.

Kakšna pa je vajina prihodnost? Morda izvesti potovanje po kakšni drugi evropski državi ali celo državah bivše Jugoslavije?

Na poti sva poleg številnih fotografij, s seboj prinesla tudi nekaj video materiala iz zavetišč, v katerih sva bila. Ker to ni moje področje, ne vem kakšna je njihova kakovost. Če bodo primerni za javno objavo, si želim pripraviti kratek potopisni dokumentarec, s pomočjo katerega bi lahko vsi videli tisto, kar sva s Smillo dejansko doživela.

Bolj realno pa je, da bodo vtisi zapisani na papir in izdani v knjigi. Napisana bo kot blog, v prvi osebi, torej predvsem s pripovedjo Smille. Na drugi strani bo seveda tudi moj del. Pisana bo torej s 6 tačkami (smeh).

Zagotovo bo nastal tudi kratek posnetek, ki bo s fotografijami tudi vizualno predstavil projekt, katerega bova sponzorjem poslala za novo pot. Želim si obiskati tisti del Italije, ki sva ga tokrat zaradi različnih razlogov izpustila. To je predvsem jug Italije, kjer je stanje zapuščenih  živali izredno pereče. Če bova še sposobna potovati, sta nama zagotovo zanimive evropske države in predvsem Balkan, kjer vemo, da je odnos do živali še zelo "mačehovski". Naslednji pohod bo zagotovo drugačen, saj se oskrbnikom zavetišč ne bom najavil. Na ta način bi lahko prikazal tisti pravi, verjamem da pogosto tudi žalosten pogled dejanskega stanja v zavetiščih, tudi tistih, ki trenutno poglede javnosti zavračajo.

S kakšnimi občutki ste se 1. septembra vrnili v domači kraj?

Vrnil sem se z ogromno novimi izkušnjami. To je bilo potovanje, pri katerem sem se res veliko naučil. Gre za neko mešanico občutkov, ki sem jih doživel, veselja in žalosti, prijetnih in intenzivnih odnosov z ljudmi, ki sem jih na poti spoznaval. Problematika zapuščenih in mučenih živali je zelo resna, rešitev je veliko, le udejanjiti jih moramo. Zato bi lahko rekel, da je to predvsem pozitivna izkušnja in upam, da gre le za uvodni del večjega projekta, ki bi še več pozornosti namenil potepuškim ali mučenim živalim. Rešimo jih lahko le mi sami…

Besedilo: Tilen Pajek
Foto: Mitja Čehovin, Paolo e Smilla blog, projekt Quasi

Ne spreglej:

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter

 

Galerija fotografij:

NAJVEČ JE ZAPUŠČANJA

  • Glavni razlog, zakaj pes ali muca pristaneta v zavetišču je zapustitev s strani skrbnika.

Zadnji oglasi

Oddajo se: Dva bratca iščeta ljubeč in odgovoren dom
Dva bratca, stara dobre tri mesece, manjše rasti iščeta ljubeč, odgovoren dom. Kontakt je Obalno društvo proti mučenju...
Oddajo se: Manolo nujno išče svoj pravi dom!
Manolo se vedno išče dom. Star je dobrih 5 mesecev, srednje rasti. Predolgo je že začasnik, nujno mora v svoj pravi dom. Vljudno vabljeni...
Oddajo se: Kdo bo Bosu omogočil varno in udobno starost?
Bos ima 10 let. Zelo malo lepega je doživel v svojem življenju. Radi bi mu omogočili varno in udobno starost. Čeprav je črn, čeprav je velik...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno