Kot smo že poročali, so te dni v Postojnski jami zabeležili še en svetovni presežek, prvič v zgodovini se je namreč zgodilo, da so bili priča izjemnemu dogodku – izleganju jajčec človeške ribice, tega najbolj zapletenega in skrivnostnega bitja podzemlja, v turistični jami. Dogajanje je pod strokovnim vodstvom mag. Slavka Polaka in Gregorja Aljančiča posnel Ciril Mlinar, ki ima doslej edini posnetke breje človeške ribice v naravnem okolju. "Akvarij v Postojnski jami smo zatemnili in zavarovali, da bi ribici omogočili mirno in nestresno okolje. Znotraj akvarija je narejena tudi pregrada, ki jo fizično ločuje od ostalih ribic, da ne bi ogrozile jajčec," nam je sporočila Sabina Paternost iz Postojnske jame.

"Čudež porajanja je povzročil razburjenje v strokovni javnosti,  saj gre za edinstven dogodek v svetovnem merilu, med zaposlenimi pa pravcato razneženje, saj tako lepega dogodka še niso nikoli doživeli. Vsi napeto spremljamo dogajanje v  naši "jamski porodnišnici" in o vsem vas bomo sproti obveščali," še dodaja.

OSEBNA IZKAZNICA ČLOVEŠKE RIBICE

Znanstveno ime je Proteus anguinus Laurenti 1768. Je vretenčar, sodi med repate dvoživke v družino močerilarjev.

Glavne značilnosti:

Zelo dobro se je prilagodila svojemu okolju. Izgubila je temno kožno barvilo (izjema so črne človeške ribice v Beli krajni) in oči (kot drobne črne pike se pojavijo le pri mladičih, pozneje zakrnijo in prekrije jih koža, razen pri črni človeški ribici so skoraj normalno razvite).

S 25 do 30 cm je največja jamska žival na svetu (in hkrati edini jamski vretenčar v Evropi). Koža brez temnega pigmenta je rahlo rožnata. Na svetlobo je občutljivo vse telo. Zelo dobro sta razvita voh in okus. Posebej je razvito notranje uho. 

Na glavi človeške ribice so odkrili novo vrsto čutilnih organov. S poglobljeno ultrastrukturno analizo kijasto oblikovanih čutilnih elementov so podprli domnevo, da so to elektroreceptorni ampularni organi. Ampularni organi zaznavajo šibka električna polja živalskega in neživega izvora v okolju, da si lahko ustvari sliko prostora. Hkrati posredujejo živali informacije za komunikacijo in orientacijo in ji pa omogočajo zaznavanje plena.

V ustih ima zobke. Na šibkih nogah, ki so le pomoč pri gibanju, ima na sprednjem paru tri prstke, zadaj le po dva. Pri plavanju ji služi sploščen rep, ki ga obroblja kožna plavut.

Diha z zunanjimi škrgami. Ima tudi preprosta pljuča. Vloga kožnega in pljučnega dihanja je drugotna. Spola se po zunanjosti le težko ločita med seboj.

Življenjski prostor: Podzemeljske vode Dinarskega krasa (od tržaškega krasa do Hercegovine).

Hrana: Različne vodne živali.

Razmnoževanje: Znanstveniki so za enkrat uspeli opazovati le razmnoževanje človeških ribic v ujetništvu v jamskih laboratorijih v Tularju pri Kranju in v Moulisu v Franciji. Reprodukcijski ciklus glede na dognanja iz jame Tular traja od 7 – 8 let. Samica z manjšimi prekinitvami postopno odlaga jajčeca (do 70) približno tri tedne, v premeru približno 12 mm. Prileplja jih posamič na spodnjo stran ploščatih skal. Mrestišče meri v premeru od 15 do 30 cm. Predvidevajo, da se samica zadržuje ob jajčecih tako dolgo, dokler se po treh do štirih mesecih se iz jajc ne se izležejo do 2 cm velike ličinke. Še dober mesec po tem ličinke živijo od rumenjaka, shranjenega in dobro vidnega v celicah prosojne črevesne stene. Ličinke imajo debelo, oblo glavico, oči so dobro vidne. Po hrbtu so precej pigmentirane. Kratke sprednje nožice imajo že tri prstke, zadnje so le štrclji. Po približno treh mesecih postanejo paglavci podobni odraslim človeškim ribicam. Človeška ribica spolno dozori v podobi ličinke (tej posebnosti strokovno pravimo neotenija) po 14 letih. Živi do 100 let.

Parjenje: Parjenje so opazovali le v jamskih laboratorijih. Spolno zrelim samcem nabrekne kloaka, barva postane bolj živa, ob straneh repa se pojavita dve vrsti svetlejših lis, plavut pa se razširi in nakodra. Pri samici takih sprememb niso opazili. Samec lahko začne z dvorjenjem tudi brez prisotnosti samice. Iz izbranega območja preganja tekmece, domnevajo pa tudi, da izloča feromon, ki privablja samice. Ko se približa samica, začne krožiti okrog nje in jo pahljati z repom. Nato se z gobčkom dotika njenega telesa, samica pa s svojim njegove kloake. Ko se samica dotakne samčeve kloake, se on začne trzajoče pomikati naprej, samica pa mu sledi. Hkrati odloži semenski zavojček. Živali se pomikata naprej, dokler samica s svojo kloako ne zadene spermatofora. Nato obmiruje. Spermatofor se prilepi nanjo, spermiji pa splavajo v kloako. Dvorjenje se lahko v nekaj urah večkrat ponovi.

Izvor: Njen izvor naj bi bil nepojasnjen, šlo naj bi za starinsko vrsto, za relikt terciarne favne.

ČLOVEŠKA RIBICA V POSTOJNSKI JAMI

Človeška ribica je bila v Postojnsko planinskem jamskem sistemu prvič najdena leta 1797, ko je nenavadne živalice našel Josip Jeršinovič v Črni jami, čeprav je zmajeve mladiče slikovito opisoval že Valvasor.

Upravljavci Postojnske jame so se tudi v zgodovini zavedali posebnosti in nenavadnosti jamskega živalstva in radi so se ponašali s tako posebnostjo, kot je človeška ribica. Tako je bila v skoraj dvestoletni turistični zgodovini moderne dobe predstavljena na najmanj 16 lokacijah v Postojnski jami, pri iskanju novih rešitev pa so upravljavci sledili izkušnjam, ki so jih pridobivali, potrebam turističnega obiska in priporočilom stroke. Človeška ribica je bila v pestri zgodovini tudi predmet prodaje, protokolarnih daril, opazovanja, znanstvenih raziskav in poskusov pa tudi eksponat na svetovnih razstavah.

Zanimivo je, da se je s človeško ribico ukvarjal tudi Charles Darwin. Leta 1861 je Hugh Falconer, eden najbolj znamenitih paleontologov 19. stoletja, v Anglijo odnesel Proteusa iz Postojnske jame in ga tam želel predati Charlesu Darwinu, o čemer nam pričajo ohranjena njuna medsebojna pisma. Darwin je ravno takrat odpotoval iz Londona, zato je Falconerju svetoval, da Proteusa preda Londonskemu živalskemu vrtu. Charles Darwin je zapis o tej svojevrstni živalici objavil v svojem znamenitem delu O izvoru vrst.

Korak naprej v predstavitvi in varovanju človeške ribice je bil narejen s postavitvijo Biospeleološke postaje v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Ideja je ponovno oživela v začetku tisočletja, ko je bila Speleobiološka postaja obnovljena v Rovu novih podpisov, in sicer pod strokovnim vodstvom ekipe, ki so jo sestavljali znanstveniki in strokovjaki različnih področij. Predstavili so 18 različnih živali, osrednja pozornost je bila namenjena človeški ribici. Zanje so namenili akvarije z dovolj vode in simulacijo naravnega okolja. Za prikazovane živali strokovno skrbi kustos biolog Notranjskega muzeja Postojna, mag. Slavko Polak. V projektu so upoštevali gojitvene razmere, ki jih je predpisovala tedanja okoljska zakonodaja  kot minimalne pogoje za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer pri zadrževanju živali prostoživečih vrst v ujetništvu. Tehnološka novost je bila uvedba hladnih LED-svetil. Prvič sta bila poudarjena biotska raznovrstnost jamskega sistema in onesnaževanje kot resna grožnja podzemlju in njenim prebivalcem. Za pridobitev dovoljenja za obratovanje Speleobiološke postaje, ki so jo poimenovali Vivarij Proteus, pa je upravljalec moral pridobiti tudi dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor za zadrževanje živali v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti.

Leta 2010 je bil v Koncertni dvorani Postojnske jame postavljen nov, sodoben akvarij za interpretacijo človeške ribice. Akvarij, ki stoji na mestu predhodnega bazena, je rezultat skupnega dela projektne skupine arhitektov, akvaristov, pridobljenih izkušenj skozi leta, predvsem pa entuziazma in znanja biologa mag. Slavka Polaka. Od starega bazena se močno razlikuje. Človeški ribici zagotavlja razmere, ki so kar najbolj podobne naravnim, obiskovalcem pa možnost neposrednega opazovanja. Akvarij je pokrit, vsaki človeški ribici zagotavlja najmanj en kubični meter čiste vode. Izdelan je iz posebnih neorganskih materialov. V notranjem delu posnema naravno okolje v obliki razgibane sigaste kope iz kosov, ki jih je reka Pivka naplavila v Tartarus, del Postojnske jame, človeškim ribicam zagotavlja poljubno globino vode od 15 do 40 centimetrov. Filtriranje in zračenje vode zagotavlja mehanski filter z dvema majhnima črpalkama. Akvarij je napolnjen z ujeto vodo - jamsko kapnico, katere velik naraven rezervoar (nekaj 10 m3) leži v neposredni bližini postavitve akvarija; za zagotavljanje kontrole višine vode je v akvariju vgrajen varnostni preliv z odtokom. Osvetljen je s hladnimi LED-lučmi in z optičnimi svetili. Nova osvetlitev je za 50 % manjša od jakosti prejšnje osvetlitve, ključno pa je, da nova svetila ne sevajo odvečne toplote ter so zunaj spektra UV ter drugih sevanj.

Foto: Ciril Mlinar Cic

Besedilo: Postojnska jama