Kako sem jaz srečen pes! Imam topel dom, s prelepim dvoriščem. Imam skrbnike, ki me obožujejo, kot tudi jaz njih. Vse bi naredil za njih. Življenje bi dal, samo da bi bilo z njimi vse v redu.

Mama Slavka, tata Đuro in njihova prelepa hčerkica Ana. Mama pravi, da je dopolnila tri leta. Kako počasi raste… mi psi v treh letih zrastemo bistveno več.

Imenujejo me Čupko in pravijo, da sem nekakšen mešanec s pasmo retriver. Tudi jaz imam tri leta. Mama in tata sta me našla, ko sem bil še čisto majhen. Pravita, da so me odvrgli v kontejner. Ne vem, kaj je to, a po pripovedovanju bi rekel, da gre za grozno mesto. Menda sem grozno smrdel, bil sem lačen in »čupav«. Zato sem postal Čupko.

Ko sem prišel v stanovanje, sta mama in tata že imela malo Ano. Ovita je bila v neke bele krpe in takoj se mi je prikupila. Odraščala sva skupaj in preprosto jo obožujem. Kot obožujem celo družino in stanovanje, kjer mi nič ne manjka. Imam svoj kavč, hrana je vedno na voljo…

Počakajte malo… oprostite, ker prekinjam tole pripoved!

Mama in tata poslušata nek aparat, iz katerega prihajajo neki glasovi… Preplašena sta! Kaj se dogaja???? Hitro sem odhitel do njiju, mahal z repkom, da ju malce razveselim, a sta mi odrezavo odvrnila: »Ne! Čupko, zdaj ne!«

Mogoče se jezita, ker dežuje že dva dni brez prestanka, pa ko grem lulat, z blatnimi tačkami umažem stanovanje???

Ne. Ni to. Gledata čez okno, gresta ven, se vrneta nazaj not… Kaj se dogaja??? Lahko kako pomagam?

Sedaj se oblačita, oblačita tudi malo Ano, iščeta po predalih…

Naenkrat zagledam vodo v stanovanju. Od kod pa zdaj to??? Mama telefonira, Ana joče… Neverjetno, kaj se dogaja??? Aha, mislim, da je tista luža v stanovanju problem. Mama stoji na terasi in nekaj čaka. Tata drži Ano in ji pravi, kako bo vse v redu. Evo, mama nas pokliče na teraso. Grem.

Opazim čolniček in nekaj ljudi v njem. Ojoj, koliko vode!!! Kaj pa zdaj?

Nekdo iz čolna kriči: "Vsi morate zapustiti Obrenovac, a on ne sme, tako je navodilo!"

Mama v solzah pravi: "Prosim vas, na kolenih vas prosim, imamo psa, on je del naše družine, gre lahko z nami?" Ne sme, pravijo. Tata pomiri situacijo in odvrne, da bo na čoln odšla samo mala Ana. »Če ne sme Čupko z nama, bova midva ostala tukaj!«

Kaaaaaaj?????

Z očmi mu skušam povedati: »Prosim, pojdita! Ana vas potrebuje! Želim, da odideta! Ne skrbita zame. Ostal bom. Plaval. Nekako se bom rešil!«

S smrčkom dregnem tatija in ga usmerim proti čolničku. Razumel je. Objokani so odšli proti čolnu. Odšli so. Ostal sem na terasi.

Ostal sem sam. Slišim le še svoje dihanje. Uhhh, šape so že v vodi. Kaj naj storim? Najprej se bom najedel, pustili so mi namreč hrano v sobi. Najedel se bom, preden voda zalije hrano.

Jem… ampak nekako mi ne gre. Pripraviti se moram na odhod. Na plavanje.

Plavam, plavam… še kar plavam. A povsod samo voda. Hladno mi je. Mislim, da mi ne bo uspelo. A važno, da so mama, tata in mala Ana na varnem. Uf, to je najpomembneje!

Oh, kakšna tišina. In mrači se. Nič več ne vidim. Ne zmorem več.

Ana, Slavko, Đuro: tako sem srečen, da ste na varnem! Bili ste enkratni skrbniki, hvala vam za vse! Upam, da sem se vam nekako oddolžil za to, da ste me rešili. Rad vas ima, vaš Čupko!

Mislim, da me je ubila tišina. Rad vas imam!

Takih zgodb je v teh dneh na področju držav nekdanje skupne države, ki jih je prizadela naravna katastrofa, neverjetnih razsežnosti, veliko. Veliko psov je izgubilo življenje, veliko jih ni smelo s skrbniki na varno. Naj počivajo v miru!

Avtor pripovedi: Milica Petrović

Prevod: Pes moj prijatelj