06.03.2012

Komu služijo slovenska zavetišča?

Potem ko je Društvo za varstvo in proti mučenju živali (DVPMŽ) Maribor konec preteklega leta po 24 letih skrbi za zavržene živali upravljanje Zavetišča za živali Maribor predalo Snagi, je to javno komunalno podjetje že dalo vedeti, da bodo stvari v azilu odslej tekle nekoliko drugače, "na višjem nivoju". Med njegovimi prvimi ukrepi so bili odločitev za evtanazijo nekaterih bolnih živali, izključitev "konfliktnih" prostovoljcev, zaprtje zavetišča zaradi suma mikrosporije pa ukinitev prostega sprehajanja kužkov. Vse s pojasnili, da bodo imeli odslej v zavetišču prvo besedo zakon, pravila in stroka. Čeprav podjetje zagotavlja, da vse to ne pomeni zapiranja zavetišča, zaščitniki živali poteze Snage razumejo kot jasen signal, da gre tudi mariborsko zavetišče po poti večine slovenskih zavetišč, skritih pred pogledi javnosti, prostovoljci, aktivisti, sprehajalci. Ker je zainteresirana civilna javnost prepričana, da zavetišča ne more voditi gospodarska družba, Snagi tudi že od začetka očita, da bo iz živali kovala dobiček, četudi v podjetju vztrajno trdijo, da je namen poslovati s pozitivno ničlo.

 

Letno za zavetišča milijon in pol evrov

 

Financiranje zavetišč sicer ureja Zakon o zaščiti živali, ki skrb za zapuščene pse in mačke prepušča občinam, te pa si zakon razlagajo vsaka po svoje. Nekatere z izbranim zavetiščem podpišejo pogodbo, druge z enim ali več azili sodelujejo po potrebi (na napotnico), tretje trdijo, da problema zavrženih živali pri njih ni. V Sloveniji deluje deset zavetišč za izgubljene in zapuščene živali, sedem med njimi upravljajo zasebniki. Najbolje ima finančne zadeve urejeno ljubljansko zavetišče Gmajnice, ki ga kot javno službo v glavnem financira občina Ljubljana. Razmeroma dobro je po denarni plati urejeno tudi v Obalnem zavetišču, kjer za upravljanje skrbi tamkajšnje društvo za varstvo živali, sofinanciranje pa jim zagotavljajo tri občine. Vsepovsod drugod, tudi v Mariboru, pa so zavetišča veliko bolj odvisna od lastne iznajdljivosti – pridobivanja pogodbenih občin, donacij ter sredstev na trgu iz drugih dejavnosti. V letu 2011 se je sicer v zavetiščih samo iz naslova občinskega denarja in drugih javnih sredstev obrnilo okoli milijon in pol evrov, upoštevati pa je treba, da zavetišča poleg drugih virov nekaj denarja dobijo tudi od zavetiščne dejavnosti. Obalno zavetišče tako na letni ravni shaja s približno 150.000 evri, drameljski Zonzani s 174.000 evri. Nekatera zavetišča sicer ob tem trdijo, da životarijo, opozarjajo, da imajo velike stroške s plačami, prevoznimi, vzdrževalnimi, veterinarskimi in drugimi materialnimi stroški ter stalne probleme z neplačevanjem obveznosti s strani občin, vendar aktivisti njihovim argumentom ne verjamejo.

 

 

"Preveč mrtvih živali"

 

Velik kamen spotike pri vsem tem je zakonsko določilo, ki upraviteljem zavetišč dovoljuje usmrtitev zdravih živali po 30 dneh, če te prej ne najdejo novega lastnika. Za zaščitnike živali, tudi za pevko Jadranko Juras, znano aktivistko za pravice živali in predsednico društva Lajka, je to določilo nesprejemljivo. Evtanazija je po njenem možna, "ker je glavna motivacija v zavetiščih zgolj in samo ustvarjanje profita, ne ozirajoč se na živali kot čuteča živa bitja. In ker državi v resnici ni mar za te živali." Argumentira, da zavetišče na enega psa za mesec oskrbe dobi od 300 do 450 evrov in da je glede na porabljen javni denar "preveč mrtvih živali". Vsa zavetišča sicer poudarjajo, da zdrave živali uspavajo zelo redko, v skladu z zakonom in če so živali bolne, poškodovane, agresivne in tudi stare. "Zdrave živali praviloma ne uspavamo, razen ko ni posvojitelja ali kadar kapacitete zavetišča ne dovoljujejo prekomerne namestitve," na primer pojasnjuje Dušan Hajdinjak, vodja zavetišča Meli center.

 

"Posamezniki mislijo, da v zavetiščih čakamo le ta 31. dan, da veselo evtanaziramo. Pa saj smo ljudje, ne pa stroji. Če pa že kdo misli, da gledamo samo na denar, pa naj povem, da je tudi evtanazija strošek. Več imam od tega, če kužka oddamo za 53 evrov, kot pa če ga evtanaziramo. To je strošek, ki ga občina ne plača. Torej mi to ne more biti v interesu," razlaga Tatjana Lenko, vodja zavetišča Zonzani, ki pravi, da gre pri očitkih o zaslužkarstvu za "natolcevanja", ki bolj kot lastnikom škodijo živalim, saj je zaradi slabega glasu o zavetišču manj posvojitev.

 

Kakšno je dejansko število usmrčenih živali, sicer ne ve nihče. Javno dostopnih poročil o sprejetih, oddanih in evtanaziranih živalih, razen za ljubljansko zavetišče, namreč ni. Po besedah Jurasove tako vodstva zavetišč pripravijo poročila le za tiste občine, ki to izrecno zahtevajo - a takih je malo, trdi aktivistka, saj da večini občin ni mar, kaj zavetiščem plačujejo. Ob tem navede podatek, da so v letih 2008 in 2009 samo v zavetišču Meli center evtanazirali okoli 56 odstotkov psov. Številko je izračunalo društvo Lajka, in sicer na podlagi podatkov devetih občin, ki so društvu poslale popolno dokumentacijo. "Ali je to zgled dobre prakse, na katero se izgovarja tudi mariborsko zavetišče?" še sprašuje Jurasova. Vodstvo mariborskega zavetišča je namreč član Združenja oskrbnikov slovenskih zavetišč, v katerem deluje in si izkušnje izmenjuje šest zavetišč, ki delujejo kot podjetja - Poleg Zavetišča za živali Maribor in Meli centra še Zonzani, Horjul, Oskar Vitovlje in Mala hiša. Predsednik združenja in direktor Male hiše v Moravskih Toplicah Marjan Kerčmar, ki je prejšnji teden podprl dosedanje poteze Snage, sicer trdi, da nobeno od zavetišč v združenju ne uspava več kot 25 odstotkov živali.

 

 

"Zlonamerni načrti"aktivistov

 

Druga točka, na kateri se lomijo kopja, je vprašanje dostopnosti zavetišč. Nekaj jih ima namreč uradne ure v dopoldanskem in zgodnjepopoldanskem času, ko so ljudje v službi, ob koncu tedna pa zaprejo vrata, ne omogočajo dostopa prostovoljcem, omejujejo sprehode živali in slednje po mnenju aktivistov na zastarelih spletnih straneh nekvalitetno oglašujejo. Zavetišča na take očitke ugovarjajo s protiargumenti. Tista, ki ne vključujejo prostovoljcev, pojasnjujejo, da zato, ker ne morejo odgovarjati za njihove morebitne napake, ne želijo vmešavanja v strokovno delo ali pa menijo, da je zavetišče prehodni dom in ni dobro, če se živali navežejo na začasnega skrbnika. Govorijo tudi o slabih izkušnjah z aktivisti. Lenkova zato, ker meni, da nekateri pridejo zgolj zato, da bi iskali napake pri osebju, vstopa v zavetišče ne dovoli več vsakomur. Tudi sprehajanje psov so tam omejili - ljudje se namreč po razlagi vodje Zonzani-ja niso držali hišnega reda, "nekaj pa jih je imelo prav zlonamerne načrte. Spomnim naj le na primer, ko je sprehajalka slikala našega kužka, fotografijo objavila na Facebooku in trdila, da imamo s še enim zasebnim zavetiščem na spletnih straneh objavljenega istega psa. Da torej zlorabljamo javna sredstva. Pa že spol obeh kužkov ni bil enak, kaj šele, da bi šlo za isto žival," razlaga Lenkova, ki se je odločila, da raje aktivira stalno sprehajalsko ekipo, v kateri sta trenutno dve osebi, pomagajo pa tudi zaposleni in dijaki veterinarske šole, ki tam opravljajo obvezno prakso.

 

Da naključnim obiskovalcem ne omogočajo sprehajanja, ker mnoge živali dom iščejo dolgo in ne želijo dopustiti razvoja raznih vedenjskih motenj, pa pojasnjuje Polona Samec, direktorica zavetišča Horjul. Tudi oni se tako zanašajo na ekipo rednih sprehajalcev.

 

Drugačno videnje imajo le v Obalnem društvu, kjer pravijo, da so sprehajalci vedno dobrodošli in da sprehajanje psov s strani različnih ljudi pozitivno vpliva na socializacijo kužkov.

 

Shirani, bolni, prestrašeni

 

"Stanje zavetišč v Sloveniji je splošno gledano mizerno in bedno za živali. To pa zato, ker v njih delajo ljudje, ki se izgovarjajo zgolj na zakone, redki izmed njih pa gledajo na to, da delajo v skladu z etiko, moralo, vrednotami in sočutjem. Dokler bomo dobivali odgovore iz Veterinarske uprave RS (Vurs), da v nekaterih zavetiščih ni vse tako, kot bi moralo biti, da pa si prizadevajo za minimalni zakonski standard, je jasno, kakšno je stanje v resnici," pravi Jurasova, ki se kot mnogi aktivisti zavzema, da zavetišč več ne bi smeli voditi zasebniki in da se ukine evtanazija. "Po enem mesecu sem iz zavetišč dobivala pse v groznem stanju - shirane do kosti, polne bolh, glist in na smrt prestrašene zaradi fizičnega in psihičnega maltretiranja," še opisuje. Najhuje pa je za mačke, pravi, saj zanje ni nobenih dobrih evidenc, centralni register kot za pse pa ne obstaja. "Edini interes Vursa je, da upravitelj, kdorkoli že je, zavetišče vodi in skrbi za živali tako, kot nalaga javni interes. Javni interes je tisto, kar piše v zakonu. Moramo pa vedeti, da so standardi za zaščito živali minimalni, niso optimalni in so daleč od idealnih. To je razlog, da je javnost včasih revoltirana, da ne razume ne dela zavetišča ne dela inšpekcije," na vprašanje, kako ocenjuje stanje v slovenskih zavetiščih, odgovarja Igor Vojtic, vodja mariborskega območnega urada Vursa. S sedeža veterinarske uprave so sicer sporočili, da so lani v slovenskih azilih opravili 38 inšpekcijskih nadzorov, pri čemer so izrekli štiri opozorila oziroma kazni. Katerim zavetiščem, niso odgovorili. Neskladnosti se sicer nanašajo na dolžino izvajanja izolatorija, označevanje oddanih živali in vodenje evidenc.

 

Usposobljen sprehajalec - redek sprehajalec

 

Zadnji scenarij v mariborskem azilu se Jadranki Juras zdi nenavadno znan. Svoja vrata je namreč pred časom na podoben način - zaradi mikrosporije - zaprlo tudi ljubljansko zavetišče Gmajnice, kjer je bila sicer do nedavnega zaposlena nova veterinarka mariborskega zavetišča Katja Kokot. "Gmajnice so za sanacijo mikrosporije porabile slabih 18.000 evrov in izgnale vse zainteresirane prostovoljce ter sprehajalce. Danes lahko tam pse sprehajajo samo usposobljeni sprehajalci in samo ti vam lahko povedo, koliko sprehajalcev se tam pojavi dnevno - bolj malo," je Jurasova prepričana, da je mariborska javnost zaradi zadnjih dogodkov upravičeno razburjena.

 

 

Sprememba zakona še letos?

 

Evtanaziji zdravih živali po 30 dneh bivanja v zavetiščih zaščitniki živali ugovarjajo, že vse odkar je bilo določilo sprejeto v okviru zakona o zaščiti živali. Prvi resnejši premiki za spremembo zakona so se odvili sredi leta 2010, ko jih je sprožila civilna iniciativa pod vodstvom Mejre Festić, sedaj viceguvernerke Banke Slovenija. V luči grozljivih primerov malomarnega ravnanja z živalmi, ki so pretresli slovensko javnost, so predlagali spremembo zakona, ki bi uvedla mnogo strožje kazni za mučitelje živali, med drugim tudi člen, ki bi namesto 30-dnevnega uvedel 60-dnevni rok za evtanazijo varovancev zavetišč, prav tako pa natančneje opredelil zdaj ohlapne člene o dovoljenih usmrtitvah brezdomnih mačk in psov. Predlog spremembe zakona, za katero je dalo svoj podpis 31.000 posameznikov, je sicer obležal v predalu kmetijskega ministrstva. Je pa Erih Tetičkovič, predsednik DVPMŽ in Sveta za zaščito živali, minuli teden dejal, da je novi minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič za zakon pokazal "izjemno zanimanje". Tako naj bi minister na februarskem sestanku Sveta za zaščito živali obljubil prizadevanje, da bi se sprememba zakona odvila po hitrem postopku, parlament pa bi zadevo obravnaval enkrat do konca tega leta.

 

Vzponi in padci mariborskega azila za zapušcene živali

 

1963  Mariborski ljubitelji živali se začnejo organizirati.

 

1967 Društvo za varstvo in proti mučenju živali (DVPMŽ) se vpiše v register in zacne zbirati prostovoljne prispevke.

 

1987 Družina Vrbančič daruje kmetijsko zemljišče, na katerem društvo postavi začasni azil - prvi v Jugoslaviji, v njem delajo prostovoljci; mariborska občina društvu da v brezplačni najem zemljišče v Zrkovcih.

 

1990 DVPMŽ začne v Zrkovcih graditi azil z donacijskimi sredstvi.

 

1991 Zavetišče se preseli v nove prostore, vodenje prevzame Zmago Müller.

 

1993 Občina zemljišče daruje društvu in odobri sofinanciranje azila.

 

2002 Upravna enota Maribor izda lokacijsko in gradbeno dovoljenje za legalizacijo in novogradnjo zrkovškega zavetišča; pritoži se skupina krajanov ulice Na terasi, gradbeno dovoljenje postane neveljavno.

 

2005 Vodenje društva prevzame Erih Tetickovič.

 

2006 Občina po odločitvi župana Borisa Sovica ukine redno dotacijo zavetišcu in društvu odvzame koncesijo; začne se životarjenje in napol legalno delovanje zavetišča; odnosi med društvom in občino se otoplijo z nastopom župana Franca Kanglerja.

 

2008 Vurs društvu prepove opravljanje dejavnosti, vodenje zavetišča prevzame Rok Štibler; mestni svet potrdi novo lokacijo na Teznu.

 

2009 Maja Kangler in Tetickovič položita temeljni kamen za izgradnjo novega zavetišča, podpišeta tudi koncesijsko pogodbo; oktobra velika otvoritev 700.000 evrov vrednega kontejnerskega objekta; zavetišče začne živali sprejemati novembra.

 

2010 Že junija azil evidentira 500. varovanca, pokažejo se tudi prve pomanjkljivosti v objektu in poslovanju: zavetišče dela z 2500 evri mesečne zgube, konec leta društvo oskrbnikom več ne more izplačevati plač.

 

2011 Januarja javnost izve, da azil izčrpavajo 24.000 evrov visoka koncesijska dajatev, ki jo društvo plačuje občini, visoki stroški ogrevanja in zunanja zdravstvena oskrba živali Veterinarske bolnice Maribor; marca oskrbnikom plača zaostaja za šest mesecev; aprila vodenje prevzame veterinarka Jasmina Vrbnjak; junija zavetišče še naprej životari, primanjkuje tudi primerne hrane; oktober: društvo vrne koncesijo občini, ta objavi javni razpis za novega koncesionarja; december: občina, kljub temu da ima Mačja hiša nižjo ceno in več razpisnih točk med tremi ponudniki izbere Snago, ljubitelji živali protestirajo.

 

2012 Januarja Kangler zavrne pritožbo Mačje hiše, ta pa sproži upravni spor, zainteresirana javnost znova protestira; februarja Snaga postane uradni upravitelj, za vodjo zavetišča postavi Katjo Kokot, zaposli tudi tri od štirih oskrbnikov društva; Kokotova in prostovoljci zaidejo v konflikt, večini slednjih je prepovedan vstop v zavetišče, to se delno zapre tudi za javnost zaradi suma mikrosporije.

 

Avtorici prispevka: Jasmina Cehnar in Rozmari Petek (objava z dovoljenjem)

Vir: Večer

Foto: arhiv Pes moj prijatelj

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.