Zgodba Obalnega zavetišča se je v začetku novega tisočletja začela z majhnim objektom v Škocjanu pri Kopru, ki se ga osebje zavetišča danes nerado spominja: "Bilo je zelo hudo. Imeli smo mrežo, za katero je bilo včasih skoraj 30 psov skupaj. Nismo vedeli, kako se bo obnašal posamezen pes, ko je prišel v zavetišče. In se je zgodilo tudi kaj hudega, to me še danes zelo boli, ko se spomnim mnogih incidentov, ki so se končali tudi tragično," nam je v nedavnem pogovoru zaupala Nevenka Špernjak, oskrbnica v zavetišču.

Zavetišče, kot ga poznamo danes, so v tistih časih lahko samo sanjali. "Ko smo se preselili v Sveti Anton se mi je zdelo, da smo prišli v drugi svet, v totalni luksuz," pravi Andrea Bogataj Krivec, vodja zavetišča. Takrat je bilo to moderno zavetišče, bilo je eno prvih pri nas.

V tem zavetišču svoje začasno domovanje hkrati ponujajo okrog 50 psom, včasih več, včasih manj, vsako leto pa v nove domove pospremijo čez 300 živali.

Zavetišče je postalo zelo priljubljeno v vseslovenskem merilu iz več razlogov. Je edino, ki pušča odprta vrata obiskovalcem, sprehajalcem in vsem ljubiteljem živali vse dni v letu. Tako se v zadnjih letih na Obalo samo z namenom obiska živali v zavetišču pripelje veliko število ljubiteljev živali, tudi iz najbolj oddaljenih delov Slovenije.

Obalno zavetišče je še eno redkih, ki vso ponujeno pomoč vedno sprejme z odprtimi rokami. In je eno tistih, kjer besede "evtanazija" ne poznajo. Je edino zavetišče v Sloveniji, katerega upravljavec je društvo za zaščito živali, koncesijo pa so mu podelile tri Obalne občine, ki so tudi lastnice zavetišča. 

To tudi pomeni, da za razliko od drugih zavetišč, Obalno zavetišče ne deluje kot podjetje. In za razliko od mnogih "privatnikov" ni usmerjeno k ustvarjanju dobička na račun zavrženih živali. Obalne občine za delovanje zavetišča namreč letno namenijo približno 100.000 eurov, financiranje pa je enako, ne glede na število psov v zavetišču. Težko zbrana sredstva v dobrodelnih akcijah tako v društvu namenijo stroškom hrane in veterinarskim storitvam za bolezni živali, ki v zavetišču bivajo več kot 30 dni.

Kljub temu, da koprsko zavetišče danes uživa velik ugled in spoštovanje med ljubitelji živali, pa je nesporno dejstvo, da zavetišče ni več varen in prijazen objekt za pasje varovance.

Pred časom smo na našem profilu na Facebooku objavili fotografijo "jezera" (KLIK), ki je med nedavnim deževjem na Obali nastalo na prostoru, kjer se psi čez dan prosto sprehajajo – fotografija je naletela na velik odziv in tudi na pripravljenost pomagati iz strani naših bralcev. A to je, roko na srce, še najmanjši problem. "Zavetišče je nekakšen skupek improviziranih rešitev, ki komaj zadovoljujejo osnovne potrebe za nemoteno delovanje," je v intervjuju pred natanko dvema letoma povedala Bogatajeva iz društva.

Boksi v zavetišču so dotrajani in propadajo, psi pa v njih bivajo brez ogrevanja tudi pri 10 stopinjah pod lediščem. Dvori pri Svetem Antonu so naselje nad Koprom, kjer so temperature v zimskih mesecih krepko nižje, kot denimo v Kopru. To je tudi razlog, da v Obalnem zavetišču del zime preživijo brez tekoče vode. Za tisto nujno (voda za pse in minimalna higiena) jo oskrbniki v posodah vsakodnevno prinašajo sami.

Zavetišče ne premore posebnih prostorov za bolne živali, oprema v zavetišču pa je v večini dotrajana in zastarela. Vrata v hodniku, kjer so boksi so že "odpadla", kljuke na ostalih pa držijo še za silo. Večina kletk je zarjavelih in poškodovanih. Delavci so se že zdavnaj odrekli tudi manjšemu skupnemu prostoru v korist živali in njihovih potreb. Tako se, denimo, preoblačijo v stranišču, o kakšnem primernem prostoru za razgovore s potencialnimi posvojitelji ali za druženje pa lahko samo sanjajo. Še huje je s hrano, ki je zaradi neprimernega skladišča tarča lačnih poljskih miši, tako da so jo večinoma prisiljeni hraniti kar v neki zasebni hiši, stran od zavetišča.

A vse navedeno osebju v zavetišču ne jemlje volje do dela. Skozi leto se oskrbniki po najboljših močeh trudijo živalim nuditi kar se da največ. Z akcijami sami rešujejo najnujnejše težave, z najboljšo voljo in brez financ pa odpravljajo pomanjkljivosti, ki so jim sami kos, tudi s pomočjo pridnih prostovoljcev. Vrata boksov so denimo varili že neštetokrat. Tudi domovi oskrbnikov so polni živali, ki potrebujejo posebno nego in bolnih živali, saj zanje v zavetišču nimajo primernih prostorov (v zavetišču ne premorejo ogrevanega prostora za žival). Tako ima večina oskrbnikov pravo malo zavetišče kar doma, delo pa se tako nikoli ne ustavi.

Z vsemi navedenimi težavami so lastnice Obalnega zavetišča že nekaj let seznanjene, svoje pa je lani povedala tudi veterinarska inšpekcija: "Pred kratkim smo imeli v zavetišču Vursovo komisijo in ugotovljeno je bilo, da smo najbolj razpadajoče zavetišče v Sloveniji. Z občinami smo naredili popis del, žal pa nimam informacij, kdaj se bo kakšen del od tega popisa pričel udejanjati," nam je že oktobra povedala Andrea Bogataj Krivec iz zavetišča.

"Problem so predvsem zime. Moram priznati, da sem lansko zimo marsikateri večer jokala, ker nisem več vedela, kako zaščititi kratkodlake in starejše pse, ki jih bolj zebe. En mesec smo bili tudi brez vode, saj je bilo vse poledenelo in pomrznjeno… ne vem, kaj nas čaka letos," je še dodala. Štiri mesece po tej izjavi je v zavetišču še vse po starem. Čeprav so po pričevanjih Bogatajeve občine po nalogu inšpekcije že jeseni popisale dela v zavetišču, do tega trenutka v objektu ni prišlo do sprememb.

Timotej Pirjevec, Predstojnik Urada za družbene dejavnosti in razvoj na koprski občini nam je v imenu vseh treh Obalnih občin danes sporočil, da se problemov v zavetišču dobro zavedajo in da jih skušajo reševati po najboljših močeh. "Najverjetneje pa ni potrebno posebej izpostavljati, da smo tudi pri tem finančno omejeni," še pravi sporočilo. Za nujna vzdrževalna dela v zavetišču, po njegovih besedah lani ni bilo predvidenih finančnih sredstev.

 "Ob tem tudi ni nezanemarljivo dejstvo, da se zavetišče pač nahaja na območju, kjer so temperaturne razlike drugačne kot ob priobalnem pasu, lokacija torej ne omogoča najboljših pogojev, kljub temu pa si prizadevamo tekočo problematiko v zavetišču reševati po najboljših močeh in v sodelovanju z Obalnim društvom proti mučenju živali in seveda s ciljem za čim večjo dobrobit živali. Za zdravje živali je poskrbljeno, zdravstvena in veterinarska oskrba živali poteka nemoteno," nadaljuje dopis, ki smo ga prejeli iz koprske občine.

Kot so še sporočili, so občine v občinskih proračunih za leto 2013 zagotovile finančna sredstva za investicijsko-vzdrževalna dela v zavetišču z namenom odpraviti pomanjkljivosti, tudi tiste, ki so bile ugotovljene s strani VURS-a. Z deli nameravajo pričeti spomladi.

Dogajanje v Obalnem zavetišču bomo budno spremljali tudi v prihodnjih mesecih in vas o novostih še naprej obveščali na našem spletnem portalu. Medtem pa držimo pesti, da bodo kužki v zavetišču potrpeli še to pomlad, ki jim bo, kot obljubljajo na občinah, prinesla pogoje bivanja, kot si ga zasluži vsako živo bitje.