Primeri javnih objav zanemarjanja in mučenja živali so v medijih v zadnjih letih zelo poskočili. Bralci se zagotovo spominjate tistih najbolj odmevnih, ki so epilog dočakali, ali ga še čakajo, na sodiščih. V 23-letni zgodovini naše države je, sodeč po podatkih, ki smo jih našli na spletni strani statističnega urada, zaradi mučenja živali v zapor odšlo več kot 20 ljudi. A večina teh primerov je ostalo po večini spregledanih, saj se dotikajo predvsem kazni, ki so bile izrečene zaradi zanemarjanja rejnih živali, slovenska društva za zaščito živali pa so, vsaj v večini, usmerjena bolj k pokrivanju problematike t.i. "hišnih ljubljencev", torej psov in muc.

Kazenski zakonik za kruto ravnanje z živalmi predvideva denarne, za hujše oblike mučenja živali pa tudi zaporno kazen.

Mučitelja psa so sodniki za rešetke prvič poslali leta 2012. Šlo je za odmevni primer psa iz vasice Boršt pri Kopru, ki ga je domačin tako zanemarjal in izstradal, da ga je na stotine klopov dobesedno izpilo do smrti. Najhujših muk ga je sicer odrešilo Obalno društvo proti mučenju živali. "Izrekanje zapornih kazni zaradi mučenja živali vsekakor podpiramo in upamo, da bodo sodišča po vsej Sloveniji to vzela za svojo sodno prakso," je po obsodbi dejala predsednica društva Andrea Bogataj Krivec.

Kmalu je sledila še ena. Ljubljansko višje sodišče je namreč na tri mesece zapora obsodilo moškega, ki je sosedovega psa z vrvjo privezal na avtomobil in ga vlekel po cesti, dokler žival ni poginila.

"Če bi bilo takšnih sodb več, morda do kakšnega krutega mučenja živali sploh ne bi prišlo, saj bi ljudi bojazen, da bodo morda končali v zaporu, odvrnil od tega," nam danes pove Bogatajeva. Na primorskem koncu sicer na največ težav naletijo v poletnem času, ko živali v vročini potrebujejo senco in svežo vodo. "Na našem področju veliko psov še vedno živi na prekratkih verigah, namesto hišice imajo prevrnjen sod, v eni posodi zeleno vodo, v drugi pa pomije. Besede sprehod ali človeški dotik ne poznajo," zaključuje.

Za ukrepanje v primeru hujšega zanemarjanja in mučenja živali sta v Sloveniji pristojni veterinarska inšpekcija in policija, v večini primerov na podlagi prijav. Slednje lahko, tudi anonimno, vložijo posamezniki, vse več prijav pa napišejo tudi različna društva za zaščito živali. "Ljudje se pogosteje obračajo na nas, kakor, da sami prijavljajo. Zahtevajo naj nekaj ukrenemo, sami pa ne bi, ker ne želijo uničiti odnosov s sosedi," svojo izkušnjo povzame Špela Rozman iz Društva za zaščito živali Kočevje. Največjo težavo sicer vidi v pomanjkljivi zakonodaji. Opaža namreč, da je marsikateri primer zanemarjanja živali primeren za prijavo, a zakonske podlage za ukrepanje pogosto ni.

Trend neustreznega ravnanja z živalmi je po mnenju Barbare Győrfi iz Društva za zaščito živali Trebnje v naraščanju, predvsem zato, ker je živali v skrbništvu ljudi vse več.  "Večinoma prijavljajo le pse, redkeje mačke, drugih živali sploh ne. V glavnem se ljudje še vedno raje držijo nazaj, težko jih je motivirati za prijavo, tudi če jih soočam s tem, da jim lahko pri prijavi pomagam, zagotovim njihovo anonimnost in podobno," pravi Győrfijeva.

V društvu Animal Angels pa opažajo naraščajoče število pisanja prijav. "Po našem mnenju se primeri neustreznih pogojev ne zmanjšujejo, je pa tudi res, da jih ljudje pogosteje opazijo in tudi prijavijo. Morda se nam zato zdi, da jih je več. Pri tem ima sigurno veliko vlogo večja ozaveščenost ljudi, predvsem mladih," pravi Marjana Korotaj. Po njenem mnenju predstavlja veliko dilemo predvsem neutemeljenost prijavljanja, v mnogih primerih se namreč pojavljajo različni pogledi na to, v kakšnih pogojih bi naj živali živele.

Kje je torej ločnica med še sprejemljivim in povsem nesprejemljivim ravnanjem z živaljo? To mejo je vse prepogosto težko določiti, zato mnogi v primerih, ko življenje živali ni ogroženo, svetujejo najprej prijazen pogovor s tistim, ki je za domnevno zanemarjeno žival odgovoren. Lepa beseda pogosto zaleže, kažejo nekatere izkušnje.

NAJBOLJ ODMEVNI PRIMERI

Kočevsko društvo je najbolj zaznamoval primer utopitve treh mačjih mladičev, ki se je pred natanko dvema letoma zgodil v Sodražici. Moški je skušal v vedru vode utopiti tri mucke, stare komaj dva tedna, hkrati jih je tolkel s palicami. "Naša članica je bila priča dejanju in mucke takoj odpeljala v veterinarsko ambulanto. Ena je umrla na poti, za ostali dve smo se borili še nekaj dni, vendar neuspešno. Za mučitelja smo dosegli kazen 6 mesecev zapora, pogojno na 3 leta," se spominja Špela Rozman. "Vsi vemo, da je ubijanje mladičev pogosto, redko pa se zgodi, da vemo za kak konkreten primer, še redkeje, da smo dejanju priča. Ta primer je bil pomemben zato, ker je bil za nas to prvi primer, pri katerem smo dosegli zaporno kazen, četudi pogojno," dodaja.

Tudi v trebanjskemu društvu so obravnavali veliko primerov zanemarjanja in mučenja živali. "Izvedela sem za pasjega mladiča, ki ga hudo zanemarjajo. Star je bil največ tri mesece, brez vode, hrane in ute, pa še privezan na kratko verigo, povsem odmaknjen od hiše, za gospodarskim poslopjem, čisto zraven gozda. Ob pogledu nanj sem komaj zadržala jok. Gospodu sem poskusila dopovedati, naj mu da vsaj vodo, naj ga včasih poboža, a sploh ni razumel. Inšpektorica je kasneje namesto predlaganega odvzema živali izdala le ureditveno odločbo, določila rok za ureditev stanja, lastniki pa so se psa znebili z namestitvijo v zavetišče, kjer sploh ni bil oglaševan. Po enem mesecu ga je lastnik zavetišča evtanaziral," pravi Barbara Győrfi in dodaja, da jo bo ta primer "preganjal" vse življenje.

Članice društva Animal Angels je najbolj pretresel primer sestradane psičke Medike. "Njena skrbnica se je odselila in jo prepustila nekdanjemu partnerju, ki je nanjo pozabil in ji samo enkrat na teden privoščil konzervo hrane. Ob našem obisku smo bili zgroženi, saj je bila psička sestradana, ni se mogla dvigniti na noge in njen pogled je bil prazen. Obvestili smo dežurnega veterinarskega inšpektorja, ki je odredil takojšen odvzem psičke. Kasneje smo ji poiskali novo skrbnico, tako sedaj uživa pravo pasje življenje," so nam povedali.

V Društvu za zaščito živali Kranj so kritični predvsem do tistih, ki bi morali poskrbeti za ustrezno kaznovanje ljudi, ki neprimerno ravnajo z živalmi: "Tudi v našem najbolj odmevnem primeru so pristojni še enkrat dokazali, da ne znajo ali ne zmorejo izvajati sankcij zaradi malomarnega ravnanja z živalmi. Naši članici sta namreč naleteli na muca, ki je bil zanemarjen, bolan, garjav in še komaj živ. Muca smo kasneje sicer pozdravili in mu našli nov dom, podali smo seveda prijavo zaradi neprimerne oskrbe živali, od tu naprej pa se v smislu sankcioniranja ni zgodilo nič in to kljub temu, da smo predložili konkretne dokaze in jih podkrepili s časovno natančno opredeljenim slikovnim materialom, zatrdno dokazati lastništva muca," nam je zaupala predsednica kranjskega društva Romana Sladič.

Zaradi pogoste neučinkovitosti odgovornih, se v društvu v nekaterih primerih konkretnega dela, v okviru pristojnosti, lotijo sami. "Če denimo naletimo na plašno brejo prostoživečo muco, po možnosti na nevarni lokaciji, moramo ukrepati takoj. Če bi čakali na reakcijo občine in pristojnega zavetišča, bi muca zagotovo prej skotila, če bi do takrat v neprijaznem zunanjem okolju sploh preživela," pojasnjuje Sladičeva in dodaja, da so eden od vzrokov za večanje števila primerov zanemarjanja živali v zadnjem obdobju predvsem socialne stiske ljudi. Kako slednja vpliva na zasedenost kapacitet v zavetiščih in na zdravje živali, pa prihodnjič.

Ravno v času, ko se je zaključeval ta prispevek je javnost razburil nov, posebej krut primer mučenja živali. Na območju med Koroško Belo in Potoki na Gorenjskem so namreč sredi prejšnjega meseca naleteli na psa, ki so ga zverinsko mučili in ga obesili s tačkami na drevo. Identiteta mučitelja v času nastajanja tega prispevka še ni znana, kako uspešni bodo pri iskanju storilca pristojni organi, pa vas bomo obvestili tudi na našem portalu.

Mitja Čehovin

Foto: Društva za zaščito živali in Dare Čekeliš

Prispevek je objavljen tudi v majski številki revije Moj pes