Na spletnih portalih večkrat berem objave tipa "Zaradi selitve v sosednjo vas oddajam družinskega člana". Vedno me razžalostijo, a se zadržim komentarjev. Nočem obsojati. Ne vem, kakšni so resnični zdržki ljudi, ki svojega kužka pustijo za seboj z izgovorom "ne morem", "ne da se" …

Vedno pa pomislim na pregovor – Kdor nekaj res hoče narediti, bo našel pot, kdor pa ne, bo našel izgovore.

Naj vam povem svojo zgodbo, kako se nekaj da narediti. Tri leta nazaj je bil mož službeno premeščen na jug Italije za daljše obdobje. Šele letos se vračamo domov. Ker nama družbo dela psička, je bila prva misel ob novici, da se bova selila ta, da morava poiskati namestitev, ki bo ustrezala tudi njej. Ni jih bilo malo, ki so vprašali kaj bova z njo in ali jo bova pustila pri starših in so bili začudeni, ko sva rekla, da gre z nama. Niti pomislila nisva, da bi jo pustila za seboj.

In ne – ko smo se nekega dne odpravili na več kot 1000 km dolgo pot, še nisva vedela, kje bomo živeli. Imela sva rezervirano sobo v budget hotelu, kjer so psi dobrodošli, in to je bilo to.

Trajalo je en mesec, da sva našla dovolj ugodno hiško z ograjenim vrtom in nekaj trave na lokaciji, kjer jo lahko peljem na krajši sprehod. Žal zaradi smeti, kriminala in premnogih krdel potepuških psov to tukaj ni povsod mogoče. O teh ubogih pasjih dušah bi se lahko na dolgo razpisala, a to je druga zgodba.

V tem času smo šli 2-3x na leto na obisk v Slovenijo in brez problema se je navadila na dolgo vožnjo in da mora vsak postanek izkoristiti za olajšanje in pitje vode.

Zdaj, ko začnem kaj pakirati v kovčke, moram dati najprej njo iz kovčka, ker je prva not – kot, da bi mi hotela povedat "Nikamor brez mene".

Pa tudi na počitnice gre z nama. Na poti sem in tja smo se kdaj še za kak dan kje ustavili in v našem albumu so slike – kuža na Amalfiju, kuža v Rimu, kuža v Toskani … in povsod je uživala.

Res je, da obstaja včasih kakšna pot, kamor ne more (1x do zdaj) in takrat sva jo peljala v Slovenijo v varstvo staršev, ki jih vidi kot člane svojega krdela. Pač porabim za to 2 dodatna dneva in dodatna sredstva.

Vse to je treba vzeti v zakup. Pes je odgovornost za celo njegovo življenje in bila je moja odločitev, da se mi pridruži. Se je našla tudi oseba, ki me je vprašala zakaj je nisem dala za čas tiste poti v zavetišče in v jezik sem se ugriznila, da nisem vprašala, zakaj ne da sama tja svojih otrok.

Vse se da, če se hoče. Nova služba, selitev nekaj kilometrov stran ipd. zame niso izgovor, da pes ne more zraven. Moj gre povsod. Pa če bi se bilo treba seliti tudi 2000 km daleč – bi se pač 2 dni vozili v eno smer. Vse se da, če se hoče. Če se pa noče, ...

Lepo bodite,
Mojca