Don ni prvi kuža, ki je prišel k nam iz zavetišča in tudi večino ostalih živali smo rešili s ceste ali od nevestnih lastnikov. Imeli smo tudi nekaj kupljenih pasemskih živali.

Z gotovostjo lahko trdim, da rodovnik ni pomemben, važno je kaj čutimo v srcu, ko žival prvič vidimo. Vsaka žival, ki sem jo imela ali bila z njo v daljšem stiku ima v mojem srcu prav poseben prostor.

Naš posvojenček Don je prispel v mariborsko zavetišče za živali skupaj s svojim bratcem Jonom v starosti 5 mesecev. Že dlje časa sta živela zapuščena ob hiši. V zavetišču je bil okoli dva meseca in v tem času ni hodil na sprehode, saj se je na vrvici takoj vrgel na hrbet in začel cviliti kot bi ga kdo tepel. Ker je bil dominanten in grizel druge kužke, sta z bratcem morala v svoj boks. Bratec Jon je bil posvojen v sredini avgusta. Prva možnost posvojitve se je koncem avgusta pojavila tudi zanj, a zaradi obnašanja na vrvici ni obrodila sadov. Takrat ga je skrbnik nesel nazaj v njegov boks in sem ga prvič pobožala.

Kot družina smo več kot leto dni skoraj dnevno hodili sprehajati kužke v zavetišče. V tem času smo pomagali k socializaciji kar nekaj štirinožcev. Zaradi našega zelo natrpanega urnika in bivanja v stanovanju, smo imeli dogovor, da za psa pri nas v stanovanju ni prostora. Zato sem raje sprehodila štiri pse, kot bi se približala Donovi kletki, saj sem vedela, da bo naš v trenutku, ko ga prvič pobožam. Izbral si me je in tako se je zgodilo, da smo 5.9.2012 Dona odpeljali v nov dom.

Don si je res izbral mene in prva dva meseca, je zelo jokal in tulil, tudi če so bili vsi ostali doma, če sem šla samo na kratko ven. Sedaj še vedno leži pri vratih in čaka tam, dokler se ne vrnem, a več ne joka in ima zaupanje, da se bomo vrnili tudi, če ga pustimo pri sorodnikih ali samega doma. Je izredno nežen kuža, ki ima rad našo bližino in igro s kužki in otroki. Na nas se je zelo navadil.

Don je večino dni neprestano v najini družbi, saj hodi z nama tudi v službo. Dnevno ima v povprečju več kot 3 ure sprehodov na vrvici in dva obroka dnevno. Brez težav mu vsak da ali odvzame hrano.

S svojo prikupnostjo je pritegnil mnogo pozornosti pri ljudeh, ki so ga spoznali in tudi promoviral je posvajanja iz zavetišč z najbolj pisanim sprehodom po modni pisti. Kot maneken se je postavljal tudi na plakatih, ki smo jih pripravili za šolo na temo, kako skrbimo za hišne ljubljenčke.

Zakaj po psa v zavetišče? Tisti, ki se to sprašujejo, očitno niso videli toliko žalostnih očk, ki čakajo na svojega človeka. Tam nas najbolj potrebujejo. V nekaterih slovenskih zavetiščih za rešene kužke lepo skrbijo, v drugih pa je zavetišče samo 30 dnevni zapor pred evtanazijo in bi jih bilo bolje pustiti na svobodi.

Psa posvojimo iz zavetišča, da rešimo življenje (životarjenje) tako psu kot sebi. Le redki občutki so tako lepi kot tisti, ki jih imamo ob reševanju živega bitja in ob videnem veselju v njegovih očkah, ko ga cartljamo v novem domu. Nenazadnje, ni ga bolj hvaležnega in zvestega bitja kot rešen kuža.

DON je NAŠ nepogrešljiv družinski član!

Nataša Purkart

Zgodbo in fotografijo za rubriko IZ ZAVETIŠČ V TOPLE DOMOVE nam lahko pošljete na info@pesmojprijatelj.si.