Veliko skrbnikov si želi miren sprehod, potem pa se vsak izhod spremeni v vlečenje, ustavljanje, popravljanje, klicanje in utrujen boj s povodcem. Pes vleče naprej, človek vleče nazaj, oba sta napeta, sprehod pa postane nekaj, kar je bolj obveznost kot užitek.

Vlečenje na povodcu ni vedno znak, da je štirinožec “neposlušen” ali da želi voditi. Pogosto je posledica vznemirjenja, premalo jasnosti ali navad, ki jih nevede utrjujemo vsak dan.

Psa sprehajamo samo fizično, ne pa tudi miselno

Sprehodi pogosto izgledajo tako, da človek odpre vrata, pripne povodec in gre. Pes pa je že ob izhodu “na visokih obratih”, komaj čaka, da pride ven, vse ga zanima, vonjave so močne, okolje je polno dražljajev.

Če kuža iz stanovanja ali hiše starta kot raketa, bo zelo težko kar na pločniku postal miren in zbran. Zato se dober sprehod začne že pred vrati.

Pomaga, če kosmatinca ne pripenjamo v največjem razburjenju. Lahko počakamo nekaj sekund, da vsaj malo zadihava oba. Ne kot stroga vaja, ampak kot majhen prehod: zdaj greva ven, ampak ne v kaosu. Pri vratih, na stopnicah, pred dvigalom ali na dvorišču lahko psu damo trenutek, da se zbere, nas pogleda, povoha tla ali preprosto ne plane takoj naprej. Pes, ki na sprehod vstopi bolj zbran, ima več možnosti, da bo zunaj sploh lahko sodeloval.

Štirinožec z vlečenjem vedno pride tja, kamor želi

To je zelo pogosta past. Kuža zagleda travo, drugega psa, vonj, vogal ali znano pot. Potegne. Človek sicer reče “ne vleci”, a hkrati gre za njim. Pes se nauči zelo preproste stvari: če dovolj potegnem, pridem tja.

To ne pomeni, da je pes manipulativen. Pomeni samo, da se vedenje splača. Če vlečenje redno pripelje do cilja, bo kosmatinec vlekel še bolj.

Namesto da se s psom borimo, lahko začnemo uvajati jasnejše pravilo: do zanimive stvari prideva takrat, ko je povodec vsaj malo sproščen. Ko pes potegne, se ustavimo, upočasnimo ali zamenjamo smer. Ko se povodec sprosti, nadaljujemo.

Na začetku to ni videti popolno. Kuža bo mogoče večkrat potegnil, se ustavil, pogledal, poskusil znova. Ampak ravno tu se začne učenje: ne gre za to, da človek “zmaga”, ampak da pes začne razumeti, katero vedenje mu odpre pot naprej.

Od psa pričakujemo lepo hojo, ko tega sploh še ne zmore

Včasih je okolje za psa pretežko. Mimo gredo psi, otroci, kolesarji, avtomobili, vonjave so intenzivne, pes je premalo spočit ali pa je že večkrat doživel, da so sprehodi naporni. Takrat od njega pričakujemo lepo hojo v trenutku, ko ima komaj dovolj kapacitete, da sploh obdeluje vse okoli sebe.

Če kuža vleče predvsem v določenih situacijah, se vprašajmo: je vse skupaj preveč zanj? Je razdalja do dražljaja premajhna? Je pot vedno ista in preveč vznemirljiva? Je pes že na začetku sprehoda preutrujen ali preveč poln energije?

Včasih največ naredimo tako, da sprehod poenostavimo. Izberemo mirnejšo pot, več vohanja, manj srečevanj, krajši sprehod z boljšo kakovostjo ali več razdalje od stvari, ki psa preveč dvignejo.

Lepa hoja na povodcu ni samo vaja. Je rezultat razumevanja, navade, okolja in pasje sposobnosti, da v tistem trenutku sploh lahko sodeluje.

Če pes vleče, se ni treba takoj jeziti nanj. Bolje se je vprašati: kaj se mu pri vlečenju splača, kdaj vleče najbolj in kaj mu lahko naredim bolj jasno? Ko sprehod postane manj boj in bolj učenje, se pogosto spremeni tudi pes.

Maja Šparovec
Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnik

Fotografija: Dreamstime