Bilo je poletje 2009, ko je naš Roni prvič prišel k nam na obisk. Spomnim se stopila sem v stanovanje in v kuhinji sta sedeli moja mama ter neka gospa. Na tleh kuhinje pa je z repom mahal nepoznan mešanček komaj 1leto star. Vedela sem kaj se dogaja ter bila takoj jezna na mami. Namreč gospa Tina ter kuža Roni sta bila iz zavetišča za živali. Pred tem smo imeli pekinezerja, ki je biu nažalost znami zelo malo časa ker ga je povozil avto, potem pa smo še 15 let imeli dve psički na kateri smo bili vsi zelo navezani obe smo dali uspavati zaradi starosti. Takrat sem mami rekla da nikoli več ne želim kužka ker je pretežka izguba najbolšega prijatelja. Vendar me je prepričevala in prepričala da sem šla z Ronijem na sprehod. Ko sva prišla nazaj domov se je usedel ter me gledal tako kot znajo samo kužki ko kaj želijo v tem primeru - daj me vzami za svojega.

Potem mi je gospa Tina razložila da je imel hudo leto za seboj preden je prišel v zavetišče je bil pri skrbnikih, ki so ga tepli. Seveda se mi je zasmilil. Rekla sem, da bi rada razmislila, tako smo se dogovorila da se srečamo spet čez 3 dni. Tri dni mi Roni ni šel iz glave premlevala sem gledala sliko ter se spraševala ga želim? Si bom vzela dovolj časa? Nato je prišel ta dan in smo se videli Roni je pritekel k meni takoj ko me je zagledal. Takrat sem vedela, da mora biti moj. Sedaj je star 5 let, en brez drugega ne moreva. Kadar grem na morje in ostane pri bratu ga imam vsak dan v mislih in komaj čakam, da ga spet vidim. Ne predstavljam si dneva ko bo spet prišlo slovo od najbolšega prijatelja zato pa želim uživati z njim vsak trenutek, ker je res moj najbolši prijatelj.

Katarina