Leta 1940 je časopis Slovenski gospodar objavil zanimivo pripoved - "Pipa, pes in njun gospodar".

Bila je navadna, lončena pipa, s cevko iz višnjevega lesa. Krasil jo je čopek.

Pes je bil ovčar. Imel je kodrasto dlako in povešena ušesa. Imenoval se je Čuvaj. Njun gospodar je bil enainštiridesetleten možakar, ki je živel bolj samotarsko življenje in ni iskal prijateljstev. Imenoval se je Peter.

Če se je na večer vsedel pred skednjem, si je pipo dal v usta. Čuvaj se je vlegel poleg. Glavo je položil na prednje šape in nepremično opazoval gospodarja.

Nekoč je Peter šel v trg, ki je bil oddaljen osem kilometrov. Pipo je vzel s seboj, Čuvaj pa je moral doma ostati. V začetku se je zaradi tega jezil, godel, potem pa se je vlegel pred vrati in čuval hišo. Zvečer okrog osmih se je Peter vrnil. Ker je bil zelo truden, je šel takoj spat.

Naslednjega jutra je bila nesreča tu. Možakar je po stari navadi hotel kaditi, a samo hotel, ker o pipi ni bilo ne duha ne sluha. Peter je godel ko medved. Iskal je pipo, a zaman. Čuvaj je opazoval gospodarja in njegov očitajoči pogled je rekel: "Vidiš, to je zato, ker si mene doma pustil. In tako ni bilo nikogar, ki bi pazil na pipo."

Delo je počasi in žalostno šlo izpod rok. Ponujali so Petru cigarete, a te niso mogle nadomestiti pipe. Opoldne je Peter opazil, da ga je zadela še druga nesreča. Čuvaja ni bilo nikjer.

V žalosti je zmerjal pasjo mrcino in vse njegove prednike. Vlegel se je v senco, da bi zadremal. Ure so počasi potekale, a naposled se je vendar zvečerilo. Petra so klicali k večerji.

Med večerjo se je začulo votlo lajanje. To je bil Čuvajev glas. V naslednjem trenutku se je na pragu pokazal Čuvaj. V gobcu je držal Petrovo pipo. Migal je z repom in ponosno gledal gospodarja.

Peter se je tako blaženo nasmehnil, kakor da bi mu kdo prinesel kupček zlata. Kje je Čuvaj našel pipo je še danes skrivnost.

Vir: Slovenski gospodar, 03.04.1940, letnik 74, številka 14
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica