Moje ime je Đimi, sem pasme Posavski gonič in nisem star niti še eno leto. Živim v hiši pri ljubeči družini, kjer imajo že enega psa Sultana, pasme Irski seter in je moj najboljši prijatelj in mentor, čeprav mora z mojo otroško razigranostjo marsikaj potrpeti, ima pa revček na plečetih že kar nekaj let.

Vendar bi se moja življenska zgodba lahko že v začetku končala tragično. Rojen sem bil na Hrvaškem, točneje na otoku Visu. Vzreditelji pri katerih sem prišel na svet so mene in moja dva bratca dva meseca po prihodu na svet zavrgli na način, da so nas dali v kartonasto škatlo in nas pustili nekje na zapušečni gozdni poti tik ob morju z namenom da tam poginemo od lakote in žeje.

Tam sta nas na srečo našla par iz Slovenije, fant in punca, ki sta se ob pogledu na nas dehidrirane, lačne in polne bolh zgrozila in pohitela, da sta nas rešila. Vzela sta nas k sebi, nas nahranila, napojila in zdravstveno oskrbela. Naša najditelja sta tudi pritiskala na vse mogoče službe na otoku Visu in tudi v Splitu, da bi se našli krivce za to kruto dejanje, ki nam je bilo storjeno in tudi za to, da bi se za nas našla ustrezna namestitev, vendar zastonj .... vsi so se nas otepali. Razložili so jima tudi zakaj se dogaja, da take pasemke pse kot sem jaz vzreditelji zavržejo. Baje zato, ker samo nekaj mladičev iz legla dobi rodovniški naziv lovskega psa, ostali pa ne in se jim ne splača nas redit, ker nas ne morejo prodati.

Kljub temu sta se naša najditelja odločila, da nas vzameta s seboj v Slovenijo in tukaj poiščejo rešitev za nas. V Splitu so nas ustrezno oskrbeli in nam naredili potne liste za čez mejo. Moja dva bratca sta ostala pri paru iz Nemčije, ki je bil prav tako na dopustu na Visu. Kasneje sta jih odpeljala s seboj v Nemčijo in še vedno sta pri njiju, saj sta se jima zelo priljubila, čeprav sta tudi ona dva na začetku želela le poiskate primerne posvojitelje zanju. Jaz sem bil najmanjši in najbolj krhek in sem ostal z mojima rešiteljema. Prve dni mi je bilo zelo hudo, počutil sem se sam in pogrešal sem svoja bratca, vendar sem se čutil ljubljen in mi je bilo kmalu lažje pri srčku. Po prihodu v Slovenijo sta mi moja najditelja že prvi dan našla dom kjer sedaj živim. Tudi njima je bilo hudo ko smo se poslovili, vendar nista me mogla vzet k sebi, ker sta imela že svojega malega psička, ker živijo v bloku in ker sta vedela, da sem jaz pes, ki rabi širna prostranstva okrog sebe, da je lahko srečen. Še vedno me občasno prideta obiskat in čeprav sem v tem času že zrasel in so grdi spomini izginili, njih dveh ne bom nikoli pozabil in se jih bom vedno razveselil.