Kaj je pravzaprav steklina?

Odgovor so pripravili v Veterinarski ambulanti USAR:

Steklina (rabies) je virusna bolezen osrednjega živčevja.  Zanjo obolevajo vse toplokrvne živali, prenaša pa se tudi na človeka, za katerega je praviloma smrtno nevarna. Prav zaradi za človeka sila neugodne prognoze je steklino, ki se z redkimi izjemami pojavlja po vsem svetu (v Evropi sta to Velika Britanija in Irska, v svetu pa Avstralija, Japonska, Singapur, Nova Zelandija in Papua Nova Gvineja), dobro poznati, vedeti kako se ji izogniti in kako ravnati v primeru potencialne okužbe. Človek se z virusom stekline, ki se izloča predvsem s slino, največkrat okuži ob ugrizu stekle živali  (okužimo se lahko tudi od navidezno povsem zdrave živali, saj najdemo virus stekline v slini že nekaj - tri do dvanajst - dni pred pojavom kliničnih znakov). Poleg ugrizne rane lahko virus prodre v organizem tudi skozi poškodovano kožo (opraskanine) ali ob stiku sluznic s slino stekle živali (če pride slina stekle živali direktno v oči, usta in nos). Vdor virusa lahko poteka tudi aerogeno preko sluznice dihal, kjer so še posebej nevarne jame in votline, domovanja potencialno okuženih netopirjev.

KDO JO PRENAŠA ?          

Epidemiologi delijo steklino na dve obliki, na urbano in silvatično, oziroma gozdno obliko. Za prvo, mestno obliko velja, da so najpomembnejši prenašalci in nosilci virusa navadno psi (velika nevarnost so potepuške živali), ki jo prenašajo na človeka in ostale domače živali (mačke), ob tem ko gozdna oblika prizadene gozdne živali (in se od lahko od njih občasno prenese tudi na domače živali in človeka). Poglavitni rezervoarji virusa stekline pri divjih živalih v Srednji Evropi so lisice.

POTEK OKUŽBE

Virus stekline ima v organizmu izrazito nagnjenost do živčnih celic. Po vstopu v telo ostane na mestu okužbe najmanj štiri do šest dni, lahko pa tudi več - mine lahko celo nekaj tednov ali let preden se začne širiti po perifernih živčnih vlaknih v osrednje živčevje, možgane, kjer  povzroča poškodbo živčnih celic. Iz možganov se nato virus ponovno preko perifernih živcev naseli v slinskih žlezah in drugih organih (očeh, jeziku, koži), kjer se razmnožuje. Od trenutka, ko vstopi virus z mesta okužbe v periferne živce, ni več mogoče vplivati na potek okužbe in za človeka je prognoza bolj kot ne smrtna.

KAKO PREPOZNATI OBOLELO ŽIVAL?

Divje živali so po naravi plahe, se izogibajo naseljenim krajem in bežijo pred človekom. Gre za normalen način obnašanja, ki ga pa stekla žival zaradi narave bolezni bistveno spremeni (se sredi belega dne pojavlja v naseljih, ima bolehen videz in se pusti dotikati, je napadalna, težko požira in se boji vode, se zaradi paralize zadnjih okončin težko premika, pretirano slini). Vsi našteti indici bi morali slehernemu človeku dati vedeti, da se je živali s takšnimi vedenjskimi odkloni, pa naj bo to še tako srčkana veverička ali prikupna lisica, v dobro lastnega zdravja, najbolje izogniti v kar se da velikem loku.

Steklina se lahko pri živalih pojavi v dveh oblikah, bodisi v divji (rabiatni ali furiozni) ali tihi. Za divjo obliko so pri živalih značilni trije stadiji: stadij potrtosti (melanholični), stadij vzdražljivosti (ekscitacijski) in stadij ohromelosti (paralitični). V stadiju vzdražljivosti živali besnijo, so nenavadno nespečne, cefrajo in požirajo najrazličnejše objekte, tudi imaginarne ter napadajo živali in ljudi. Pri tihi steklini tega stadija ni, živali so mirne in napadajo le, če so izzvane. Ko se enkrat pojavi jasno spremenjeno obnašanje, tudi smrt živali ni več daleč (približno deset dni po nastopu kliničnih znakov).

ZNAKI STEKLINE PRI LJUDEH

Za pojavljanje bolezni pri ljudeh je pomembna količina virusov, značilnosti ugriza, mesto ugriza in število ugrizov. Po vstopu virusa v človeški organizem nastopi obdobje inkubacije, ki traja v večini primerov od 20 do 90 dni (lahko se razvleče tudi na 19 let), v katerem bolniki ne čutijo prav nikakršnih težav. Inkubaciji sledi 2 do 10 dni trajajoče, z neznačilnimi simptomi (vročina, glavobol, slabost, bruhanje, utrujenost, na mestu ugriza se pojavijo bolečine) ovenčano obdobje. Pri nekaterih bolnikih se v tem času pojavijo vedenjske motnje, nespečnost, strah in agresivnost, ki vodi v obdobje nevrološke prizadetosti (traja od dveh dni do enega tedna). V slednjem poteka steklina v dveh temeljnih oblikah: v furiozni (s krči, delirijem in halucinacijami, pohitrenim dihanjem, pretiranim slinjenjem ter hidrofobijo - strahom pred tekočino, ki se poraja zaradi krčev v mišicah grla in požiralnika in ob tem neznosnimi bolečinami pri pitju - kasneje pa tudi že ob samem pogledu na tekočino) in paralitični (ohromitev in motnje govora, po nekaj dneh tudi paraliza dihalnih mišic). Kljub različnim pojavnostim pa obliki nista strogo razmejeni in tako se tudi v stadiju furioznosti pojavljajo različne ohromitve. V zadnjem, od nič do štirinajst dni dolgem obdobju, se znaki stekline umirijo in za človeka nastopi koma, kateri sledi smrt zaradi odpovedi srca, krča mišice grla ali aspiracije.

KAJ STORITI PO IZPOSTAVLJANJU OKUŽBI?

V primeru, da smo izpostavljeni ugrizu kakšne toplokrvne živali (pa naj bo to pes, mačka, veverica ali lisica), ki bi lahko predstavljala potencialno nevarnost okužbe z virusom stekline, je dobro vedeti, kako ravnati v prvi sili. Mesto ugriza živali je priporočljivo sprati pod tekočo vodo in na ta način mehanično odstraniti umazanijo, ki jo je žival zanesla v rano, nato pa je rano priporočljivo namiliti z navadno milnico, ki zaradi bazičnega značaja oslabi, oziroma uniči ne pretirano odporen virus. Po tej prvi samopomoči pa velja zaradi eventualnega cepljenja nujno čim prej poiskati osebnega zdravnika. Ta nas bo najverjetneje napotil v antirabično ambulanto. V primeru, da nas je ugriznil domač ali znan pes ali mačka, bo tega potrebno peljati na pregled k veterinarju. Da lahko ovržemo sum na okuženost živali s steklino, se žival, ki je poškodovala človeka, v veterinarski ambulanti klinično pregleda prvi, peti in deseti dan po ugrizu.

POJAVLJANJE V SLOVENIJI

Čeprav v vsakdanu (mediji, obča javnost) samo omenjanje stekline – razen v primerih izbruha bolezni - ni pogosto, pa se moramo zavedati, da dejansko steklina ni neka oddaljena ali davno odpisana bolezen. Prav nasprotno, po podatkih Veterinarske uprave Republike Slovenije je steklina pri nas še zmeraj prisotna. Zavedati se tudi moramo, da čeprav vrši Slovenija odlično preventivo pred to smrtno nevarno boleznijo, tako s cepljenjem lisic, kot tudi s cepljenjem psov in mačk, pa se le ne nahajamo tako daleč od obmejnega območja s Hrvaško, kjer preventive v obliki cepljenja lisic zadnjih nekaj let niso izvajali. Glede na to, da živali ne poznajo meddržavnih teritorialnih meja, prehaja tako steklina zlahka tudi na naše območje.

PREVENTIVNO CEPLJENJE PSOV

Najuspešnejša v boju proti steklini pri hišnih ljubljencih je seveda preventiva, oziroma vakcinacija psov. V Sloveniji je cepljenje psov proti steklini obvezno in zakonsko predpisano. Psi morajo biti cepljeni, ko dopolnijo tri mesece starosti, nato pa se cepljenje (revakcinacija) ponovi enkrat letno, najkasneje 12 mesecev od zadnjega cepljenja."

Odgovor je pripravila: dr. vet. med. Tanja Usar 

Če imate tudi vi vprašanje iz veterinarskega področja nam ga pošljite na: info@pesmojprijatelj.si ali preko kontaktnega obrazca in potrudili se bomo dobiti odgovor.