Velikokrat se sprašujem kdaj smo ljudje postali takšne pošasti. Pravijo, da smo najbolj razviti, inteligentni in, da imamo možgane zato, da z njimi razmišljamo. Z vsem tem se strinjam – teoretično. Kar pa se pokaže v praksi, v življenju samem je pa ponavadi čisto nasprotje. Vse več je umorov, posilstev, zlorab, mučenj in ne samo do sočloveka, vendar tudi do živali. Ne razumem kaj razmišlja takšna oseba, ki je sposobna česa takšnega, če seveda sploh kaj razmišlja. In kje so tu čustva, vest? Kako je lahko nekdo takšna pošast? To se marsikdo sprašuje, vendar na žalost tega ne bomo nikoli razumeli in vedeli, kaj se v resnici dogaja s takšno osebo.

Pravijo, da so živali manj razvite kot ljudje. S tem se na nek način ne strinjam popolnoma. Denimo živali ubijajo za preživetje, kar je popolnoma naraven proces. Vendar živali ne bodo mučile, zlorabljale, posiljevale… Ne vem kako sploh nekomu pride na »pamet« mučiti živali. Zapirajo jih v majhne kletke, ne dajo jesti in piti, jih pretepajo, jih imajo za borbe, spolno zlorabljajo, mučijo z rezanjem, jih puščajo v lastnih iztrebkih, puščajo same po več dni… Nekdo si umisli žival ker je zanimivo, ker si je mogoče zaželel njegov otrok. Vendar se ne zavedajo kakšna odgovornost je to. Da je potrebno za njih skrbeti, in ne samo crkljati in hraniti. Potrebno jih je zdraviti, peljati na sprehod, jih učiti, miriti če jih je strah. Nekako tako je kot, da bi imeli majhnega otroka. To ni samo (majhna) kosmata kepica za igrati, ni plišasta igračka. Je živo bitje, ki čuti, ljubi, se boji… Živo bitje tako, kot smo mi ljudje. In ko to marsikdo s časom ugotovi, jo zavrže; češ ker ni časa, ker je drago zdravljene, ker so obveznosti, tudi hrana in priboljški niso ravno poceni, ker odraste, itd.

In tako revčki pristanejo na cestah, v jarkih, v smeteh, v zavetiščih… Kot smet, kot stara igrača, ki smo se je naveličali. Vendar se morajo vsi takšni vprašati, če to naredimo otroku, bratu, sestri, staršem, ker so bolni ali ker jih imamo pač »povn kufr«? Nihče ne pomisli kaj bo z njimi, ali bo kdo poskrbel za njih, kako se počutijo. Ljudje kar pozabljamo, da živali čutijo, so prestrašene, čutijo, da so zavržene, so žalostne in v sebi tiho jočejo, trpijo. Same si ne morejo pomagati, ne morejo povedati.

To se dogaja iz dneva v dan, iz mesta v mesto, iz države v državo. Mogoče celo ta trenutek ko to bereš, neka živalca trpi. In kaj ljudje storimo? Nič, oz. premalo. Zatiskamo si oči pred resnico, nočemo slišati in vedeti, ker je pač žalostno. In tako se ta grozota nadaljuje. Zavetišča so prepolna, večkrat morajo veliko živali uspavati, ker nihče ne pride po njih ali ne pomaga kako drugače. Ker nihče ne sliši njihovega tihega krika na pomoč, ali ker pač nočejo pomagati. Saj ne rečem, da smo vsi ljudje takšni, hvala Bogu nismo. Vendar nas je tistih dobrih ljudi, tistih, ki pomagamo premalo, vse premalo.

Zato ljudje prosim vas prisluhnite, pomagajte, začutite. Ne zatiskajte si oči pred resnico. Zganite se, naredite nekaj, pomagajte!

Verjemite, ni lepšega občutka, ko veš, da si neki živalci rešil življenje, ji polepšal dni, ji dal ljubezen… Ko ti to povrne z obilo hvaležnosti, z ljubeznijo, ti polepša dneve, je ob tebi ko ti je hudo, se s tabo veseli… Zate je tu zdaj in vse do konca.

Renata

Foto: arhiv Pes moj prijatelj