Prejšnji teden smo objavili poziv in zgodbo naše prijateljice Mojce, ki je psu, imenovanemu Rižek iskala novi dom. Po objavi zgodbe in posledično prošnje za posvojitev, smo Rižku zelo hitro našli novi dom.

Mojca, ki je na Rižka zelo navezana, ga je seveda v novem domu tudi obiskala in nam poslala naslednje:

Neizmerno vesela sem bila, ko sem videla, da je moj oglas v hipu obrodil sadove in je bil Rižek v enem dnevu rešen temnega boksa ter našel dom. Ob tem naj samo pripomnim, da sem iskreno razočarana nad ljudmi, ki so ga hoteli vzeti, ker je bila pač ganljiva zgodba, ko pa sem pred nekaj dnevi objavila, da je zavetišču Zonzani ponovno neka zlata prinašalka, se ni odzval nihče.

Ker ni bilo slik in ni bilo pripisanih lepih besed ob tem. Ljudje, ki si želijo psa, sami pogledajo po zavetiščih in gredo ponj, ni jim je treba vse postaviti pred nos, da se odzovejo. Skratka, prijazna gospa me je vzela s seboj, da sva šli obiskat Rižeka. Takoj, ko sva se pripeljali na dvorišče, sem ga zagledala, kako je se je s sprednjimi tačkami vzpenjal na ograjo. Rižek ima pesjak in zgradili so mu čisto novo pasjo hišico, kjer lahko spi in se pogreje.

Družini, ki ga je vzela, se na prvi pogled vidi, da ga ima iskreno rada, majhna deklica mi je zaupala, da ga bo čuvala in naj nič ne skrbim. Še večja sreča je, da ni Rižek nikoli sam, saj imajo pravo pravcato pasjo družbo, malega kužka Pikija, s katerim se igrata, kadar sta sama.

Pustili so mi, da sem ga peljala na sprehod. Ni več sledu o plašnem in prestrašenem ter suhcenem psu. Rižek je zdaj živahen, igriv, predvsem pa ima odličen tek in pridno pridobiva manjkajoče kilograme. Energije mu vsekakor ne manjka. V bližini hiše imajo gozdiček in travnike, po katerih se Rižek in njegov prijatelj Piki veselo podita in igrata.

Žogico, ki sem mu jo prinesla, je vzel čisto za svojo in se z njo igra, ko je v pesjaku. Ko zvečer zaprejo ograjo, je lahko tudi spuščen in teka naokoli. Dejstvo je, da mu ne manjka, ne gibanja, ne prostora, kaj šele ljubezni.

Pri srcu me je grozno stiskalo, ko sem ga opazovala tam, pri drugih ljudeh, nekaj mi je pravilo, da bi moral biti moj. Tako sem se poslovila z mešanimi občutki − srečna, ker je Rižek dobil dober dom in žalostna, ker to nežno bitjece ne more biti moje, ko pa si ga tako neskončno želim.

Aha, da ne pozabim pripisati ... imena žal niso obdržali, Rižek ni več Rižek, ampak je Tačko. Pa saj je vseeno, kako ga kličejo, pomembno je, da ga imajo radi. In v to sem trdno prepričana.

Zame pa ostaja Rižek, nežni puhek, ki bo vedno v mojih mislih in srcu. V dokaz, da je Rižek res srečen kuža in ni več sledu o plašnem zavetiščarju, pošiljam nekaj fotografij, ki sem jih danes posnela za Vas, ki ste spremljali njegovo zgodbo.

Skrbite za svoje ljubljenčke, pomagajte tistim, ki so tega potrebni in se ne obračajte stran, če vidite žival v težavah.

Srečno,

Mojca Broz