Pošiljam vam zelo žalostno zgodbo, ki naj bo v opozorilo vsem lastnikom majhnih pasem, še bolj pa v opozorilo lastnikom velikih pasem, ki svojih psov nimajo na povodcih.

V nedeljo dopoldan je bila moja mlajša sestra v gozdu na sprehodu z mojo malo pekinezerko Gajo, ko jo je napadel velik pes (ne ve točno katere pasme je bil, ampak je najbolj podoben kraškemu ovčarju). Pes jo je zgrabil za desni bok, jo vrgel v zrak in jo s vso silo vrgel ob tla. Ko je priletel lastnik je sestra Gajo vzela in takoj odhitela domov, saj sta bili obe v strašnem šoku. Gaja se je med potjo sestri kar polulala. Najprej smo mislili, da bo z njo vse vredu saj ni bilo nobenega vgriza, nobenih vidnih sledi, ni pa hotela jesti, komaj je hodila in se polulala in pokakala kar v hiši. Mislili smo, da je to zato, ker je v šoku in ker jo od udarca vse boli. Celo noč sem prebedela ob njej, ji ves čas dajala vodo, saj je bila ves čas žejna a je žal vso vodo izbruhala. Vso noč sem jo stiskala k sebi, jo cartala in tolažila. Zjutraj je bila videti malo bolje, a se je vseeno polulala v hišo. Urin je bil zelo temen, rjav, zato sem jo takoj odpeljala k veterinarju.

Po pregledu je ugotovil, da je dehidrirana in podhlajena, imela je komaj 35 stopinj celzija, zato smo jo ogevali in dobila je infuzijo. Po nekaj urah se je ogrela in izgledala veliko bolje, zato so jo odklopili, da bi šla lulat. Ko sem jo odpeljala na travico sem v posodico ujela samo nekaj kaplic temno rjavega izcedka, ki pa ni pomenil nič dobrega. Na rendgenu so ugotovili, da ima predrta pluča in zato težko diha. Z ultrazvokom pa sva z veterinarjem videla v trebuščku veliko tekočine. Gaji se je stanje kmalu spet poslabšalo zato so ji vzeli kri in jo spet priklopili na infuzijo. Tekočino iz trebuščka si kmalu zatem punktirali in ugotovili, da je sama kri, ki pa se je takoj po punktaciji spet pojavila. Morala sem se odločit ali jo pustimo in počakamo kaj bo ali pa se jo odpre in vidi kaj je vzrok krvavitve. Odločila sem se za operacijo. Na uho sem ji zašepetala naj se bori zame, ker vem da je zdrava in močna punca, še zadnjič ji dala poljubček na njen prečudovit smrček in se poslovila. Vse kar sem še lahko storila za njo je, da sem upala in molila za mojo lepotičko. S prijateljico sva čakali, čakali in čakali, to so bile najdaljše minute mojega življenja. Čez uro in pol sem dobila telefonski klic veterinarja, ki mi je s tresočim glasom povedal najhujše kar se je lahko zgodilo: "Psička je umrla". V obupu, jezi in solzah sem odhitela do veterinarske postaje kjer mi je povedal, da je ji je pes raztrgaj jetra ravno pri žili in je bila obsojena na smrt takoj ob nesrečnem dogodku.

Mojo majo miško sem odnesla domov, kjer smo se vsi v solzah poslovili od nje, zaprli njene otožne učke in ji na koncu vrta, kjer je najraje stala in opazovala dogajanje po ulici tudi skopali grobek v katerem sedaj v miru počiva. Posadili smo rožice, prižgali svečke in naredili križek. Tako bo vedno počivala tik ob nas, še naprej pa bo živela v naših srčkih. Želim si samo, da bi našli lastnike tega psa in da bi začutil vsaj kanček bolečine, ki mi jo je povzročil njihov pes. Gaja je bila psička, ki je vsakomur prirasla k srcu, saj je bila nadvse prijazna, igriva, ljubezniva in seveda cartljiva. Bila je moj mali sonček, ki je prinesla srečo v moje življenje. Nič in nihče mi je ne more nadomestit ali kakor koli povrnit, saj bo ob meni za vedno praznina, v srčku pa najlepši spomin na mojo lepo princesko.

Upam, da bom s to nesrečno, žal resnično zgodbo rešila življenje kakšnemu psičku ali pa da bodo imeli lastniki večjih psov večjo skrb za svoje štirinožne prijatelje.

Polona