Vprašanje bralca Janeza: Ali lahko dobi pes ušesne garje od muce in kako se jih znebiti?

Odgovor: Ušesne garje so pogosta zdravstvena problematika pri mucah in nekoliko redkejša pri psih.

Ušesne garje povzročajo pršice Otodectes cynotis, ki se pogosto pojavljajo pri mucah in psih. Ušesne pršice se nahajajo v ušesnem kanalu in tam se hranijo z odmrlimi kožnimi celicami. V sluhovodu se intenzivno premikajo, kar živalim povzroča srbenje. Zadeva se močno zakomplicira s pojavom bakterijske okužbe. Bakterije so vedno prisotne v sluhovodih muc in psov, garje poškodujejo steno sluhovoda.  Pride lahko do močnega gnojnega vnetja sluhovoda, če se ne zdravi pravi čas tudi do predrtja bobniča. Pri tem vdre infekcija v srednje uho in zraven bolečine pride tudi do  resnih nevroloških znakov pri živali, izguba ravnotežja in orientacije. Prav tako lahko pride posledično tudi do namnožitve glivic v sluhovodih, ki tudi povzročajo vnetje in vse omenjene težave.

Diagnozo je pri mucah in psih relativno lahko postaviti. Zraven klinične slike, ki je karakteristična, je treba pri diagnosticiranju ušesnih garij narediti pregled obeh ušes, lahko odvzamemo tudi vzorec vsebine ušesa, ki ga pregledamo pod mikroskopom. V njem najdemo žive povzročitelje. Ušesne garje pa lahko vidimo tudi z dobrim halogenim otoskopom že v samem ušesu. Otoskop je priprava oz. inštrument za pregled sluhovoda pri ljudeh in živalih. Vidimo premikanje drobnih otodektesov in posledično vnetje sluhovoda. Prognoza in terapija obeh vrst garjavosti pri mucih in psih je za izkušenega veterinarja zelo ugodna. Treba pa se je držati navodil veterinarja glede aplikacij zdravil in kontrolnih pregledov. V prvi fazi dobi žival protivnetno terapijo in seveda tudi terapijo zoper bolečino in srbenje, da se prepreči samopoškodovanje pri praskanju z zadnjo tačko po ušesu. Prav tako dobi žival tudi specifično terapijo zoper garje.

Prenos ušesnih garij iz mucka na kužka je vsekakor možen, vendar se ušesne garje pri kužkih pojavljajo bistveno redkeje kakor pri muckih. Ušesne garje so popolnoma ozdravljive, in tudi preventiva kasneje pred morebitno ponovno okužbo je enostavna z uporabo kvalitetnih zdravil v obliki ampul za kožni nanos ali tabletk. Pomembno je pravočasno diagnosticiranje in zdravljenje, da se preprečijo posledice zaradi samopoškodovanja in seveda zaradi bakterijskega in glivičnega vnetja sluhovodov in celo srednjega ušesa.

Emil Senčar dr. vet. med.

Veterinarska bolnica Ptuj

Fotografija je simbolična: Dreamstime