Vsake toliko časa se pojavi oglas, ki se glasi nekako tako: "Ker smo v pričakovanju otroka nov dom nujno išče miren kuža...." ali pa celo: "Ker sem zanosila nujno iščem dom za psa..."

Moram vam povedati, da me ob takšnih oglasih kar srce zaboli. Zato naj z vami delim mojo izkušnjo...

Bila sem noseča točno tri mesece, ko sva  z fantom šla k prijatelju pogledat mešance med kavkaškim ovčarjem in šarplanincem. Mama, kavkaška ovčarka je bila ogromna, tri psičke, potomke prepovedane ljubezni pa neverjetno ljubke in živahne, tako kot se za vse pasje mladiče spodobi. Ena psička pa se je na naju še posebej navezala, saj nikakor ni hotela proč od naju. Tudi takrat, ko so se njene sestre igrale je ona ležala pod klopjo pri mojih nogah.... Tako je bilo do poznih večernih ur, ko smo se mogli posloviti in se odpeljati proti domu. Toda, lej ga zlomka, moj fant, sicer zagrizen redoljub in človek pri katerem mora biti vse po pravilih se je odločil, da psičko, ki naju je spremljala cel večer vzameva domov.

"Toda, saj nimava ničesar pripravljenega za psa..." sem rekla, toda ni se dal zmotiti. Pri prijatelju je naprosil briketov za tri dni, eno odejo, za posodo za hrano in vodo pa je rekel, da se bo že našel kje kak star pisker, ki bo dober za prvo silo. Dobro sem vedela, da psa ni vzel zaradi sebe ampak zame, saj je bila to moja velika želja iz otroštva, le da si velikega psa doma nisem mogla omisliti, saj so starši zelo nasprotovali psu v stanovanju.

No, in tako sem noseča dobila krasno darilo, našo Kalo, ki sem jo ves ta čas pridno učila in vodila na sprehode.
No, da pa ne boste mislili, da je bilo vse z rožicami postlano, naj vam povem nadaljevanje zgodbe. Ker sem bila med nosečnostjo preveč aktivna in sem hodila na malo predolge sprehode, se mi je zadeva hitro maščevala in tako sem v šestem mesecu pristala v bolnici. Ginekologinja je trdila, da se zaradi prevelike dejavnosti med nosečnostjo ne nabira dovolj plodovne vode in zato se otročki ne morejo obrnniti... Brez ugovorov me je poslala v bolnico, kjer naj bi počivala in upala, da se bo moj otroček obrnil in tako carski rez ne bo potreben...

Tako je za Kalo tri mesece skrbel moj fant...Boga reva baje prvih 14 dni sploh ni hotela jesti, jaz je pa nisem mogla obiskati. ampak na srečo so se stvari uredile.

Vse to se je dogajalo od septembra do decembra in spomnim se tistega dne, ko je na predbožični večer vstopila v mojo sobo zdravnica in mi rekla: "Jutri je božični večer in dajem vam izhod do 26. 12... Še v tistem trenutku sem poklicala fanta naj me pride iskat in ko sem prišla domov, koga mislite, da sem šla najprej pogledat. :)

Bilo nam je lepo, spet smo bili skupaj, toda prehitro je prišel 26. in morala sem nazaj... Rok sem imela 7.1. 2013 in na koledarju sem štela dneve, samo da pridem domov, samo da pridem domov, to je bilo vse kar mi je donelo v glavi tisti večer, ko je fant odšel skozi vrata... In res, 27.12, se je moje življenje spremenilo. Rodila sem z carskim rezom, toda ni bilo hudo, ob sebi sem imela krasno hčerko v srcu pa mojega dragega in Kalo, vedela sem, da se bomo čez 5 dni videli.

In res je bilo tako. Vsi so me strašili, da ne bom več mogla skrbeti za psa, da ne bo dovolj časa, da zaradi carskega reza ne bom mogla hoditi, da bo pes ljubosumen na otroka in raznorazne podobne takšne in drugačne predsodke. Toda naj vam povem, kjer je volja, tam je pot. In moja volja je bila, da ostanemo skupaj, kot družina in popolni dom.

Kmalu bo naša Neža stara eno leto, Kala pa je že prava pasja dama, z Nežo se odlično razumeta in prav je tako. Otrok, ki odrašča skupaj s psom ima dobrega prijatelja za vse življenje. Pa še to, pes mi ne otežuje dela ampak nas sprosti. Naša mala punčka kar zažari, ko jo vidi, zato me zanima, ali res tisti, ki pravijo, da pes in dojenček ne sodita skupaj želijo otroke izropati takšne izkušnje.

Je pa potrebno povedati še nekaj, s Kalo sem trdo delala, tudi poslušnost in vsemogoče stvari, prav zato ji pravim, da naša psica ni pes, ampak je Pes. Veliko dela in časa je bilo vloženo v vzgojo in socializacijo, ampak se je izplačalo in rezultati so krasni. Če ne verjamete poglejte fotografijo.


Tjaša Kotnik