Današnja zgodba je zgodba 24 psov, ki so jih pred dvema letoma na podlagi anonimne prijave našli pri neki ženski v okolici Novega Mesta. Bili so natrpani v majhne kletke, v slabem zdravstvenem stanju ... večinoma je šlo za pse pasme pekinezer. Klara Kolenc Mrzljak je posvojila enega od teh - ime mu je Bajsi.

 "Na posestvu je bilo odkritih 24 psov. Nekaj jih je bilo spuščenih okoli hiše in so bili v nevarnosti zaradi bližine ceste. Nekaj psičk so našli skritih v hiši. Pod spodnjim delom hleva in nad zgornjim delom sta bila dva ograjena prostora v velikosti 6 kvadratnih metrov.  V vsakem je bilo okoli 10 psov. Niso imeli strehe, zavetja, tla so bila mrzla. Vodo so imeli v velikih posodah, da so jo komaj dosegli. Hrana pa je bila v obliki briketov za večje pse. Tla so bila onesnažena od kakanja in lulanja. Zgodba teh psov se je začela, ko je lastnica zbolela za rakom in posledično je imela psihične težave. Dobila je v tolažbo psa in psičko. Kar naenkrat še eno, dve. In začel se je  nekontroliran razplod. Stvari so ušle izpod nadzora," nam pove Klara.

 
"Psi niso bili cepljeni, ne razglisteni. Nikoli niso dobili ampule proti zajedavcem. Nikoli jih ni obiskal veterinar. Psičke so kotile v nedogled, saj nihče od psov ni bil kastriran oz. steriliziran. Veliko mladičev je pomrlo. Psičke so bile shirane, slabega izgleda. Vsi skupaj pa prestrašeni, ne vajeni človeške topline, ne vajeni sprehodov," nadaljuje v pogovoru.

Vsi ti psi so nato dobili ljubeč dom, eden prav pri vas. Kakšni so bili vajini prvi skupni dnevi? 

Ko sem prišla po psa, nisem vedela katerega vzeti. Ko sem videla okolje, v katerem so živeli, sem si želela vseh odrešiti teh muk. Stopila sem v kletko in vsi so se razbežali. Le eden je prišel k meni in me s pogledom prosil, da ga dvignem v naročje. Ta je bil moj izbranec. Po opravljeni papirologiji sem ga odpeljala na veterinarsko kliniko. Dobil je knjižico, bil je kastriran in čipiran. In najbolj važno - dobil je ime.

Po poti domov je bruhal in imel drisko, saj se je prvič vozil v avtu. Od trenutka, ko sem ga pripeljala domov se me drži "kot klop". Nekako me je sprejel kot svojo mamo. Ko sem ga dobila je bil star 6 mesecev. Začela se je trnova pot. Navajanje na čistočo je trajalo 4 mesece. Vmes sem že obupala. Zelo rad je jedel. Zato ima tudi tako ime - Bajsi. Težko mu je bilo nadeti oprsnik in ga peljati ven, saj se je bal lastne sence. Ni se znal igrati. Zgrizel je popolnoma vse. In od prvega dne je želel spati z nami v postelji. In tukaj je še danes.

Bajsija imamo zdaj skoraj 2 leti in še sedaj ima strah pred vsemi, ki jih ne videva vsakodnevno. Mislim, da bo ta strah ostal, ne glede na ljubezen, ki mu jo damo mi domači. Spomini so ostali. Nehal je delati škodo. Zelo rad gre ven in rad se igra s svojimi igračkami.

Kako sicer preživljate dneve?

Skupaj hodimo ven na sprehode, v park. Najraje pa na obisk k mojim staršem, ki imata dva posvojena sorodnika iz istega legla. Zelo radi se družijo in igrajo. Kadar smo doma, pa so obvezna igranja z tenis žogami in veliko čohanja.

Ste morda še s kakšnim posvojiteljem od teh psov v kontaktu, imate informacije kako gre ostalim?

Na Facebooku imamo skupino posvojitelji teh psov. Izmenjujemo si slike in dajemo si nasvete. Nekateri smo se celo obiskali med seboj. Enkrat letno imamo srečanje v Mostecu. Vsi so imeli kar precej enake težave s posvojenimi kužki. Nekaj jih je na začetku celo ušlo in so jih našli. En je žal poginil pod kolesi tovornjaka.

Imate doma še kakšnega psa, kako se ujameta z Bajsijem?

Doma imamo višavsko terierko. Ni bila preveč vesela novega člana, a vseeno sem vedela, da ga bo sčasoma sprejela, vendar z omejitvami. Pri hrani se ljubezen konča. Ko psička poje, lahko do konca njeno poje tudi Bajsi. Če leži na skupni postelji, mu mora ona dovoliti, da se ji pridruži. Odkar imamo Bajsija je tudi višavka bolj nežna in družabna do drugih psov in ljudi. Zato mi je žal, da nisem prišla na idejo, da bi imeli dva psa že prej.

Česa se Bajsi sicer najbolj veseli?

Naš kuža obožuje nas domače. Če koga ni, je potrt. Rad se igra tako, da nam prinaša žogico. Ima svojo najljubšo igračko- majhnega kita orko, ki ga večkrat skrije. Še vedno rad je. Ker se veliko giblje in je malce hiperaktiven, ni več bajsek. Rad leži poleg kadi, kadar se kdo kopa. Na sprehodih pa je najbolj vesel, ko srečamo kakšnega pasjega prijatelja.

Rada bi še povedala, da mi kljub težkim začetkom z Bajsijem ni bilo nikoli žal, da sem ga posvojila. V naša življenja je prinesel toplino, ljubezen, veselje. Neizmerno ga imamo radi. Pri nas ne živi kot kuža ampak kot družinski član.