Že leta si zagovorniki pravic živali na področju nekdanje Jugoslavije želijo sprememb na bolje. Želijo si jih tudi vsi ostali. Kajti problem zapuščenih psov se ponekod zdi praktično nerešljiv.

Problematika brezdomnih živali je sicer močno prisotna na celotnem področju teh držav že od nekdaj in tudi mi smo v preteklosti že poročali o grozotah, ki so se dogajale in se dogajajo tako v Bosni, kot na Hrvaškem, v Srbiji in v Makedoniji. Število brezdomnih psov je poskočilo predvsem v obdobju med vojno, torej v devetdesetih letih, od takrat pa konkretnih rešitev problematike brezdomnih živali vsaj v večini ni bilo.

Brezdomček na ulici Beograda

Sami smo že pred dobrim letom obiskali Sarajevo in se s problematiko uličnih psov ter nasilja nad njimi srečali zelo od blizu. Mnogi prebivalci Sarajeva so nad situacijo, ki so ji priča seveda zgroženi in nemočno kličejo na pomoč tudi lokalni politiki, ki zanje do sedaj ni imela večjega posluha. Po drugi strani so nekateri meščani že dlje časa zaskrbljeni zaradi dogodkov, ko je (po poročanju medijev) nekaj psov sredi belega dne napadlo nekaj mimoidočih, tudi otrok. Na srečo, brez tragičnih posledic. Kako reševati problem brezdomnih psov ostaja za Sarajevo še velika neznanka, po nekaterih ocenah jih je na ulicah v tem trenutku že okoli 10.000. V prejšnjem letu je bilo izvedenih nekaj akcij sterilizacij in kastracij, mnogo psov s pomočjo prostovoljcev najde domove tudi izven njihovih meja. Kljub temu bosanski mediji še vedno poročajo o naraščajočem številu uličnih psov v Sarajevu.

Prostovoljcem, ki v Sarajevu skrbijo za brezdomčke smo pomagali tudi mi

Naša članica, ki živi v Sarajevu, velik del svojega življenja posveča prav živalim.

"Državo ne zanima za ljudi, kaj šele za živali," nam pove in nadaljuje: "V nekaterih predelih še naprej pobijajo pse in to celo po nalogu občinskega uradnika! Pes na cesti ni vreden nobene pozornosti in ga voznik kruto povozi, veliko psov kamenjajo."

Ob našem obisku Sarajeva smo od živalskih aktivistov slišali, da v samem mestu javno in uradno psov ne pobijajo. Realna plat pa je po njihovih besedah tudi v tej smeri čisto drugačna, saj bi naj to počeli z izgovorom, da se v okolišu nahaja stekla lisica. Po nalogu inšpekcije se nato v okolici pobijejo vsi psi. Ni usmiljenja, nemočni ljubitelji živali lahko le s solzami v očeh spremljajo krute poboje, ki se dogajajo pred njihovimi očmi.

V Sarajevu psom nove domove pomagajo iskati prostovoljci sami

Take in podobne zgodbe se vsak dan odvijajo tudi v drugih mestih na jugu, kjer vsaj zaenkrat žal nič ne kaže, da bi bilo za živali v prihodnje kaj bolje poskrbljeno, čeprav se o tej problematiki precej govori in poroča predvsem v lokalnih medijih. Izjema je morda le Beograd, iz katerega zadnje čase prihajajo zelo spodbudne vesti. Beograd smo pred tedni obiskali tudi sami.

Sicer čudovita prestolnica pusti grenak priokus: žalostni prizori brezdomnih uličnih psov so nas spremljali ves čas našega obiska Beograda. Psi se v krdelih zadržujejo tako na obrobju mesta, kot v samem centru. Že na avtocesti med hrvaško mejo in Beogradom smo naleteli na štiri povožene pse: psi v skupinah namreč množično bivajo tudi tik ob avtocestah, njihova radovednost pa žal marsikaterega zvabi tudi čez ograjo, kjer končajo pod kolesi drvečih avtomobilov, za trupla pa ne poskrbi nihče.

Ulice Beograda so polne takih prizorov

Še nedavno so mediji poročali, da v nobeni evropski prestolnici problem brezdomnih psov ni tako izrazit, kot prav v Beogradu. Po uradnih podatkih jih je v srbskem glavnem mestu zdaj okoli 8.500, kar je sicer nekaj manj kot pred leti.

Arhiv časopisnih portalov v zvezi s to tematiko ponuja predvsem poročila o napadih uličnih psov kar v središču mesta. V letu 2011 je bilo takih napadov približno 1.900 (leto prej skoraj 3.000). Pred tremi leti so na parkirišču pred Domom narodne skupščine psi napadli in pogrizli poslanko, pred tem majhno deklico, ki je pristala celo na urgenci. Psi se v skupinah podijo za kolesarji, nekateri se zaganjajo tudi pod avtomobilska kolesa, to njihovo početje pa ostaja večini nepojasnjeno. Podobnih zgodb je po poročanju medijev še veliko, čeprav jim ljubitelji živali ne verjamejo preveč in trdijo, da je to le "krinka", pod katero dnevno pobijejo veliko število psov. Tovrstne napade obsoja mnogo prebivalcev Beograda (zato jih veliko tudi ne oporeka krutim pobojem), veliko pa je takih, ki za nastalo situacijo krivijo človeka, ki je po njihovih besedah glavni in edini krivec, da na cesti pristane tolikšno število zavrženih psov.

Združenje Alfa, ki v Srbiji skrbi za dobrobit živali, na svoji spletni strani piše: "To je Srbija. Država, kjer zapuščene pse ubijajo, kamenjajo, žive sežigajo… Država, kjer pse obravnavajo kot komunalne odpadke!"

Psi se večinoma zadržujejo v "krdelih"

Neprijetnih izkušenj sami s psi nismo imeli. Žalostni prizori sestradanih psov so že prvi dan spremenili naše načrte in takoj smo se podali v bližnji market. Po mestu smo se nekaj dni ves čas sprehajali s polnim nahrbtnikom pasjih briketov in brezdomčke tudi mirno hranili, a smo iz previdnosti raje ohranili ustrezno razdaljo. Prav vseh primerih je bilo opaziti skupino petih ali šestih prestrašenih psov, ki so nas bili po večini zelo veseli, v primerih večjih skupin pa so se nas polastili malce neprijetni občutki, saj so nam zelo jasno dali vedeti, da na njihovem teritoriju nismo dobrodošli.

Nekaj psov na ulici smo nahranili tudi mi

V Beogradu se po poročanju medijev predvsem v zadnjem letu razmere na področju brezdomnih psov hitro spreminjajo – Beograd je v bistvu edino mesto, kjer se omenjeni problem organizirano rešuje z veliko hitrostjo oz. bolje rečeno, se ga poskuša reševati. Vsekakor je to šele začetek, pot pa bo še dolga.

Zgrajenih je bilo nekaj zavetišč za zapuščene pse, v letu 2011 je občina v novem zavetišču Rakovica zagotovila prostor še za dodatnih 1.000 uličnih psov, novi zavetišči v občinah Palilula in Zemun pa z letošnjim letom ponujata zatočišče za 2.200 psov. Število uličnih psov bi se lahko po nekaterih ocenah zmanjšalo na 5.000, kar bi lahko bilo najmanj v zgodovini.

Novozgrajeni azil v Beogradu

"Odprtje azilov ni dokončna rešitev problema, vsaj na dolgi rok ne. Odgovorno lastništvo, upoštevanje in samo izvajanje zakona o zaščiti živali je temelj, na katerem bi morali graditi naprej. V našem primeru je vse skupaj postavljeno na glavo, pričeli smo na koncu, pri zavetiščih… zakaj psi sploh pridejo na ulice in nato v zavetišče pa, kot da nikogar ne zanima. Tudi zavetišča bodo prej ali slej nabito polna, prostora ne bo več, novih psov na ulicah pa iz dneva v dan več. Nihče ne nadzira dogajanja, nihče ne upošteva zakona, nihče ne kaznuje. Vseeno imam upanje, da se bo nekaj premaknilo na bolje, v bistvu delamo majhne korake, o katerih smo nekoč le sanjali." nam pove prostovoljka Nataša, ki v Beogradu aktivno sodeluje z enim od društev za dobrobit živali.

Število brezdomnih uličnih psov se sicer v Beogradu iz leta v leto zmanjšuje. Ali je to res posledica zatočišč, ki jih psi najdejo v azilih, z gotovostjo ne moremo trditi. Kot tudi ne vemo, ali se v srbskem glavnem mestu še vedno dogajajo množični in hladnokrvni poboji psov kar na ulicah mesta oz. njegovem obrobju. Pred časom je bilo namreč tudi v naših medijih možno zaslediti grozljive zgodbe, ki se dotikajo trpečih in hudo maltretiranih prav na območju predmestja Beograda. Zakon, ki je stopil v veljavo pred desetimi leti je sicer zapovedal humano ravnanje z živalmi in je tudi precej strikten, a se ga po besedah aktivistov ne držijo prav nikjer. Tudi mi smo povzemali pričevanja, da naj bi nekateri organi v Srbiji velik del denarja namenjali nezakonitim pobojem psov, čeprav bi ta denar v skladu z zakonom lahko namenili za dobavo hrane, sterilizacije, cepljenja in čipiranje živali. Ekipa za nadzor potepuških psov bi naj za vsakega psa, ki ga ulovi dobila tudi do 100 eurov, čeprav na drugi strani strošek sterilizacije in čipiranje v Srbiji znaša vsaj za tretjino manj tega denarja. Poboji uličnih psov so se dogajali in najbrž se še vedno dogajajo, v kakšnem obsegu pa ne ve nihče.

Očitno pa je, da se vsaj del beograjske javnosti trudi na poti, da bo živalim nekoč bolje, čeprav v zadnjih mesecih ljubitelje živali ponovno razburja načrtovana sprememba zakona, ki bi spet dopuščala evtanazije zdravih psov v azilih. Srbija namreč po veljavnem zakonu ne dopušča evtanazij zdravih in vedenjsko neproblematičnih psov (v praksi bi naj zdravi psi čakali na lastnike v zavetišču do konca svojih dni, v teoriji tudi v tem primeru menda zakona ne upoštevajo). Po mnenju aktivistov, ki tudi na ulicah s protesti sporočajo svoje nasprotovanje nerazumnim potezam politike, je osnovni razlog za veliko število psov na ulicah v tem, da ostanejo neodgovorni in brezvestni lastniki, ki pse zapuščajo, nekaznovani. Menda v zgodovini tega mesta niso izrekli še nobene kazni za neodgovorno ravnanje z domačo živaljo. Kontrole ne izvaja nihče, problem pa po njihovem mnenju ne bo izginil predvsem zato, ker država nima namena odpravljati njegovega vzroka: neodgovorno lastništvo, zmanjševanje nekontroliranega razmnoževanja psov, sterilizacije in kastracije, s tem pa postopoma vedno manjše število zavrženih mladičev na ulicah Beograda.

Če se vrnemo k našemu obisku tega mesta. Med sprehodom (na katerem smo sicer srečali malo ljudi v spremstvu psa, če pa že, je šlo za pasemskega, kupljenega psa) so nas pozitivno presenetili beograjski parki, znotraj katerih so po novem urejeni tudi t.i. "pasji parki", ograjeni s posebno ogrado, v katerih je tudi nekaj posebnih pripomočkov za gibanje in igro. Domačini so nam povedali, da so parke uredili pred nekaj tedni in da se je občina na ta način odločila, da se približa psom in njihovim skrbnikom, čeprav v isti sapi dodajajo, da za osnovni problem zavrženih psov ni storila ničesar.

Eden od novo odprtih "pasjih parkov" v Beogradu

Dodali so, da se odnos do psov med meščani z leti hitro spreminja na bolje in da bi naj že letos bila psom dovoljena tudi vožnja na mestnih avtobusih in tramvajih.

Beograd bo, kot kaže tudi prvo mesto na Balkanu, ki bo dobilo živalsko policijo. Enota, ki naj bi delovala v sklopu policije, bi morala začeti delovati že leta 2010, vendar zaradi birokratskih zapletov do danes še ni zaživela. Za začetek je predvidena ena patrulja s 24 urnim delovnim časom za celo mesto, po potrebi bi se število patrulj lahko povečalo. Živalski policisti naj bi se izobraževali v ZDA, stroške za njihovo šolanje, opremo in vozilo pa bo v celoti krilo mesto Beograd.

Tako želimo biti optimistični. Načrt mesta Beograd, da problem ubogih, nič krivih, lačnih, brezdomnih uličnih psov rešuje z odpiranjem novih zavetišč, ne pa s hladnokrvnimi poboji, ki so bili še pred leti vsakodnevna stalnica na ulicah mesta, sedaj jemljejo za zgled v mnogih drugih mestih, tako v Srbiji, kot v ostalih državah nekdanje Jugoslavije. Zaskrbljujoče je le to, da napovedi o "živalim prijaznem Beogradu", ki so jih mediji sicer polni, zanikajo borci za pravice živali, ki pri svojem delu opažajo povsem drugačna "dejstva" in želijo politiko opomniti predvsem na to, da reševanje posledic, ne da bi se posvetili samemu vzroku težav, ni dovolj.

Besedilo: Pes moj prijatelj

Foto: Pes moj prijatelj in Veterina Beograd