Vsak pes je nekaj posebnega. Poseben v svoji zgodbi, značaju, pogledu in načinu, kako se naveže na človeka. In ko se je človek pred tisočletji odločil, da bo psa sprejel v svoje življenje, je s tem prevzel odgovornost – odgovornost, da zanj skrbi, ga varuje, mu nudi zavetje, hrano, zdravstveno oskrbo in predvsem občutek pripadnosti. 

Nihče ni dolžan imeti psa. Ko pa se za to zavestno odloči, s tem sprejme tudi zavezo, da bo ob njem stal v dobrem in slabem. V zdravju in bolezni. V mladosti in starosti.

Poti do psa so različne – in vse so prave

Do novega pasjega sopotnika vodi veliko poti. Nekateri si želijo mladička, drugi odraslega psa, tretji zavestno izberejo starejšega ali takšnega s telesno ali zdravstveno omejitvijo. Ni ene same prave izbire – prava je tista, ki je iskrena in odgovorna.

Pred posvojitvijo si je pomembno postaviti vprašanja: Kaj si želim? Kaj zmorem? Kakšno življenje lahko psu ponudim?

Plemenito je posvojiti starejšega psa ali psa s posebnimi potrebami. Ni pa plemenito, če se v to podamo brez realnega razmisleka in nato ne zmoremo nuditi primerne oskrbe. Srečen odnos se lahko razvije le v stabilnem, varnem in predvidljivem domu.

Zakaj razmisliti tudi o starejšem psu?

Starejši psi in psi z zgodovino sodijo med tiste, ki najdlje čakajo. Pogosto ostanejo spregledani, ker niso več mladi, ker imajo »preteklost« ali ker niso popolni po merilih ljudi. A prav ti psi so pogosto izjemno hvaležni, umirjeni in čustveno globoki spremljevalci.

Starost sama po sebi ni bolezen. Je naraven proces, ki prinaša spremembe – tako pri ljudeh kot pri psih. Starejši pes ima drugačne potrebe kot mladič, a to ne pomeni, da je manj vreden ali manj sposoben za ljubeče sobivanje.

Večina starejših psov je že sobno čistih, ne potrebujejo več dolgih, napornih sprehodov in zelo cenijo rutino, bližino ter mir. Res je, da lahko potrebujejo več veterinarske oskrbe ali prilagoditev v vsakdanjem življenju, a v zameno pogosto ponudijo nekaj, česar mladi psi še ne znajo – tiho, stabilno pripadnost.

In če nas skrbi slovo? Psi ne razumejo časa tako kot mi. Ne štejejo let. Zanje obstaja samo zdaj. Če jim lahko ponudimo varen in ljubeč zdaj, je ta čas – ne glede na njegovo dolžino – neprecenljiv.

Psi s telesnimi omejitvami: nepopolni le v očeh ljudi

Pes ne trpi zato, ker ima tri noge, eno oko ali ker ne sliši. Ne primerja se z drugimi. Ne žaluje za izgubljenim. Preprosto se prilagodi in živi naprej. Psihološka teža telesnih omejitev je človeški konstrukt, ne pasji. Pes trpi takrat, ko je sam, zapuščen, prestrašen in brez varnosti – ne zaradi svoje drugačnosti. Pes na treh nogah pogosto ne potrebuje bistveno več oskrbe kot tisti na štirih. Slepi ali gluhi psi se ob doslednosti in potrpežljivosti zelo dobro znajdejo. Ljubezen, ki jo vračajo, ni nič manjša – pogosto je celo globlja.

Kaj pa kronično bolni psi?

Z razvojem veterinarske medicine danes številne kronične bolezni dobro obvladujemo. Psi s srčnimi težavami, diabetesom ali boleznimi ledvic lahko ob ustrezni oskrbi živijo kakovostno življenje. Takšna posvojitev zahteva več zavedanja, redne preglede in prilagoditve, a če smo na to pripravljeni, pogosto dobimo izjemno navezanega, hvaležnega in zaupljivega sopotnika.

Ljubezen ni pogojena z leti ali popolnostjo

Ne glede na to, kakšnega psa sprejmemo v svoj dom – mladička, seniorja, psa s telesno ali zdravstveno omejitvijo – v naše življenje vstopi bitje, ki si želi isto kot mi: varnosti, sprejetosti in ljubezni. Če lahko psu ponudimo dom, kjer bo sprejet takšen, kot je, smo zanj naredili največ, kar je mogoče. In pogosto se izkaže, da prav tisti, ki so bili najdlje spregledani, v naše življenje prinesejo največ topline.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime