Če bi živali lahko govorile človeške jezike, bi bil svet drugačen. A v resnici že govorijo s telesom, pogledi, glasovi, tišino. Njihov jezik je bogat, a ga ljudje ne želimo razumeti. Če bi spregovorile v naših besedah, bi pretrgale tišino, ki jo ustvarjamo, ko jih potiskamo na rob svojega sveta. Slišali bi prošnje, krike, opozorila in nežne zahvale. Toda težava ni v tem, da živali ne govorijo našega jezika. Težava je v nas, saj pogosto ne želimo razumeti niti ljudi, ki govorijo drugačen jezik, prihajajo iz druge kulture ali pripovedujejo zgodbe, ki rušijo naše udobje. Zato je resnično vprašanje: ali bi jih sploh želeli slišati?

Živali danes govorijo na tisoč načinov, a mi njihovega jezika ne razumemo ali pa ga namenoma preslišimo. Pes, ki je priklenjen na verigo in joka v samoti dvorišča. Konj, ki od utrujenosti kleca vpregnjen v sulki na kasaški dirki. Krava, ki kliče tele, odpeljano takoj po rojstvu. Medved, ki se v paniki približa vasi, ker so mu lovci z umetnim krmljenjem porušili naravne poti. Vse to so sporočila. Le da niso izrečena v stavke, temveč zapisana v vedenja, ki jih lahko prepoznamo vsi - če jih hočemo videti.

Če bi živali govorile naš jezik, bi nas verjetno najprej vprašale le eno: »Zakaj?« Zakaj me zapiraš, če sem bitje, ustvarjeno za gibanje? Zakaj me siliš v tekmovanja, če nikoli nisem prosila za slavo? Zakaj mi jemlješ mladiča, ki sem ga rodila zato, da bi ga ljubila in varovala? Zakaj meriš name s puško in to imenuješ šport? Zakaj mi režeš organe, krajšaš peruti, mi lomiš rogove in me izpostavljaš nevarnostim, ki jih sam ustvarjaš? Zakaj v mojem trpljenju vidiš pravico, v moji nemoči pa priložnost?

Če bi živali govorile, bi nas postavile pred ogledalo, ki se mu radi izognemo. Ne bi več mogli govoriti o »mesu«, »divjadi«, »materialih« ali »komadih« - slišali bi posameznike, ki bi rekli: »Jaz sem lisica. Ne krzno.« »Jaz sem prašič. Ne šunka.« »Jaz sem jelen. Ne trofeja.« »Jaz sem krava. Moje mleko je hrana za mojega mladiča, ne vaša pijača.« »Jaz sem kura. Ne piščančje perutničke.« »Jaz sem pes. Ne varnostni alarm.« Vsaka žival bi nas vprašala: »Ali bi isto storili človeškemu otroku? Človeku, ki ga imate radi?«

Njihov glas bi razbil udobno meglico izgovorov, v kateri živimo. Pogosto rečemo, da je to tradicija, da je naravno, da je potrebno. Toda živali bi odgovorile: »Moje trpljenje ni vaša tradicija, saj se resnična tradicija gradi na sožitju in spoštovanju, ne na nasilju.« »Nasilna smrt s puško, nožem ali v klavnici ni naravna. Naravno je živeti, dihati in svobodno slediti svojemu instinktu.« »Moja usmrtitev ni potrebna, saj imate že vse, kar potrebujete, brez mojega trpljenja.« »Moje življenje ima vrednost samo po sebi - ne zaradi vaše koristi, ampak ker sem čuteče bitje, ki želi živeti.«

Bi jih ljudje sploh poslušali? Ali bi jim rekli, da pretiravajo? Da so sentimentalne? Da ne razumejo »strokovnega upravljanja«? Da so človeku v uporabo? Zgodovina nas uči, da tudi ljudi, ki so opozarjali na nepravičnost, dolgo nismo poslušali. Glas sužnjev, žensk, otrok je bil predolgo preslišan. Zakaj bi bilo z živalmi drugače?

Če bi živali govorile, bi morda imele več zaveznikov. Otroci, ki še čutijo pristno povezanost z njimi, bi jih poslušali brez predsodkov. Ljubitelji narave, ki v tišini gozda vidijo čar življenja, bi njihove besede ponavljali naprej. Pridružili bi se tudi ljudje, ki razumejo, da trpljenje živali ni nekaj oddaljenega, temveč resničnost, ki se dogaja pred našimi očmi in da živali niso tukaj zato, da služijo našim interesom, temveč da z nami delijo isti svet. Glas bi dobili tudi tisti, ki verjamejo, da življenje ni surovina za zaslužek ali udobje, ampak vrednota sama po sebi.

Morda bi takrat končno nastal svet, kjer sočutje ne bi bilo omejeno le na človeški rod, temveč bi prepoznali, da je pravi napredek v tem, kako ravnamo z najšibkejšimi - z živalmi, ki ne morejo govoriti v našem jeziku, a vendar z nami dihajo isti zrak in živijo na istem planetu.

Če bi živali govorile, bi nas morda opozorile še na nekaj: da njihova prihodnost in naša nista ločeni. Ptice, ki izgubljajo gnezdišča, pomenijo tudi izgubo ravnovesja v ekosistemih. Ribe, ki umirajo v zastrupljenih rekah, pomenijo tudi onesnaženje, ki doseže naše krožnike. Medved, ki ga odženemo iz gozda, pokaže, da izgubljamo naravo, ki nas hrani in varuje. Čebele, ki izginjajo zaradi pesticidov, pomenijo tudi grožnjo našim poljem in hrani. Volkovi, ki jih iztrebljamo, pomenijo razpad naravnih verig, ki uravnavajo zdravje gozdov. Tudi pes, ki ga zlorablja človek, je opomnik, da nasilje nad živalmi pogosto hodi z roko v roki z nasiljem nad ljudmi.

Če bi govorile, bi nam rekle: »Vaša usoda je povezana z našo. Ko uničujete nas, uničujete tudi sebe.«

In če bi govorile, bi nam tudi zaupale hvaležnost. Mačka, ki se stisne k človeku, ki ji je ponudil topel in varen dom. Pes, ki veselo maha z repom, ko ga kdo vzame iz zavetišča in mu prvič pokaže, kaj pomeni varnost. Osel, ki prvič občuti nežno roko, potem ko je bil leta tepen in izkoriščan. Konj, ki se počasi sprosti, ko mu snamemo uzdo in mu damo prostor za svobodno gibanje. Krava, ki v miru obdrži svoje tele in z očmi pokaže spokojnost. Ptice, ki se vrnejo na očiščeno reko in s svojim petjem napolnijo tišino.

Zato se vprašanje »če bi živali lahko govorile« spremeni v nekaj drugega: Ali bomo ljudje končno spregovorili zanje?

Kajti živali tega ne morejo storiti na način, ki ga prepozna industrija, potrošništvo, zakon, politika ali sodišče. Njihov glas smo mi. Ko povemo, da ni normalno, da pse puščamo v avtomobilih na soncu. Da ni sprejemljivo, da konje ženejo v dirke v peklenski vročini. Da ni pošteno, da medvede krmimo in streljamo, potem pa rečemo, da so nevarni. Ko to povemo mi, takrat živali govorijo skozi nas.

Če bi živali lahko govorile, bi nas morda vprašale: »Kaj še čakate? Saj vse veste.« In imele bi prav. Vse vemo – da čutijo bolečino, da doživljajo strah, da znajo ljubiti in hrepeneti po življenju. Problem ni v tem, da živali ne govorijo našega jezika. Problem je v tem, da jih mi nočemo slišati. Vprašanje je torej le eno: ali bomo imeli pogum, da prisluhnemo in spremenimo svet, preden bo prepozno – za njih in za nas.

Nevenka Lukić Rojšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime