Kdo bo pomagal živalim in kako, se sprašujem v zadnjih dneh, ko spremljam dva dogodka, enega iz domačega okolja, povezanega s kužkom, poimenujmo ga Reks in drugega iz Maribora, kjer je več mačk, med drugim tudi lastniška Pupa, po posegu sterilizacij/kastracij v zavetišču izginilo neznano kam.

Če naj bi besede velikega misleca Mahatme Gandija, ki jih pogosto citiramo, da je veličina družbe vidna po tem, kako ravna z ranljivimi, bolj nemočnimi od sebe, potem smo na napačni strani, stran od vrednot srčnosti, sočutja, solidarnosti, sobivanja, sodelovanja in podpore.

Reks je živel s svojo mamo samico za visoko ograjo, kjer naj bi prijazna psa, željna božanja in družbe, varovala objekt/skladišče pred nepridipravi. Vse “formalno” je bilo urejeno, zapis telefonske številke lastnika je bil viden, dogovor o dnevni oskrbi psa s strani tretje osebe tudi. Žal nam je bilo obeh psov, a vsaj družbo drug drugega sta imela. Nekega dne je Reks ostal sam. Samica je izginila, po besedah znanca lastnikov, naj bi bila že preveč “zmatrana” za življenje.

Od takrat se nam je, še posebej ljubiteljem psov, žival zasmilila v dno srca. V nekem obdobju smo spremljali “oskrbo” psa in skozi žičnato ograjo ugotovili, da ima odprto vrečo briketov nameščeno na strehi hiške in polno žemelj v veliki skledi. Tudi voda je bila v nikoli pomitem hobuku, a z vsakim dnem jo je bilo manj in je bila bolj zelena. Prav tako so izginjale tudi žemlje in tretji dan je bil pes že brez kruha. Briketov tudi ni bilo več. O vsem smo obvestili pristojno inšpekcijsko službo, ki je ugotovila, da je na dan nenapovedanega obiska bilo vse uredu. Tudi iztrebki, ki so ležali nepospravljeni po več tednov po celi parceli, se nikomur niso zdeli kaj spornega. Samota prijaznega Reksa pa sploh ni bila dilema, saj naši predpisi to dovoljujejo. Lastniku smo predlagali, če bi smeli psa obiskovati ali mu dati za družbo še enega kužka, pa nas je zavrnil. Čez ego ga ni. Pes je lastniški. Kot avto. Le da na avto zelo pazimo, ga čistimo, je v garaži.

Meseci so tekli. Vsake toliko smo poklicali na inšpekcijo, ki glede na zakonodajo ni imela kaj ukreniti.

Pred kratkim sta Reksova redna obiskovalca ugotovila, da ga vsak dan bolj boli tačka. O njegovih težavah smo obvestili lastnika, saj zato je tam telefonska številka, za primer, če potrebujemo lastnika psa. Obljubil je, da bo psa odpeljal k veterinarju, pa ga ni. Zato je gospa z veliko empatije do živali ponovno poklicala inšpekcijo. Od takrat psa ni več na lokaciji. Tudi pri lastnikih doma ga ni, saj tam živi mali pasemski ljubki kuža, ki se sam s sabo pogovarja in bevska spuščen pred veliko hišo.

Kje je Reks? Vemo, kaj je ceneje od zdravljenja kolkov.

Mačja zgodba je še bolj pretresljiva. Muce, ki jih je gospa, poimenujmo jo Metka, redno hranila, so bile polovljene v živolovke in soseda jih je odpeljala v zavetišče Maribor med tem, ko je bila gospa Metka v službi. Metka je zavetišče pred tem obvestila, da se bo verjetno ujela tudi njena muca Pupa, ravno pred kratkim sterilizirana, imela je še vidno pobrit trebušček. Naj jo spustijo, če se ujame. In res se je ujela. In bila odpeljana in sadirana, odščipnili so ji tudi konico levega ušeska - lastniški muci s pobritim trebuščkom. Kljub jasnemu opozorilu gospe Metke po nepotrebnem sadirana.

Po sterilizacijah in kastracijah je gospa soseda muce zopet pobrala in odpeljala nazaj na njihovo znano lokacijo. Le da muc sedaj ni več tam. Gospa Metka jih čaka in išče vsak večer že tri tedne, a muc ni več na večerjo.

Vsi, ki mačke redno hranimo in oskrbujemo, vemo, da se vračajo ob uri hranjena, da “prostovoljno” same ne menjajo lokacij.

Kje so tri prostoživeče muce, ki jih je Metka redno hranila in kje je njena tigrica, muca Pupa?

Govorim z gospo sosedo, ki je odpeljala muce v zavetišče in nazaj, ki pove, da sta tudi njena starša hranila muce, čez dan, pač, kadar sta imela čas, sta pripravila hrano. Ampak čez dan so muhe na posodah s hrano in čez zimo hrana in voda zmrzujeta, mačke hranimo ob približno isti uri na istem kraju, tega gospa soseda ni vedela. Gospa soseda je ogromno odsotna od doma, tudi po več dni. Ampak ja, ve pa, da so jih hranili. Nekomu reče, da je mačke odpeljala na neko kmetijo, meni reče, ko ji razložim, da je nova lokacija za muce izjemno slaba izbira, saj tam ne poznajo terena, nimajo zavetij, pregnale jih bodo  lokalne mačke, ki tam živijo, ali pa bodo na nove pripeljane mačke odgnale muce, ki so tam doma, takrat reče, pa saj so mačke na lokaciji, kjer so bile tudi prej. Le da mačk ni.

Inšpekcija je primer naslovila policiji. Policist, ki je bil zadolžen “za mačke”, si s tem ni dal dosti dela. Kljub informacijam iz strani hraniteljice je primer odstopil tožilstvu “po neznanem storilcu”, četudi je gospa, ki je pripeljala in odpeljala mucke v zavetišče, podpisala prevzem mačk in je torej znana.

Narobe svet? Izogibanje delu? Ali preprosto – zakaj bi se vendar trudili za živali, pa saj so samo mačke! Ena gor ali pa dol. Sto gor ali pa dol, saj jih je tako preveč.

A za te mačke in za Reksa in vse ostale živali s podobnimi zgodbami in usodami – je to eno in edino življenje, ki ga imajo. Mačke in psi so udomačena živa bitja in človek je odgovoren za prav vsakega izmed njih.

Na nas bi bilo, da spoštujemo, cenimo in smo razumevajoči do življenj drugih živih bitij, tako živali kot ljudi, četudi niso “taprave” barve.

Sočutje posameznikov do drugega (živega bitja) spreminja svet.

Pripravila: Mojca Furlan

Društvo Reks in Mila

Fotografija je simbolična: Dreamstime 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.