Poletje, vročina in voda … za mnoge pse je to popolna kombinacija. Skok v jezero, plavanje za žogico ali nekaj požirkov vode med igro so lahko najlepši trenutki dneva. A prav v toplih mesecih se v nekaterih vodah skriva nevarnost, ki je mnogi skrbniki ne poznajo dovolj dobro – cianobakterije oziroma tako imenovane modro-zelene alge.

Čeprav na prvi pogled lahko izgledajo kot neškodljive zelene zaplate na gladini vode, lahko nekatere vrste proizvajajo zelo nevarne toksine. Za psa, ki se v takšni vodi kopa ali jo zaužije, je lahko posledica huda zastrupitev, ki se razvije zelo hitro in je lahko tudi usodna.

Zakaj so cianobakterije nevarne?

Cianobakterije se najpogosteje pojavljajo v toplih, stoječih ali počasi tekočih vodah, predvsem v obdobjih visokih temperatur. Ko se množično razmnožijo, lahko na površini vode opazimo zelenkaste, modro-zelene ali rjavkaste zaplate, peno ali videz, kot da je voda prekrita z nekakšno “juho”.

Težava je, da videz vode ni vedno zanesljiv pokazatelj nevarnosti. Toksini se lahko nahajajo tudi takrat, ko cvetenje ni očitno.

Psi so še posebej ogroženi, ker med plavanjem pogosto pogoltnejo večje količine vode, nato pa si po kopanju ližejo mokro dlako in s tem zaužijejo še dodatne količine strupenih snovi.

Kaj storiti, če sumimo na zastrupitev?

Pri cianobakterijah šteje čas. Če opazimo, da je pes pil ali plaval v vodi, kjer obstaja možnost prisotnosti cianobakterij, ne čakajmo, da se pojavijo prvi znaki.

Najprej psa takoj odstranimo iz vode in mu preprečimo nadaljnje pitje ali lizanje mokre dlake. Če je mogoče, ga speremo s čisto vodo. Pri tem pazimo, da pes vode ne liže s telesa, sami pa si po postopku dobro umijemo roke oziroma uporabimo zaščitne rokavice, saj so nekateri toksini lahko nevarni tudi za ljudi.

Nato čim prej pokličemo veterinarja in povemo, da obstaja sum na zastrupitev s cianobakterijami. Če vemo, v kateri vodi je bil pes izpostavljen, je koristno to informacijo posredovati veterinarju. Če je varno, lahko fotografiramo območje ali videz vode.

Pomembno: psu ne poskušajmo sami izzvati bruhanja, razen če nam to izrecno svetuje veterinar. V določenih primerih lahko s tem povzročimo dodatne zaplete.

Znaki zastrupitve se lahko pojavijo zelo hitro

Prvi simptomi se lahko pojavijo že v nekaj minutah ali v nekaj urah po stiku z nevarno vodo. Kako se bo zastrupitev pokazala, je odvisno predvsem od vrste toksina.

Pri toksinih, ki vplivajo na živčevje, lahko opazimo:

• tresenje mišic,
• nestabilno hojo,
• močno slinjenje,
• težave z dihanjem,
• krče,
• ohromelost,
• nenaden kolaps.

Drugi toksini lahko povzročijo predvsem poškodbe jeter. Znaki so lahko:

• bruhanje,
• driska, tudi krvava,
• izguba apetita,
• izrazita utrujenost,
• boleč trebuh,
• rumenkaste ali blede sluznice,
• znaki šoka.

Če opazimo katerega od teh znakov po kopanju ali pitju vode iz naravnega vira, ne čakajmo. Takšno stanje zahteva takojšnjo veterinarsko pomoč.

Kako lahko pomaga veterinar?

Za zastrupitev s cianobakterijami žal ne obstaja preprost protistrup. Zdravljenje je odvisno od vrste toksina in resnosti zastrupitve.

Veterinar lahko uporabi podporno zdravljenje, kot so:

• infuzija,
• zdravila proti krčem,
• zaščita jeter,
• aktivno oglje, če je v določenih primerih primerno,
• kisikova terapija,
• intenzivno spremljanje življenjskih funkcij.

Hitrost ukrepanja je pogosto ključna. Prej kot pes prejme ustrezno pomoč, večja je možnost za uspešno okrevanje.

Najboljša zaščita je preventiva

Najlažji način, da psa zaščitimo, je, da preprečimo stik z nevarno vodo.

Bodimo posebej previdni pri:

• stoječih jezerih, ribnikih in mlakah,
• vodi z zelenimi ali rjavkastimi zaplatami,
• površinah s peno ali nenavadnim videzom,
• območjih, kjer so pristojne službe izdale opozorilo glede cvetenja cianobakterij.

Na izlet ali plažo vedno vzemimo dovolj sveže pitne vode, da pes ne bo iskal osvežitve v nepreverjenih virih. Po kopanju je priporočljivo psa sprati s čisto vodo, tudi če nismo opazili očitnih znakov onesnaženja.

Ena previdna odločitev lahko prepreči tragedijo

Psi ne vedo, katera voda je varna in katera ne. Zanje je jezero, ki lepo diši in vabi k skoku, samo še ena priložnost za zabavo.

Naša naloga je, da pogledamo nekoliko dlje. Včasih lahko ena sama odločitev – da psa pokličemo iz vode ali mu ponudimo svežo pitno vodo – pomeni razliko med brezskrbnim poletnim dnevom in resnim zdravstvenim zapletom.

Pri sumu na stik s cianobakterijami velja preprosto pravilo: raje enkrat preveč pokličimo veterinarja kot enkrat premalo.

Uredništvo Pes moj prijatelj
Fotografija: Dreamstime