Skoraj prav gotovo smo se že vsi uporabniki socialnih omrežij znašli v vlogi razsodnikov. V živalskem svetu nas je vedno največ na kupu ob novicah mučenja živali. Takrat bes, nemoč in skrb za živali združita vse, ki se sicer velikokrat ne strinjamo glede določenih ostalih zadev, ki se tičejo živali.

Že dlje časa opazujem to živalsko sceno in razsodnike, kamor mirne duše uvrstim tudi sebe. Zanimivo mi je, kako se ob vsaki zgodbi mučenja, kruti zapustitvi, znajde cel kup komentarjev, ki sočustvujejo z živaljo, pošiljajo lastnike ni da ni, kam vse in jim privoščijo vse najslabše, donirajo sredstva za pomoč dotični živali, ki se je znašla v stiski, ampak niso pa sposobni uvideti širše slike. Ta širša slika marsikomu povzroča težave na več nivojih živalske problematike. Kar je meni nepojmljivo je to, da tudi če želiš ljudem razložiti, kaj vse je v ozadju neke zgodbe, nekako ne gre. Kot da ni kapacitete za več informacij, ali pa je ne želimo imeti. Tako smo večinoma tisti, ki opozarjamo na sterilizacije in kastracije tečni, nasilni, nespoštljivi, četudi napišemo le gola dejstva. Zakaj se tudi mi postavljamo v vlogo razsodnikov in kazalcevsprstom?

Osebno to počnem, ker nekako upam, da bom kateri živali na ta način pomagala, ker se mi zdi pomembno osveščati in dvigniti nivo skrbi za živali. Zato se mi ne zdi dovolj, da so ljudje veseli, da komaj najdenemu mladiču takoj poiščejo nov dom, ker vem, kaj vse to lahko potegne za sabo. Zaradi izkušenj nameščanja mladičev in nič koliko zapletov do zdravega in razigranega mačka vem, da je najti nov dom brez vsakega preverjanja najlažje. Večina ljudi meni, da je naredilo dobro delo, ker je mucek našel nov dom, kaj se dogaja z njim, ko ga oddajo v roke novih skrbnikov, večinoma ne zanima nikogar. Vsi obdržijo le to pozitivno izkušnjo o rešenem drobnem bitjecu, ki je ostalo brez mame in o tem, kako so poiskali super rešitev zanj. Te instant rešitve večinoma ne prinesejo nič dobrega, zato vsakič, ko vidim oglas, kjer ljudje oddajajo mladiče, ki so premajhni za oddajo, ali tistih, ki so ravno najdeni, mi postane slabo. Zakaj? Ker mi je jasno, da se bodo vsaj trije od štirih mladičev razmnoževali naprej. Da verjetno vsaj dva ne bosta dočakala niti dveh let starosti, da bo vsaj eden prej ali slej zbolel. Oddajanje nesteriliziranih in nekastriranih mačkov je prvi korak k nikogaršnjim in zapuščenim živalim. Marsikdo tega ne razume, niti ni sposoben razumeti. Kajti lastniki nesterilizirane mačke z leglom, v svoje možgane zapišejo le to, da so vse mucke uspešno oddali in če vse mucke uspešno oddaš, pomeni, da si dober človek, ker jih nisi zavrgel ali ubil. Kaj se bo dogajalo naprej s temi mladiči, ti je vseeno, ker to ni več tvoja skrb. Ampak v bistvu je. Ker če bi poskrbel za sterilizacijo mačke, ne bi oddajal naprej mladičev v bog si ga vedi kakšne roke, ne bi bil del problema. Ker ti isti mladiči, ki si jih ti oddal bodo prej ali slej postali nekomu odveč. Če ne ti mladiči pa njihovi potomci. Torej si bil ti tisti prvi v vrsti, ki si povzročil učinek snežne kepe. Saj veste, nekdo mora začeti kotaliti sneg, da nastane kepa. In v mačjem ali pasjem svetu ste to vsi tisi, ki oddajate mladiče. To je dejstvo. Lahko tudi kazanje s prstom, teženje, agresija, če želite. In kdor to počne, ga osebno ne morem dojemati kot rešitelja ali ljubitelja živali. Ja, seveda je super občutek, ko rešiš eno bitje, ampak vedno se je treba vprašati, ali si ga rešil le za kratek čas ali pa za dolgo in kvalitetno življenje. Ta vidik kronično primanjkuje vsem, ki slepo oddajo najdene mačke, mačje mladiče svojih nesteriliziranih mačk ali pa proizvajajo nova in nova pasja legla za zaslužek, seveda brez vzrejnih dovoljenj.

Če se vrnemo zgodbi o mučenih živalih in vseh možnih komentarjev pod temi objavami. Ničkolikokrat se vprašam, ali ti isti ljudje ravno tako pribijajo na križ vse ljudi, ki imajo nesterilizirane in nekastrirane mačke in tiste, ki imajo legla psov brez rodovnika pa tiste, ki imajo pse na verigah, brez zavetja, brez hrane, sprehodov, vode? Pa morda tiste, ki jih pretepajo, imajo spuščene brez nadzora, jih peljejo na sprehod ob največji možni vročini? Kajti selektivno obsojanje mučenja, neprimerne oskrbe nima ravno nekega učinka. »Obsojati« je potrebno vse, kar ni v korist živalim in to niso samo skorajšnje smrti ali smrti živali zaradi zanemarjanja. Nivo mentalitete glede skrbi za živali je potrebno dvigniti do te mere, da ne bo sprejemljivo, da nekdo non stop oddaja legla mačjih mladičev, pa legla čistokrvnih psov brez rodovnik, pa pse, kunce, papige, mačke, ki so postali odveč, ker lulajo, lajajo, ker se selimo v stanovanje, kjer živali niso dovoljene, ker je nekdo nenadoma dobil alergijo, ker gremo na dopust in nimamo kam z živaljo, niti ne bo sprejemljivo, da se oddajo živali, ker so prišle skupaj s podedovano nepremičnino, ki se ji ne odreče nihče, se pa brez najmanjše slabe vesti odrečejo živali. Seveda obsojanje ni politično korektno, ampak tudi vsako najmanjše navajanje dejstev dandanes nekdo vzame kot napad in obsodbo. Nekaj, kar je v moji glavi ozaveščanje, je v glavi ¾ ljudi pametovanje in nasilje. Kot komentator/razsodnik vedno gledam na dobrobit živali, ne pa na to, ali bom zdaj koga užalila ali ne. To je namreč pogost pojav pri objavah, kjer ni predmet debate mrtva žival, ampak večinoma tiste, ki so svoje življenje šele začele in ki jim osebno privoščim dolgo, varno in kvalitetno življenje, ampak o tem močno dvomim, ko vidim, da se oddajajo prezgodaj, veterinarsko ne oskrbljene in nesterilizirane in nekastirane.

Zato čakam na tiste boljše čase, ko bodo ljudje končno dojeli širšo sliko kvalitetne oskrbe živali, ko se bodo za posvojitve, nakupe odločali po tehtnem premisleku, ne pa na podlagi videza, trenutnega navdiha ali žalostne zgodbe v ozadju, predvsem pa, ko bodo dojeli, da sta sterilizacija in kastracija prvi korak do manjšega trpljenja, mučenja, umiranja živali in do manjšega števila zapuščenih in nikogaršnjih živali. Želim si, da bi ta nivo dojemanja živali prišel v naše glave in srca čim hitreje, hkrati pa me skrbi, da nismo še pripravljeni sprejeti neke kolektivne odgovornosti za njihovo dobrobit in vse preveč gledamo le na lastno korist in udobje. Do takrat pa vas prosim, da opozarjate na vse nepravilnosti, ne le na tiste najbolj očitne in najbolj krute, predvsem pa, da ste aktivni pri boljšemu jutri za živali tudi v vašem okolju in pri sebi doma, ne le za ekrani.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija: FB komentarji Pes moj prijatelj

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.