Ime ji je Bela in ima 16 let. Ob prebiranju njene resnične zgodbe vas bodo prevevali različni občutki. Jeza, žalost, a nato veselje in sreča. Ni izključeno, da ne boste ob prebiranju sledečih vrstic potočili tudi kakšno solzo, a pomembno je, da zgodbo preberete do konca... Spoznali boste, da za srečo nikoli, ampak res nikoli, ni prepozno.

Ime mi je Bela. 12 let sem živela v neki psarni na Portugalskem in ves moj svet je bila ena majhna kletka. Imela sem veliko mladičkov, niti sama ne vem, koliko.

Veliko časa sem čakala, da mi nekdo pomaga in nekega dne so prišli ljudje iz društva Bianca Associado in me vzeli s seboj. Bila sem zelo bolna, mišice so me bolele, krempeljčki so se mi že davno zarasli v meso, oči sem imela poškodovane in težko sem hodila. Vse me je bolelo, a bila sem srečna, saj sem v tistem trenutku prvič zagledala svetlobo.

Oskrbeli so me na Portugalskem, a kaj kmalu so me preselili na Nizozemsko. To je bilo leta 2011 in tukaj živim še danes.

Prva dva meseca sta bila zame najtežja. Ves čas sem spala, zobje so me boleli, tako so me ponovno odpeljali na operacijo. Ko sem se prebudila iz narkoze, sem doživela srčni infarkt. Oživljali so me, bilo je grozljivo.

A vedela sem, da je ob meni neko dekle, ki so jo vsi imenovali Irene. Mislim, da me je res vzljubila. Irene je ves čas jokala, ko nekaj ni šlo v redu. Želela sem ji nekako povedati, naj ne skrbi, da bo vse v redu, da sem srečna, da začenjam na stara leta živeti.

Deset dni po srčnem infarktu so se pričele težave z levim očesom. Bile so tako hude, da se je veterinar odločil, da mi oko odstrani. No ja, nekoč sem živela brez svetlobe, brez hrane in vode, zdaj bom preživela tudi brez enega očesa... Nisem bila preveč žalostna. Preživela sem tisti poseg, čeprav je vse najbolj skrbelo, kako bom preživela še eno anestezijo. No ja, niso vedeli, da sem jaz res en poseben pes. Prava borka.

Sledila so mirna leta. Na začetku sem bila še precej preplašena, okrog mene je bilo toliko različnih ljudi... Vsak nenavaden zvok je bil zame strašljiv. A s časom sem se tudi tega navadila.

Imela sem nekaj težav s hojo. Niti ni čudno, saj sem bila dolga leta zaprta v kletki, kaj pomeni sprehod, nisem vedela. Čeprav se lahko sliši neverjetno, je resnica, da so me morali tudi hoje nekako učiti, kot nekega pasjega malčka. Bilo me je strah. No, spoznavala sem svet, za katerega do tedaj nisem vedela, da obstaja.

Irene je preživela z menoj večino svojega časa. Imam jo najraje na svetu. Pa seveda njenega moža in osem drugih psov. In še nekaj konjev. Ne, da bi se želela hvaliti, a nekako mislim, da sem jaz njihov najbolj priljubljeni član družine.

V letošnjem januarju sem zaradi zelene mrene izgubila vid. No ja, uživala sem v lepotah, barvah, naravi, soncu in vsem ostalem polna štiri leta. A morala sem sprejeti tudi to in navadila sem se na novo življenje. Spet. Temno je, kot v tisti kletki pred mnogimi leti, a zdaj vsaj vem, da sem svobodna in da me obkrožajo ljudje, ki me imajo radi.

Zdaj veste, da ne vidim več in da teh vrstic nisem pisala sama. To je pravzaprav napisala moja Irene. Tako dobro me pozna, da ve, kaj čutim in o čem razmišljam.

Žal mi je, da ne vidim. Žal mi je, da ne morem ničesar povedati, da bi me vi razumeli. Veliko bi vam imela povedati. Tudi to, da se je v življenju vredno boriti. Bodite močni, bodite vztrajni. Nikoli ne obupati. Ko vam bo težko, spomnite se name. Če sem lahko jaz sedaj najbolj srečen pes na svetu, ste že danes ali jutri vi lahko najsrečnejši človek na svetu.