Začetki mariborskega društva za varstvo in proti mučenju živali segajo v leto 1963, ko se je začelo prostovoljno zbiranje nekaj ljubiteljev živali. Uradno društvo sicer deluje od leta 1967, velja pa za eno od prvih v nekdanji skupni državi in tudi v Sloveniji. V njem so se izmenjevale generacije: "Nam je zdaj pomembno, da gremo po svoji poti naprej. Kar so nam predali naši predniki skrbno čuvamo, nekaj stvari pa smo vendarle popravili in izboljšali," pravi Žana Klobučar, ena od 10 aktivnih članov društva.

Društvo je lani obeležilo 50 obletnico obstoja. Vas zagotovo takrat v društvu še ni bilo.

Res je, mene takrat še ni bilo. (smeh)

A verjetno kaj veste o  samih začetkih društva ...

Društvo živi iz roda v rod in nove generacije smo se vsekakor pozanimale o zgodovini društva. Kolikor mi je znano in kot mi pripovedujejo še živeči ustanovitelji društva, je šlo za nekakšno zbiranje ljubiteljev živali. To društvo ima zagotovo eno lepo tradicijo. Kot prvo je v stari Jugoslaviji ustanovilo tudi nekakšno zavetišče za brezdomne živali. Tukaj velja omeniti družino Vrbančič, ki je prva odstopila tudi kos zemlje za izgradnjo tega azila. Ves ta dober duh se je kasneje v nekem trenutku sicer utopil v političnih zadevah, a tega ne želimo več pogrevati.

Kot ste dejali, je to društvo ustanovilo prvo zavetišče za živali. To je bilo pred natanko 30 leti. Nato je društvo nekaj časa upravljalo z začasnim azilom, potem je občina zgradila novega - ves čas vam je občina namenjana tudi neka finančna sredstva. Pod Kanglerjevim županovanjem je društvo prevzelo zavetišče na novi lokaciji na Teznem … Vendar ste se temu zavetišču kmalu na lastno pobudo odrekli. Kaj se je zgodilo?

Drži. Za upravljanje tega zavetišča je moralo društvo občini plačevati kar velik denar. Največji problem je bil torej finančne narave. Tega društvo enostavno ni več zmoglo. Pri veterini se je kopičil visok dolg, plače so zamujale … in enostavno ni več šlo naprej.

Kako ste sicer danes zadovoljni z delovanjem zavetišča, ki ga upravlja mariborska Snaga?

Trudimo se sodelovati, zgolj zaradi živali. Ves čas smo prisotni v zavetišču, tam imamo tudi svojo pisarno. Sploh v zadnjem času smo zelo zadovoljni z novo veterinarko, saj je bilo s prejšnjimi veterinarji nemalo težav, tako da smo morali v nekem trenutku ukrepati.

To sem vprašal predvsem zato, ker vemo, da je bilo v začetku kar veliko polemik v javnosti zaradi sporne podelitve koncesije Snagi … organizirani so bili celo protesti občanov Maribora.

Osebno takrat v društvo nisem bila veliko vpeta, sem pa bila sprehajalka v zavetišču. Sicer pa drži, med ljudmi je bil prisoten strah, kaj bo ta sprememba prinesla živalim v zavetišču. Tak grenki spomin je to. A mislim, da se je pokazalo, da je bil ves strah povsem odveč.

Vsaj v začetkih se je omenjalo, da zavetišče uspava pse po 30 dnevih …

Mariborsko zavetišče evtanazij zdravih živali zagotovo ne izvaja. Nenazadnje je bil pred nekaj meseci posvojen tudi kuža Piki, ki je v zavetišču na nov dom čakal več kot 6 let. Ta pes je preživel menjavo vodstva, menjavo vsega in bil je nekakšna maskota društva. (smeh)

Res je. Pikiju smo tudi mi pomagali iskati dom in njegovo zgodbo bomo čez nekaj dni spoznali tudi na našem portalu. Če se še za trenutek pomudiva pri zavetišču. Snagi se v kratkem izteka koncesija ... že morda veste, kaj bo v prihodnje? Se omenja morebitne nove interesente za upravljanje zavetišča?

Iskreno menim, da bi bilo za živali še najbolje, če nekih večjih sprememb v tej smeri ne bi bilo.

Bi sicer rekli, da je Maribor psom prijazno mesto?

Je prijazno. Ljudje se sicer včasih pritožujejo, da skrbniki psov ne pobirajo pasjih iztrebkov, a večjih problemov ni. Maribor ima zdaj tudi pasji park, lokali so psom večinoma naklonjeni. V resnici ne poznam gostinskega lokala, kjer bi vam prepovedali vstop s psom.

Vaše poslanstvo je med drugim tudi vzpostavljanje rednega sodelovanja med občinami in drugimi društvi, piše na vaši spletni strani …

Da. A to sodelovanje bi bilo lahko bolje. Naša želja je, kar se občin tiče, da bi pri njih namestili nekakšne oglasne table, na katere bi objavljali izgubljene in najdene živali iz teh občin. Tukaj imam seveda v mislih manjše občine in vasi, ki jih pokriva mariborsko zavetišče. Veliko ljudi nima Facebooka in ne vedo niti, da zavetišče sploh obstaja. Tukaj bi rešili več težav – živali bi se prej vrnile spet domov, pa tudi občinam bi prihranili kar nekaj finančnih sredstev. Veliko živali z vasi je na žalost nečipiranih in mnogo izgubljenih živali tako veliko časa preživi v zavetišču. Slednje pa je trenutno prepolno.

Želimo si sodelovanja z društvi, ki delajo dobro in odgovorno. Ker smo malce večje društvo, skušamo pomagati manjšim, predvsem z donacijami hrane.

Kaj pa bi rekli za trenutnega župana, je naklonjen vašemu delu? Čez dober mesec bodo volitve, kakšne upe morda polagate na novega (starega) župana?

Mi se že od nekdaj distanciramo od vsakega sodelovanja z občino. Od njih nič ne pričakujemo, niti jih ničesar ne prosimo. Nekih problemov z županom in občino pa sicer nimamo.

Tudi pri vas ne gre drugače, da ne bi vprašal. Kako komentirate pogosta javna obračunavanja med društvi?

Tukaj gre zgolj in samo za to, da ljudje pozabljajo, da delajo za živali. Mnogi menijo, da delajo zase in da je njihova beseda edina pravilna. Tisti, ki delajo odgovorno in v dobrobit živali, lahko brez težav sodelujejo med seboj. Zelo pomembno je, da si društva pomagamo, kdaj tudi opozarjamo med seboj, da bi se nečesa morda lahko lotili drugače – v dobro točno določene živali. Marsikateri nasvet, da ne rečem konstruktivna kritika takoj sproži problem in žal tudi kakšno neutemeljeno polemiko na spletu.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi vsa društva, brez izjeme, stopila na isti breg in združila moči v dobro živali?

Verjetno bi morali vsi enako ali vsaj podobno razmišljati, a to bo težko. (smeh) No, v resnici bi morali prav vsi skupaj stopiti en korak nazaj, se skupaj usesti in pogledati, katere so naše skupne točke. Če bi bila volja na vseh straneh menim, da bi se društva lahko združila in naredila nekaj v dobro vseh slovenskih živali.

Prihajajo pod okrilje vašega društva tudi brezdomne psi in muce?

Če je žival najdena, je zanjo zakonsko edino in zgolj pristojno zavetišče. Mi se s takimi primeri dejansko ne ukvarjamo, pač pa najditelje vselej napotimo na zavetišče. Razen v primerih, ko zavetišče, zaradi zapolnjenih kapacitet, omeji sprejem mačk. V teh primerih sprejmemo tudi mačke, a pod pogoji, ki veljajo v zavetišču. Naši varovanci so tudi tiste živali, ki prihajajo iz naslova odvzemov s strani inšpektorjev, bodisi zaradi zanemarjanja ali mučenja.

Mi lahko predstavite projekt nadZOOrniki živali, ki poteka pod okriljem vašega društva?

Gre za naš največji projekt. Ljudje podajajo prijave zanemarjanja in mučenja živali, mi pa te primere nato preverjamo. Letno dobimo približno 100 prijav, od tega je sicer nekaj neutemeljenih. Projekt poteka v sodelovanju z veterinarsko inšpekcijo, na njem pa trenutno dela približno 10 nadzornikov. Delamo sicer na tem, da živali ni potrebno odvzeti in raje preko pogovora dosežemo to, da skrbnik neke živali spremeni pristop in poskrbi, da je za žival od tistega trenutka bolje poskrbljeno. Rezultati so dobri. Ko čez nekaj časa preverimo obravnavane primere večinoma ugotovimo, da je pogovor zalegel. A vseeno se ne izide vedno. V nekaterih primerih se s človekom dogovorimo, da mu žival odpeljemo in mu razložimo, da si sam novega psa ali mačke ne more več omisliti. Pod okriljem tega projekta sicer veliko pomagamo tudi s sterilizacijami in kastracijami živali ter donacijami hrane.

NadZOOrniki vašega društva torej niso tisti, ki po terenu v oblekah nekakšnih policistov zbirajo finančna sredstva, o njihovem delu pa se ne ve pravzaprav nič?

Ne, ne. To nismo mi. (smeh) Jih ne poznamo in z njimi tudi nismo nikoli sodelovali.

Izobraževanje je izredno pomembno, predvsem naših najmlajših, na katere polagamo vse upe za boljšo prihodnost. Delate tudi z njimi?

Seveda. Že peto leto izvajamo program "Zbudi se, bodi odgovoren do živali." Tukaj redno sodelujemo s štirimi osnovnimi šolami in se odzivamo na povabila ostalih. Bili smo recimo tudi že v vrtcu. Naše predstavitve so vedno prilagojene glede na starost poslušalcev in gledalcev, vedno pa je zraven tudi katera od naših živali. Delamo na tem, da se otroci naučijo pravega odnosa do živali, pri vsem tem pa uživajo.

Pri vsem naštetem delu pa najbrž ne gre vedno vse gladko. Na katere ovire največkrat naletite?

Največja ovira je neukrepanje veterinarske inšpekcije. Ko gre denimo za živali, ki ne živijo v dobrih pogojih, se naše društvo ponudi, da te živali namesti in tudi poravna stroške odvzema. A tukaj pogosto ni posluha. Problem je tudi periferija samega mesta. Tam je veliko preveč živali, ki niso sterilizirane in kastrirane. Prepričani smo, da bi že najmanjša kazen enemu neodgovornemu skrbniku imela za posledico, da bi se prebivalci neke določene vasi začeli zavedati problematike in poskrbeli za čiste osnove odgovornega skrbništva psa ali mačke.

Vsako leto ob svetovnem dnevu živali pripravljate različne aktivnosti, tudi na prostem. Kakšen je odziv ljudi?

Res je, prihodnjo nedeljo se bo odvil naš tradicionalni društveni pohod za zavržene živali. Iz leta v leto je več ljudi, pa tudi posvojenčkov pride veliko.

Kakšen se vam zdi obstoječi zakon o zaščiti živali?

Zakon ni slab. Problem so nezadostne sankcije. Bom ponazorila s primerom. Osebno poznam res veliko ljudi, ki v zadnjih letih ločujejo odpadke, pa jih prej niso nikoli. Mislim, da sem povedala vse.

Ampak verjetno si zakon zasluži nekaj popravkov?

Vsi živalovarstveniki si tega želimo. A ponavljam. Lahko imamo najboljši zakon na svetu, a če ga nihče ne bo izvajal, nismo na tem področju storili nič. Da bomo še naprej po terenu hodili prostovoljci, ki nimamo prav nobenih pristojnosti ukrepanja? Bomo na istem, kot smo sedaj. Žal.