Leta 1932 je revija "Vrtec, slovenski mladini" objavila vest o psu dobrotniku:

Neredko boste videli otroke, ki grdo ravnajo z živino: pretepajo krave, s kamenjem obmetavujo" zlasti pse in mačke. In ti paglavci si še domišljajo, da je to samo lepa in nedolžna zabava. Ne bi pa delali tako, ako bi  pomislili, da je žival lahko človeku velika dobrotnica.

Kaj se je lelos zgodilo v Romuniji. Izkopali so globoko jamo za pesek in gramoz. Niso pa je obdali z ograjo in ne postavili svarilnih svetilk. Ko je nastopil snežni vihar, so morali kopanje ustaviti. Mlad vojak je pa navzlic viharju moral od svoje matere zopet v mesto, kajti dopust mu je potekel. Vse žepe je napolnil z dobrotami, kakršnih so materine dobrotne roke vedno polne. Vihar in zameti so fanta zmedli, da je zašel s ceste in zdrknil 20 m globoko gramozno jamo. Celih 11 dni je ostal v njej!

Dva dneva je bil v nezavesti. Ko se je zbudil, ga je strahovito zeblo in nad glavo mu je tulil vihar. Poskušal je  splezati ven, pa ni šlo. Vpil je na pomoč, a vse zastonj. Da mu ni dobra mati napolnila žepov, bi bil moral od lakote umreti. A tudi te zaloge so mu pošie in jel je pešati bolj in bolj. Nekega dne pa zasliši glas, ki ga napolni z novim upom.

Na robu njegove jame začne lajati pes. Vojak si misii, da tudi njegov gospodar gotovo ne bo daleč in hoče zopet klicati, a je tako slab, da samo komaj slišno zažvižga. Tako se torej s psom pogovarjata, a gospodarja ni od nikoder, kajti ubog pes sploh nobenega ni imel in je samo na slepo srečo izberačil pri usmiljenih ljudeh kakšno kost.

Vendar pa je kuža vedel, da reveža v jami ne sme zapustiti. Lajal je in lajal, da bi po bližnji cesti mimoidoče ljudi priklical na pomoč. A voznik za voznikom pelje mimo in se za psa še ne zmeni. Končno pa se vendar ustavi mlad voznik, ki mu je vztrajni pes vzbudil misel, da je morda v jami lisica.

A kako se začudi, ko zapazi na dnu jame mrtvega vojaka! Brž pokliče še druge ljudi, da ga odnesejo na voz in v bolnico. Prepričan pa sem in vi z menoj vred, da uboga in zvesta žival ni dobila nagrade, ki jo je zaslužila. Morda še danes prejema v zahvalo brce, od paglavcev in kamen v glavo! Kako hvaležna in vdana je brezumna žival za vsak grižljaj, ki ji ga daš! Ali pa smo tudi razumni ljudje hvaležni živali za vse večje dobrote, ki nam jih izkazuje?

Vir: Vrtec, slovenski mladini, februar 1932/1933, letnik 63, številka 6
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica