Pred nekaj dnevi sem v naši vasi naletela na večjega psa, ki se je sam sprehajal po cesti, s povitimi zadnjimi tacami in zaščitnim ovratnikom (verjetno je imel operativni poseg). Pes se je težko premikal in bil upehan, kar me sploh ni čudilo, saj je bilo sončno vreme in 26 stopinj Celzija. Odpeljala sem še nekaj metrov naprej po cesti in pozorno spremljala ali se bo za njim pojavil kakšen sprehajalec oz. skrbnik dotičnega psa. Ker se dalj časa ni pojavil nihče in ker psa še nisem zasledila v naši vasi, sem predvidevala, da je ali iz kakšne sosednje vasi ali pa celo od sprehajalca iz bolj oddaljenega kraja in da se je več kot očitno izgubil. Zato sem šla do psa, mu ponudila svežo vodo ter odpeljala v bližnjo senco poleg sosedove hiše, ki je malce umaknjena s ceste in ga pripela z 8-metrskim povodcem za drevo. Sosedo, ki je bila ravno v tem času na dvorišču in za katero sem vedela, da ima rada živali, sem lepo prosila če lahko objavi v skupini »naše vasi« sliko psa ter svojo telefonsko številko in  povpraša če kdo slučajno ve čigav je pes. Rekla sem ji še, da če se ji dalj časa ne bo nihče javil, naj me pokliče, da ga bom potem odpeljala v pristojno zavetišče, da mu odčitajo čip. Nekaj minut zatem pa se je z avtomobilom mimo pripeljal mlajši par za katerega se je izkazalo, da iščeta dotičnega psa. Dekle sem vprašala ali jim je pes mogoče pobegnil, pa mi je smehljale odgovorila, da jim kar večkrat pobegne. Seveda sem komentirala, da se mi to ne zdi nič smešno, še zlasti zato, ker bi ga lahko kdo tudi povozil. Mislila pa sem si, še zlasti zato, ker je bil očitno operativno oskrbljen in bi verjetno moral bolj mirovati, bi lahko skrbneje pazila nanj. Nisem si pa želela dneva kvariti s tem, da bi še naprej razpredala z njo, kaj je odgovorno skrbništvo in zakaj ji ne bi smelo biti vseeno za psa, saj sem iz njenega obnašanja razbrala, da jo vse skupaj dejansko bolj zabava kot pa bremeni. No, vsaj iskala ga je.

Naj še dodam, da sem že nekajkrat naletela na izgubljenega psa in potem posredovala pri iskanju njihovih skrbnikov/lastnikov. Nenazadnje, sama imam več psov in bi si vsekakor želela, če bi mi kdaj kateri ponesreči ušel, da bi nekdo, ki bi ga videl tudi tako poskrbel zanj in ga predvsem takoj umaknil na varno. Kajti dejstvo je, da vsak dan na FB v skupini »Najdene in izgubljene živali v Sloveniji«,  zasledim veliko objav o izgubljenih živalih. Največ je izgubljenih psov in mačk. Nekateri se iščejo nekaj ur in tudi kmalu najdejo. Nekateri pa več dni ali celo več mesecev, medtem ko se nekateri na žalost nikoli ne najdejo ali pa se najdejo žal povoženi, poškodovani itd.; nekateri pa so celo ukradeni in je potem potrebno zanje odšteti kar precej denarja … Vsakič znova pa se ob objavah o izgubljenih živalih sprašujem kaj vse ob izgubi oz. potepu doživljajo te uboge živali, kako zelo so prestrašene, premražene, lačne, žejne, obupane … Na srečo nekateri skrbniki izgubljenih živali vključijo razne organizacije kot je npr. K-9 Iskanje pogrešanih in s tem bistveno povečajo možnost srečne vrnitve psa/mačka itd. Lažje sicer razumem, da gre maček na potep in se zgubi, saj ga ne damo na povodec in ne sprehajamo kot psa. Medtem, ko za psa ali več psov hkrati lahko ustrezno poskrbimo. Npr. tako, da pse, ki so »begosumni« nikakor ne odpenjamo in ne spuščamo dokler nimamo 100 % odpoklica, še zlasti ne v gozdu, ker lahko takoj stečejo za divjadjo in drugimi živalmi. (Tudi sama imam enega takega, ki še ni tako dolgo pri meni in še ni naučen sigurnega odpoklica, zato je vseskozi pripet na 8 metrski povodec. Lahko pa teka cel dan po veliki ograjeni parceli kadarkoli želi, saj ima prost vstop in izstop iz hiše 24 ur na dan.) Razumem tudi, da se lahko zgodi nepredvidena situacija in se pes sname s povodca ali s povodcem vred, ko se nečesa močno prestraši. Nikakor pa ne morem razumeti, da nekateri lastniki psov poskrbijo za pse tako, da jih puščajo na parceli pred hišo, ki ni ograjena, torej dan in noč »na izvolite« in se potem čudijo, ker jim pes steče za kakšno srno v gozd, pa ga potem ni nazaj nekaj ur, dni ali pa celo nikoli. Ravno zadnjič sem prebrala objavo o tem, da naj bi pes iz našega konca šel od doma in se izgubil. In ker vem za katerega psa gre in ker ga videvam kako se cele dneve sam sprehaja naokoli, lahko trdim, da se ni izgubil po nesreči in da se večkrat »izgublja«, včasih tudi po več dni skupaj. In seveda ne razumem kako ti je lahko smešno, če ti pes pobegne oz. se izgubi in to celo večkrat. Sploh pa ne razumem, kako lahko slepega, gluhega in starega psa spustiš, da se sam sprehaja naokoli brez nadzora ter potem konča v nekem grabnu, potoku… kot sem lahko iz objav na FB razbrala. Zadnja aktualna objava v skupini »Izgubljene in najdene živali« o izgubljeni psički Lili, ki jo iščejo že 9 dni, me je resnično razžalostila in srčno upam, da se bo zdrava in živa vrnila domov oz. da jo bodo uspeli pravočasno ujeti.

Tako, da polagam na srce vsem skrbnikom živali, predvsem skrbnikom psov, da se potrudijo poskrbeti za varnost svojih psov po svojih najboljših močeh in naj jim ne bo vseeno kje se njihovi ljubljenčki potikajo in kako bodo zaključili svojo avanturistično pot.

Marina Marsic
Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime