Pred leti smo preko oglasa objavili, da kupujemo pekinezca. Kmalu se nam je po telefonu javil možakar, ki je na veliko spraševal, ali imamo radi pse, ali smo ga kdaj že imeli, če jih znamo hraniti, kje bo pes živel in ali jih sprehajamo.

Lepo smo se pogovorili in čez dve uri je na vratih pozvonilo. Sin Aleš gre odpreti in moški mu v roke porine črno kepico in na hitro odide, tako da še registracije nisem videl, ne jaz na oknu, ne sin. Potem vrtimo in vrtimo telefon, iz katerega nas je klical gospod, a ne dvigne. Kaj sedaj? Ogledujemo si kužka - ne, to mora biti pa nekaj drugega, tako velik mladič ni pekinez. Naslednje jutro grem k veterinarju. Nekaj časa se je smejal in vprašal kaj bomo? Nič, mu odgovorim, uredite ga, kakor je potrebno in obdržali ga bomo.

Ko si se enkrat zazrl v te rjave, tople očke... Dobil je čip in dokumente in postal je naš Nero. V začetku je bilo kar nekaj zapletov s hrano, ker je bil še tako mlad, potem pa do pubertete zlati kuža. Takrat pa se je začelo - bitka v vsem, pravo uničujočo slo smo spoznali pri njem. Kupovali smo od bikovk, do ne vem česa, a najbolj zanimivo so bili pohištvo, čevlji in oblačila. Potem smo eno sobo izpraznili in v njej pustili usnjen kavč, pa pisalno mizo in omaro ter preprogo. Tudi to je obdelal.

Leta 2006 smo se preselili v Kočevsko Reko. Bil je star dve leti. Tu pa je nehal. Zunaj je dovolj palic, za katere se prej ni menil, ima prijateljev mnogo več kot v Piranu, gorski zrak mu je ljubši. Sedaj je zelo priden. Včasih še koga objame od sreče, da ga je spoznal, to pa je tudi vse. Sedi na pohištvu, celo na omarici in gleda skozi okna. V muckah morda vidi potencialno malico, a se tega vzdrži in jih ignorira, do sosedovih je prijazen. Zelo ga imamo radi in upam, da bo še dolgo s nami. Janez