Časopis Angelček je leta 1918 objavil zanimivo pripoved, avtorka Janka Lebana.

"Pojdi vendar z malo Anico eno uro na izprehod, vreme je tako lepo!" Tako je dejala gospa sodnikova pestunji. Ta si ni dala dvakrat reči. Oblekla je sodnikovo hčerko Anico in kmalu je bila z njo v mestnih nasadih. Tam je našla še več svojih tovarišic z drugimi otroki. Minka — tako je bilo pestunji ime — je sedla na klop ter se jela razgovarjati s svojimi znankami.

Mala Anica se je pa igrala v pesku blizu vodometa, in pestunja se je le malo brigala za njo. Sreča je bila za Anico, da je za njima pritekel tudi domači pes Čuvaj. Zvesta žival je sedla k mali Anici in ni očesa odvrnila od nje. Čuvaj je lovil žogo, ki jo je metala Anica od sebe, ali pa je legel v pesek, in Anica ga je valjala po pesku. Kmalu pa je spet čujoč stal pred Anico ter gledal, kako se deklica igra s peskom.

Pestunja Minka je Anici prinesla kos maslenega kruha ter je potem zopet šla k svojim prijateljicam, da se z njimi šali in smeje. Tedaj pa prikoraka po bližnji ulici z godbo na čelu polk vojakov. Minka steče gledat vojake in pusti Anico samo pri vodometu. Mala Anica se je bila v tem naveličala igre s peskom. Zahotelo se ji je, da pljuska po vodi. Toda vodometov rob je bil precej visok, tako da deklica ni mogla gor. Anica pa si je vedela pomagati — bistra glavica! Vzame podnožnico, ki je stala tam blizu, pa jo nese k vodometu ter stopi nanjo. Hej, to je bilo veselje! Pa zagleda v vodi svojo kodrasto glavico!

Hoče jo prijeti in — štrbunk, pade v vodo! Nemarna Minka pa ne sliši njenega vika. Bila je preoddaljena. Ubogi otrok bi bil utonil, da ni bilo zraven Čuvaja. Zvesta žival je pazljivo in, skoro bi rekel, skrbno opazovala, kako je Anica plezala k vodometu in padla v vodo. Čuvaj takoj skoči za deklico, jo zagrabi za krilo ter potegne iz vode. Kriče in jokaje leži otrok na zemlji, ko pride nezvesta pestunja, in vidi, kaj se je zgodilo. Posuši brž otroka, ga tolaži ter nese v naročju domov.

Ko pa sodnikovi zvedo, v kaki nevarnosti je bila Anica, takoj odslovijo nezvesto pestunjo. Zvesti pes Čuvaj je pa še danes pri njih. Imajo ga še veliko rajši kot prej: gladijo in božkajo ga vsak dan.

Vir: Angelček, letnik 26, številka 10/11

Avtor: Janko Leban
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica