19.04.2022

Kaj konkretno pred volitvami za dobrobit živali obljubljajo v strankah?

To nedeljo bomo Slovenci odšli na volišča. Novo vlado čakajo številni izzivi na številnih področjih, prav gotovo pa je med njimi tudi dobrobit živali. Od zadnjih volitev leta 2018 je bilo na tem področju sicer narejenih nekaj korakov, a prostora za dodatne izboljšave je še veliko. Strankam, ki kandidirajo na letošnjih parlamentarnih volitvah in so po treh javnomnenjskih raziskavah (Mediana, Ninamedia, Parsifal) uvrščene najvišje, smo zastavili 6 ključnih vprašanj.

Vprašanja smo jim poslali 29. marca. Na njih niso odgovorili iz strank Desus, Naša dežela in gibanja Povežimo Slovenijo, iz NSi so nam namesto konkretnih odgovorov poslali kar celoten program njihove liste.

Spodaj lahko preberete, kaj o določenih tematikah, ki so povezane z dobrobitjo živali, menijo v strankah SDS, SD, LMŠ, Gibanju Svoboda, Levici, SAB in stranki Resni.ca. Odgovore smo sicer razvrstili po abecednem redu imen strank. Vse napovedi in obljube posameznih strank bomo v uredništvu našega portala skrbno shranili in vas / jih nanje spomnili tudi čez mesec, dva, eno leto ... ko bodo volitve že davno mimo.



Kakšno je, na splošno, vaše mnenje o odnosu ljudi in politike do živali, tako domačih kot divjih v Sloveniji?

Gibanje Svoboda: Najbrž ni veliko ljudi med nami, ki bi nasprotoval dobrobiti živali. Živali so od marca 2020 opredeljena tudi kot čuteča bitja, saj je Državni zbor sprejel novelo stvarnopravnega zakonika, s katerim je prišla v veljavo tudi nova opredelitev živali kot čuteča bitja in ne več kot stvari. Tudi ostala sprejeta zakonodaja na področju zaščite živali zvišuje standarde odnosa ljudi do živali. Slednje velja za ti. udomačene in rejne živali. Sicer pa imamo po našem mnenju v Sloveniji zgledno urejeno tudi upravljanje z divjadjo, ki je trajnostno in zagotavlja tudi ekološko funkcijo. Edina težava pa se pojavlja pri upravljanju z velikimi zvermi, ki so v Sloveniji medved, volk in ris. Vse tri so zavarovane s predpisi RS in tudi predpisi EU. Za njihovo dolgoročno ohranitev pa je ključno sobivanje z ljudmi oziroma koflikti, Na tem področju pa ni ne ustrezne strategije upravljanja in ne sprejetega družbenega konsenza.  

Levica: Politika živali v celoti pušča na cedilu. Zakoni, ki se sprejemajo glede živali, so v celoti antropocentrični in bodisi liberalni (welferistični) do skrajno kapitalistični (gledanje dobrobiti živali skozi lupo najmanjše ekonomske škode in ne ali naše rešitve pomagajo vsem vpletenim). Kapitalistični so bili vsi interventni zakoni o odstrelih, tako za medvede in volkove, kot ta o odstrelu divjih prašičev (kjer je sledila še razprodaja njihovih trupel, ker nas v Sloveniji APK nikoli ni dosegla). Prenovljeno pojmovanje živali kot "čutečega živega bitja" v praksi do zdaj še ni spremenilo ničesar in spada med welferistične prakse, kjer se živalim godi dobro le na papirju, v praksi pa le v primerih, kjer to ustreza človeku, ki si lasti živali.

LMŠ: V LMŠ razumemo živali kot čuteča bitja in kot je naša dolžnost biti sočloveku človek, je naša dolžnost humano ravnati tudi z živalmi ter, kar je najpomembneje, višati civilizacijske norme odnosa človek - žival. Ravno vlada Marjana Šarca je predlagala spremembo Stvarnopravnega zakonika, ki je živali končno opredelil kot čuteča bitja. Stvarnopravni zakonik področni zakonodaji zaščite živali tako daje možnost strožjega sankcioniranja grobega ravnanja z živalmi, njihovega zanemarjanja, mučenja in odpravlja situacije, ko so živali bile predmet rubežev. Poslanke in poslanci LMŠ so spremembe, ki so živali iz stvari povzdignile v živa čuteča bitja, soglasno podprli. Menimo, da Slovenija tudi z zadnjo spremembo zakonodaje na področju zaščite živali še ni naredila dovolj in še vedno mestoma zaostaja za nekaterimi državami Evropske unije, ki so z jasnimi zakonodajnimi normami ter ureditvami že nadgradili splošno sprejete etične norme ravnanja z živalmi. Zakoreninjenost v preživele koncepte odnosa do živali nam je ob zadnjih spremembah zakona o zaščiti živali nazorno demonstrirala pristojna komisija Državnega sveta in nas ponovno skušala zvleči v umetne delitve med podeželjem in tistim, kar je mestno. Nekatere izjave državnih svetnikov so še dodatno zavrle krepitev družbene zavesti o skrbi in zaščiti živali in podžigale neodgovorna lastništva, ki živalim povzročajo muke ter trpljenje. Na drugi strani, pa smo se lahko med razpravami v Državnem zboru prepričali, s kakšnimi objestnimi ter krutimi primeri ravnanja z živalmi se še vedno soočajo ljudje na terenu. Vsakršno neetično ravnanje z živalmi je dokaz, da kot družba še nismo naredili dovolj in da moramo narediti več. 

Resni.ca: V stranki Resni.ca smo se zbrali sami ljubitelji živali, tudi ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo s tem področjem. Tako so naša stališča do teh tematik na trenutke grobo iskrena. Opažamo, da je odnos ljudi do ljubiteljskih živalih v zadnjih letih prešel na višjo raven, tako so muce in kužki postali družinski člani, zanje so ljudje pripravljeni zapraviti vedno več denarja in časa. Vsekakor še vedno najdemo ekstremne situacije in vidimo zavržena dejanja posameznikov, na splošno pa menimo, da so ljudje razvili empatičen odnos do živih bitij. Slabše je na področju rejnih živali, kjer ima splošna javnost še premalo uvida v sam postopek vzreje, zato se na teh področjih vrši tudi premalo pritiska za izboljšanje razmer. Odnos politike do divjih živali je na trenutke skoraj mačehovski. Zavzemamo se za ohranitev narave, po drugi strani vršimo odstrele velikih zveri zavoljo ohranjanja živinoreje. Razumemo, da so na nek način ekosistemi porušeni in da je v določenih primerih potrebna človeška intervencija za kvalitetno sobivanje, vendar ne v taki obliki, kot se izvaja sedaj.

SAB: Politika je manj angažirana na temo živali, izjemi sta lovstvo in kmetijstvo.

SD: Čaka nas še dolga pot do polnega in vključujočega zavedanja o pomenu skrbi za živali, njihove polne prave zaščite ter nasploh odnosa, izhajajočega iz spoštovanja živali. Za pomembne korake v utrjevanju teh vrednot se gre zahvaliti ravno različnim gibanjem, organizacijam ter posameznikom. Na dnevni red politike žal dobrobit živali prevečkrat pride šele takrat, ko je stanje že alarmantno in se razpravi ni več moč izogniti. Ob tem seveda ne gre enačiti vse politike, ravno zaradi nekaterih, med njimi je v danem mandatu med najbolj proaktivnimi poslanka Socialnih demokratov mag. Meira Hot, se je poprej zastano kolesje na poti večje dobrobiti živali končno pričelo premikati naprej. Poslanka Hot je veliko napora vložila za sprejem spremembe Stvarnopravnega zakonika, za definicijo živali kot čutečih živih bitij, prav tako je bila prvopodpisana pod zakon o pravicah živali, ki žal ni dobil podpore, je pa sprožil premike za sprejem novega, vladnega zakona. Ta po našem prepričanju le delno odgovarja na dane izzive in ga bo v prihodnje treba še nadgraditi. Ravno tako se je zaradi poslankinih pobud in vprašanj zagotovila manjša raba pirotehničnih sredstev, ki dokazano, v vseh pogledih škodujejo živalim in ljudem.

SDS: Stvarnopravni zakonik določa, da živali niso stvari, ampak čuteča živa bitja ter da njihovo zaščito urejajo posebni zakoni, še posebej zakon o zaščiti živali. Vse živali, s katerimi sobivamo, so čuteča bitja z vrsto specifičnih potreb, ki jih moramo spoštovati in upoštevati, če jim želimo omogočiti dostojno življenje brez trpljenja. In v to smer gre razmišljanje vedno večjega števila državljanov, kot tudi politikov pri odločanju.


Kakšen je vaš pogled na pred kratkim prenovljeni Zakon o zaščiti živali? Je po vaše ustrezen in dobro ureja zaščito živali v naši državi ali bi bilo potrebno katero od področij natančneje preučiti, popraviti ali celo prenoviti?

Gibanje Svoboda:
Državni zbor je v tem mandatu sprejel 2 noveli zakona o zaščiti živali, pri čemer so bile v zadnjo novelo uvrščene dobre rešitve glede odgovornega lastništva živali, s prepovedjo privezovanja psov, z uvedbo zahteve po osnovnem znanju o biologiji živali, prepovedi evtanazije zdravih zapuščenih živali v zavetišču in usmrtitev živali zaradi pridobivanja krzna, določene so bile nove sankcije za prekrške in omogočen izrek višjih kazni. Kljub omenjenim dobrim rešitvam pa bi veljalo v prihodnje še posebej razmisliti o tem, da bi se zakonsko regulirala prepoved t.i. nezdrave vzreje oziroma vzreja nezdravih živali, ki temelji na značilnostih, ki povzročajo živalim bolečine ali škodijo njihovemu zdravju. Prav tako bi morala država razmisliti o ureditvi zaščite rejnih živali oziroma zavetišču za rejne živali na ravni države.

Levica:
Na Zakon o zaščiti živali gledamo kot na "delo v teku" (work in progress). Po eni strani je ta odvisen od splošnega konsenza in strinjanja ljudi, po drugi strani pa je že zastavljen na neroden način, ker se z zaščito dotika le določenih vrst živali, medtem ko druge v veliki meri ignorira. Prenoviti bi bilo potrebno dele pri katerih se je splošen konsenz že spremenil oz. ne bi sprememba izzvala splošnega odpora ljudi. Potrebno bi bilo uvesti obvezno čipiranje mačk, prepovedati uporabo vseh živalih v cirkusih in njim podobnih prireditvah, prepovedati vse poskuse na primatih in ostalih vrstah s primerljivo stopnjo samozavedanja ter določiti bomo stroge standarde glede prodaje živih živali v trgovinah.

LMŠ:
Obširnejše spremembe Zakona o zaščiti živali smo čakali skoraj desetletje, zato se je v času vlade Marjana Šarca sprejela koalicijska zaveza, da bo pristojno ministrstvo v najkrajšem možnem času pristopilo k pripravi celovite spremembe zakona. Slovenija na področju zakonodaje za zaščito živali do zadnje spremembe zakona ni naredila bistvenega premika in je že korenito zaostajala za nekaterimi državami Evropske unije, ki so z jasnimi zakonodajnimi normami prekinili z neetičnimi koncepti odnosa do živali. Prepoved priveza psa na verigo sicer podpiramo, ampak gre le za delno rešitev, ki se v celoti udejanji z ustrezno velikostjo ograjenih prostorov in pesjakov. Predstavnike pristojnega ministrstva smo ob predstavitvi zakona opozorili, da mora biti izjema pri prepovedi privezov psov jasno ter ozko določena, da ne bi prišlo do mnogoterih interpretacij, ki bodo ohranjala obstoječe stanje – v smislu pes je za na verigo. Sedaj, ko je že v veljavi prepoved priveza psa na verige, moramo razmisliti tudi o učinkovitejšem nadzoru velikosti pesjakov in ograjenih prostorov ali celo o bolj progresivni ureditvi pravil za postavitev pesjakov ali ograjenih prostorov. Ena izmed posameznih rešitev v programu stranke je tudi etično ravnanje z živalmi in dosledno upoštevanje njihove dobrobiti ter izogibanju njihovemu nepotrebnemu trpljenju. Zagotovo je še veliko prostora ter načinov, kako čim bolj ozavestiti našo družbo za odgovorno ravnanje z živalmi, vendar hkrati pomembno vlogo igrajo odvračilne sankcije ter učinkovitejši nadzor. V LMŠ smo zato podvomili o učinkovitost t. i. popravnega ukrepa za lastnike, ki jim je bila pravnomočno ugotovljena kršitev ravnanja z živalmi. Kršitelj mora po novem opraviti »zgolj« obvezno usposabljanje iz temeljnih znanj o potrebah živali. Sprašujemo se, ne glede na obliko neprimernih ravnanj, ali bo takšen ukrep sploh imel želen učinek in kršitelje v bodoče odvrnil od neprimernih ravnanj z živalmi. Skrajni čas je tudi, da aktivneje pristopimo, k urejanju sistema za zapuščene, zlorabljanje in neoskrbovane rejne živali, enako, kot je to urejeno za mačke in pse. Če strnemo. Zadnje spremembe Zakona o zaščiti živali nikakor ne predstavljajo radikalnega preskoka na področju pravno zapovedanega odnosa do živali, ampak zgolj lovljenje priključka za nekaterimi državami, kjer se dejstvo, da so živali čuteča bitja (v najširšem pomenu besede) že udejanja v zakonodajnih ureditvah.

Resni.ca:
V spremembi Zakona o zaščiti živali bi predlagali osnovno šolanje za lastnike psov (brezplačno), prepoved lastništva živali ob ugotovljenem mučenju živali, kot kaznivo dejanje bi opredelili tudi druga dejanja, katera sedaj niso navedena. Za mučenje živali predlagamo višje kazni in takojšen odvzem živali, ne glede na to, da morebitni uveden postopek še ni zaključen. Ob vsem tem bi prisluhnili posameznikom in društvom, ki se že sedaj vsakodnevno srečujejo z omenjeno problematiko in dobro poznajo pomanjkljivosti sistema.

SAB:
Septembra lani sprejeto novelo zakona o zaščiti živali smo v stranki SAB podprli. Rešitve gredo v dobrobit živali, toda ocenjujemo, da bo na terenu treba okrepiti neodziven in kadrovsko podhranjen inšpekcijski nadzor. Tudi živali si namreč zaslužijo human in spoštljiv odnos, saj se same ne morejo braniti.

SD:
Večino rešitev smo pri Zakonu o zaščiti živali podprli in pozdravili, pravzaprav gre za vsebino, ki smo jo v veliki meri pripravili Socialni demokrati, pod angažmajem poslanke mag. Meire Hot. So pa področja, za katere menimo, da bi naš poslanski zakon pravne zaščite živali reševal celoviteje. Eno izmed teh je tudi razbremenitev občin za financiranje zavetišč za živali. Naš predlog je bil, da bi morala država tu prevzeti levji delež odgovornosti, zavetišča za živali pa bi se po našem predlogu financirala iz proračuna Republike Slovenije oz. iz posebne postavke Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Na ta način bi se zavetiščem zagotovil stabilen vir financiranja, problematika zapuščenih živali pa s strani države bila deležna tudi več pozornosti. S tem bi bila podana tudi večja spodbuda nameri po bolj celovitih rešitvah za večjo zaščito živali. Manke obstoječe zakonodaje bomo ponovno, upamo, da z večjim posluhom tudi ostalih strank, naslovili tudi v naslednjem mandatu.

SDS:
Zadnja sprememba Zakona o zaščiti živali je po našem mnenju prinesla veliko potrebnih in pozitivnih sprememb na področju zaščite in skrbi za živali. Zdaj je potrebno le dosledno upoštevanje.


Veliko živali, kljub dokaj ustrezni zakonodaji, še vedno životari v neustreznih pogojih, postopki za izboljšanje pogojev, odvzemi ipd ... pa prevečkrat trajajo predolgo. Kaj bi bilo potrebno spremeniti, da se taki postopki poenostavijo in da bi bili bolj ažurni?

Gibanje Svoboda:
Zaščita živali je dolžnost vseh nas, ki smo v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa lastnikov oz. skrbnikov živali, lokalnih skupnosti in države, veterinarskih, živinorejskih, lovskih, rejcev živali, društev proti mučenju živali in drugih. Kljub vsemu pa se je treba zavedati, da je sistem inšpekcijskega nadzora močno reguliran in natančno določen. Inšpektorji so uradne osebe z posebnimi pooblastili in dolžnostmi. Uradnega nadzora ne more namesto njih opravljati nihče drug. Glede na omejeno kadrovsko zasedbo in resurse bi veljalo razmisliti o tem, da bi omogočili uvedbo podobnega instituta kot so okoljevarstveni nadzorniki, ki opravljajo posamezne naloge v postopku pred izdajo odločbe v inšpekcijskih zadevah. Slednjo funkcijo bi lahko opravljali posebej usposobljeni posamezniki iz nevladnih organizacij na področju zaščite živali, ki imajo status delovanja v javnem interesu.

Levica:
Finančno in kadrovsko je treba okrepiti nadzorne organe, ki skrbijo za izvajanje zakonov in drugih predpisov s področja zaščite živali. Poleg tega je treba strožje sankcionirati mučenje živali in okrepiti nadzor nad zagotavljanjem primernih življenjskih pogojev tako za rejne kot za domače živali in nad primernim ravnanjem z njimi. Aktivnejše je potrebno v te postopke vključevati tudi nevladne organizacije s področja zaščite živali.

LMŠ:
V LMŠ smo v razpravah o zaščiti živali večkrat poudarjali, da bomo morali aktivno pristopiti k intenzivnejšemu odkrivanju neprimernih ravnaj z živalmi, saj so te še vedno mnogokrat ugotovljene na podlagi anonimih prijav. Angažiranost državljanov je vsekakor koristna in nujna, zato da se odkrivajo in preprečijo zlonamerna ravnanja z živalmi, vendar imajo svoje omejitve v smislu poznega odkritja. Resna politika za zaščito živali se nikakor ne sme zanašati zgolj na odgovorna ravnanja ozaveščenih državljank in državljanov. Zaradi kadrovske podhranjenosti veterinarskih in inšpekcijskih služb se sočasno pojavlja tudi problem neučinkovitosti. Tako se na gospodarstvih, kjer so vključene živali, že opravlja nadzor s strani pristojnih inštitucij, vendar gre velikokrat zgolj za preverjanje papirnate dokumentacije, kot so recimo različni identifikacijski dokumenti, čeprav je namen pregledov tudi ohranjanje ustreznega zdravstvenega stanja živali in izboljšanje dobrobiti živali na gospodarstvih. Pristojni organi so torej bolj obremenjeni s papirji, zato velikokrat težko preverijo, ali je za žival dobro poskrbljeno. Pri tem bi radi izrecno poudarili, da v LMŠ dobrobiti živali ne razumemo samo v okviru področne zakonodaje v smislu preprečevanja bolečine, trpljenja in bolezni. Zakonodaja mora čim bolj strmeti tudi k zasledovanju užitka, veselja in drugih pozitivnih občutkov, ki jih imajo živali. Trajnostno in etično napredne prakse živinoreje že lahko opazimo na nekaterih kmetijah po Sloveniji, ki se odlično prepletajo s sodobno tehnologijo ter sonaravnim kmetovanjem. Torej podpiramo široko razpravo o tem, da bi v Sloveniji po vzoru tujih primerov ustanovili posebno službo, ki bi bila zadolžena samo za preiskovanje in obravnavanje primerov mučenja živali, torej službo, ki bi se ukvarjala z izvajanjem predpisov o zdravstvenem stanju živali.

Resni.ca:
Navkljub vsej zakonodaji velik problem predstavlja dejstvo, da ljudje ne prijavljajo mučenja ali zanemarjanja živali. Včasih se ne želijo zameriti sosedom, včasih se jim zdi, da se jih to ne tiče in se obrnejo proč. Ko v medijih spet zasledimo novo zgodbo s katastrofalnim izidom, se znova sprašujemo, kako lahko pride do česa takega … Tako mučitelje še najbolj ščitijo sosedje, znanci in vsi tisti, ki vidijo, kaj se dogaja, a ne ukrepajo. Menimo, da bi morali preko medijev redno in vztrajno izvajati kampanje na to temo ter ljudi podučiti, zakaj je potrebno ukrepati, kako in na kakšen način lahko ukrepajo, kam se obrniti, v katerih primerih poklicati policijo in v katerih pristojno inšpekcijsko službo. Inšpekcija je vsako prijavo dolžna obravnavati. Res je, da včasih mine preveč časa od začetka obravnave do zaključka, ki bi preprečil trpljenje živali. In tukaj nastane vrzel, ki jo trenutno zapolnjujejo društva za zaščito živali, četudi nimajo za svoje ukrepanje nobenih pooblastil. Predlagamo uvedbo t. i. živalske policije, ki bi delovala po podobnem vzoru kot v tujini. Tako bi skrajšali čas obravnav ter za to tematiko določili osebe s specifičnim znanjem in orodji, osebe, ki bi se ukvarjale samo s tem. Najprimerneje bi bilo, da bi bil tak organ del policije, ki bi tvoril poseben oddelek. Velika anomalija se pojavlja tudi pri nadzoru dobrobiti rejnih živali, kjer letne preglede gospodarstev opravljajo veterinarji v skladu s podeljenimi koncesijami s strani države. Težava se pojavi v konfliktu interesov, kajti ta isti veterinar, ki bi naj podal negativno oceno dobrobiti živali je hkrati tržno odvisen od kmeta. Kolikor bi podal negativno oceno v zvezi z dobrobitjo živali, lahko izgubi stranko. Do teh situacij ne bi smelo prihajati, kar je še argument v prid temu, da potrebujemo samostojni organ, ki izvaja takšne nadzore. Noben represiven ukrep ne more pomagati, v kolikor kot družba ne začnemo obsojati mučenja živali. Najprej preventiva, šele v zadnji fazi naj bo kurativa.

SAB:
Število inšpektorjev je premajhno, istočasno pa to področje ni dovolj pokrito niti z digitalizacijskimi pristopi. V stranki SAB ocenjujemo, da bi v veliko pomoč bila uvedba aplikacije s strani ministrstva za kmetijstvo, ki bi omogočala aktivno vključevanje državljank in državljanov v postopke civilnega nadzora, kontroliranega prostovoljstva na področju zaščite živali in nenazadnje tudi prijave kršiteljev.  

SD:
Socialni demokrati vseskozi poudarjamo, da je potrebno okrepiti inšpekcijski nadzor, vzporedno s tem pa povečati kazni za kršitelje. Menimo, da je veliko postopkov preveč zakompliciranih ter dolgotrajnih, kar ni v korist živali, še več, to daje potuho kršiteljem. Za več inšpekcijskega nadzora, z več neposrednimi pooblastili ter za več ažurnejše obravnave kršitev bo v prihodnje zahtevalo zakonodajne spremembe, predvsem pa prakso, ki bo urejevala prepričanje o ničelni toleranci do mučenja, zlorab in neprimernega ravnanja z živalmi.

SDS:
Za zavržna dejanja mučenja živali je potrebna najvišja kazen ter doživljenjska prepoved lastništva živali. Določbe glede nadzora izvajanja zakona pa so tudi jasne, vendar pa je očitno potrebno okrepiti inšpekcijski nadzor.


Kako komentirate namere Ministrstva za okolje in prostor, ki leto za letom predlaga odstrel medvedov, čeprav gre za strogo zavarovano vrsto živali, katerih odstrel je strogo prepovedan in v nasprotju tako s slovensko kot evropsko zakonodajo? Letos so na ministrstvu ponovno predlagali odstrel 222 medvedov, kar pa je Upravno sodišče zadržalo. Kakšen je vaš predlog, da ne bi več prihajalo do konfliktov med ljudmi in medvedi?

Gibanje Svoboda:
Upravno sodišče je z začasno odredbo do končne odločitve zadržalo dovoljenje okoljskega ministrstva za odstrel 222 rjavih medvedov. Gre za nadaljevanje večletne slabe prakse Ministrstva za okolje in prostor, saj upravno sodišče, že več let zapored zadrži kvotni odstrel in tovrsten lov na zavarovano živalsko vrsto označi kot nezakonit. V vmesnem času v letih 2019 in 2020 se je poskušal  odstrel urediti z Zakonom o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave, ki pa ga je Ustavno sodišče razveljavilo. Upravljanje z rjavim medvedom in volkom je v pristojnosti ministrstva za okolje oz. Agencije RS za okolje, ki lahko skladno z zakonodajo in ob upoštevanju mnenja stroke med drugim dovoli odvzem medveda in volka iz narave, ne glede na to, da gre za zavarovani vrsti in ju zato ni dovoljeno loviti oz. ubijati. Rjavi medved in volk spadata med zavarovane živalske vrste, populaciji obeh pa sta se pri nas zadnja leta povečali. Zaenkrat za upravljanje z zvermi kot je medved še vedno velja strategija iz leta 2002. Stroka je sicer pripravila strategijo upravljanja z medvedom 2021-2030, a do sprejema na vladi ni prišlo. V Sloveniji naj bi bilo po nekaterih ocenah več kot 1000 medvedov. Glede na to, da je življenjski prostor zanj omejen, je eden od ukrepov odstrel, ki pa mora imeti tako strokovno kot pravno podlago. Odstrel medvedov ni edini ukrep za zmanjšanje populacije medveda. Obstaja tudi drugi ukrepi kot so možnost preselitve v druge države ali pa omejevanja gibanja v gozdovih in vznemirjanja medvedov, omejevanje krmljenja ipd. Kljub temu pa se je treba zavedati, da rjavi medved lahko v določenih primerih predstavlja grožnjo  varnosti ljudi, zato je treba sprejeti konsenz o tem kako upravljati s to populacijo zveri, saj vsakoletni pravni spori glede odstrela medveda po naši oceni lahko povečajo družbeno nesprejemljivost medvedov.

Levica:
V Levici smo eni redkih, ki smo konsistentno nasprotovali odstrelu medvedov in volkov v zadnjih letih. Vladajoča politika pri uravnavanju populacij medvedov in volkov že leta sistematično krši Habitatno direktivo. To je tudi razlog za to, da nevladne organizacije redno dosegajo zadržanje odstrela na Upravnem sodišču. Odstrel mora temeljiti na redno posodobljenih podatkih o populacijah zveri, ki jih v Sloveniji pogosto nimamo. Ker nimamo teh podatkov tudi ne moremo predvideti, ali bo načrtovan obseg odstrela škodoval ugodnemu stanju populacij zveri ali ne. Poleg tega je odstrel zveri skrajni ukrep, ki se lahko izvede šele po tem, ko vsi drugi ukrepi ne zaležejo. Ti ukrepi, predvsem preventivni ukrepi, kot so postavitve električnih ograj, varovanje črede ob prisotnosti pastirja, varovanje s pastirskimi psi itn., so v Sloveniji s strani kmetov zelo slabo izkoriščeni. Razlogov za to je več, glavna pa sta majhne subvencije za izvedbo teh ukrepov s strani dražav, čeprav se da večji del ukrepov financirati iz sredstev skupne evropske kmetijske politike, ter neinfomiranost in nezainteresiranost kmetov za izvedbo teh ukrepov. Odstrel je pač cenejši tako za državo, kot za kmete, hkrati pa najbolj škodljiv za populacije zveri, ki so za povrh še ogrožene vrste. Takoj je treba pristopiti k sistematičnemu vsakoletnemu spremljanju števila populacij zveri ter povečati obseg subvencij za zaščito pred škodo divjih zveri, povečati informiranost kmetov o možnostih subvencij ter načinu dostpa do njih. Na ogroženih območjih je treba dosledno izvajati ukrepe za zmanjševanje primerov vdiranja zveri v življenjski prostor človeka, kot na primer postavitev ustreznih smetnjakov, ki jih zveri ne morejo odpreti ali prevrniti ipd., potrebni pa so tudi ukrepi ozaveščanja lokalnih prebivalcev ter pohodnikov in drugih obiskovalcev narave o tem, kako ravnati ob srečanju z zvermi. Medved na slovenskih tleh že 50 let ni ubil nobenega človeka, imamo pa nekaj znanih poškodb.

LMŠ:
Upravno sodišče je kvotni odstrel rjavega medveda zaustavilo, ker je ta po njihovi odločitvi nezakonit. Odločitev Upravnega sodišča RS je potrebno spoštovati in pomeni točko, od katere dalje je potrebno pristopiti k problematiki. V LMŠ obsojamo vsakršno neodgovorno ter objestno poseganje človeka v bivanjski prostor prostoživečih živali. Pozdravljamo zlasti tiste posege, ki so prvenstveno naravnani k vzajemnemu sobivanju človeka in divjih živali in oblikovani z največjo mero odgovornosti do njih in narave. V okviru preventivnega ukrepanja za preprečitev vnosa afriške prašičje kuge s strani aktualne vlade nikakor nismo mogli prezreti malodane rokohitrskega preventivnega ukrepa, ki po najkrajši liniji iskanja sorazmernosti določa intenzivni odstrel divjih svinj, ki za nameček nima določene zgornje meje in je za vsako dodatno smrt katerokoli divje svinje obljubljena finančna nagrada. Pred uporabo sile za odvzem živali iz naravnega okolja morajo biti torej najprej izpolnjene vse alternativne poti za vzpostavitev sobivanja med ljudmi in prostoživečimi živalmi. Če pa je večji odvzem živali iz naravnega okolja neizogiben, mora biti ta izveden pod strogim nadzorom pristojnih strokovnih institucij, predvsem pa kot posledica transparentne demokratične razprave ter večinskega soglasja različnih strokovnjakov in nevladnih organizacij. Tako v prvi vrsti zagovarjamo vse dostopne alternativne rešitve za sobivanje in varnost državljanov ter njihove lastnine. Nikakor pa nismo na strani malomarno domišljenih ukrepov, ki ne upoštevajo npr. mikrolokacij ter povečane gostote konfliktov ali časovnih priporočil odstrela itd. V prihodnosti nas čaka še veliko izzivov, med katerimi je tudi aktualno vprašanje učinkovite zaščite kmetijskih zemljišč. Zato je potrebno širiti krog možnosti ter spodbujati tehnološke rešitve, ki bodo prinesle čim manjše posege v naravno okolje in obenem ohranjale sobivanje med prostoživečimi živalmi in človekom.

Resni.ca:
Menimo da problem ni enoznačen. Na eni strani imamo živinorejce, ki zaradi prisotnosti medveda občutijo velik strah in so v svojem delu velikokrat skoraj onemogočeni. Na drugi strani imamo zaščiteno živalsko vrsto, katera se je v zadnjih 30 letih močno razmnožila. Ali je možno sobivanje? Primeri na Kočevskem, kjer se tradicionalno srečujejo z medvedom, so ga vajeni, kažejo, da je to mogoče. Težava nastopi na območjih, kjer prej medveda ni bilo. Medved ima rad strjene gozdne površine in glede na stopnjo zaraščanja naše države, je bilo pričakovano, da se bo tudi medvedja populacija selila tja, kjer je prej ni bilo. Iz prakse je slišati, da so se vse večje težave s stiki z medvedom začele po ukinitvi krmišč. Medved prihaja v človeško bližino le zaradi hrane, drugo ga ne zanima. Če srečaš medveda v gozdu in da to ni presenečenje za obe strani, se medved obrne in gre proč. Gozd je njegov dom. To moramo razumeti in sprejeti. Na območjih, kjer medveda prej ni bilo, niso vajeni določenih zootehničnih ukrepov, ki bi preprečevali napad na rejne živali. Kolikor bi drobnico in govedo ponoči zapirali v hleve, bi se izognili večji škodi. Podobno kot je ta zgodba z lisico in kokoškami. Nadalje, večji poudarek bi morali dati na prisotnosti ovčarskih psov v čredi, več subvencij za električne ograje in odganjala. Prav tako morajo ljudje na območjih, kjer biva medved, paziti, da ne puščajo ostankov hrane v bližini domov (kompostni kupi, biološki odpadki, kante za smeti...), vse to namreč privlači medveda v bližino naselij. Hkrati razumemo, da je v tradicionalnih podeželskih skupnostih tak premik počasen, težek in včasih se zdi, da skoraj nemogoč. Ravno iz tega razloga prihaja do vedno večjega konflikta, ki se trenutno žal rešuje z odstrelom. Naš predlog vključuje tudi turistični razvoj na račun medveda. Razumeti namreč moramo, da medveda v večini EU več ni in da bi z razvojem 24 urnih opazovalnic medveda, vodenimi pohodi, učnimi potmi ... lahko ustvarili dodaten vir prihodka za tiste kraje, kjer je zaradi medveda otežena živinoreja.

SAB:
Ministrstvo za kmetijstvo se tozadevno odziva le v ad hoc maniri, namesto da bi vzpostavilo jasno strategijo in jo v praksi tudi uresničilo. Načrtovanje tako velikega števila medvedov jasno kaže, da se na ministrstvu ne zavedajo, kako velika je medvedja populacija v Sloveniji ter se dobrikajo le lovcem in njihovim interesom. Vse to skušajo skriti pod krinko skrbi za prebivalstvo.

SD:
Sobivanje med zvermi in ljudmi je v Sloveniji že dolgo pereča tema. Potrebno je okrepiti zavedanje, da obstajajo mehanizmi ter orodja, katerih se lahko tako kmetovalci kot lokalne skupnosti poslužujejo, da ne pride do napadov ter povzročanja škode zaradi divjadi. Prepričani smo, da je treba več naporov politike usmeriti v implementacijo že danih ukrepov za več sobivanja, ne pa izključevanja med ljudmi in divjadjo, odstrel medveda ali katerekoli druge divjadi pa je po našem mnenju zadnja oz. skrajna možnost. To dejanje pravzaprav niti ne bi bilo na agendi, če bi se s preventivnimi ukrepi in pravočasnim načrtovanjem ter upravljanjem z divjadjo število posamičnih živalskih vrst dolgoročno uravnavalo.

SDS:
V Slovenski demokratski stranki se zavedamo, da sobivanje z velikimi zvermi in prenamnoženostjo velike parkljaste divjadi, predstavlja resen problem za kmetovanje v robnem stičnem prostoru, kjer se dotikajo kmetijske površine in pa življenjsko območje omenjenih živali. Rešitve vidimo v prilagoditvi števila divjih živali realnemu obsegu, ki še omogoča sobivanje in ohranjaje biotske raznolikosti. Mejno območje stika obeh področij in seveda s tem najbolj kritičnega območja za kmetovanje, mora biti tudi v kmetijski politiki primerno obravnavano (predvidevamo dodatne ukrepi zgolj za to območje). Problem vidimo kot rešljiv, ne glede na to, da bo v družbi vedno obstajal določen konflikt glede omenjenega vprašanja.


Kakšno je vaše mnenje o neprofitnih organizacijah na področju zaščite živali? Lahko naštejete nekaj organizacij, ki so po vašem mnenju prispevale pomemben delež k dobrobiti živali v Sloveniji v zadnjih letih?

Gibanje Svoboda:
Nedvomno so nepogrešljive in bi bilo najbrž krivično do njih, če bi izpostavljali le posamične. Sicer pa si bomo v Gibanju Svoboda prizadevali sistematično vključevali civilno družbo v procese odločanja. Vključevanje zainteresirane javnosti spodbuja sodelovanje oblasti in javnosti oziroma civilne družbe, krepi strokovnost in legitimnost sprejetih odločitev.

Levica:
Nevladne organizacije na področju zaščite živali v Sloveniji pomembno prispevajo k dobrobiti živali in k ozaveščenosti ljudi o pomembnosti dobrobiti živali. Žal velikokrat opravljajo funkcijo, ki bi jo morale opravljati javne službe, a je zaradi kadrovske in finančne podhranjenosti ali zaradi pomanjkanja politične volje, ne opravljajo.

LMŠ:
Nevladne organizacije na področju zaščite živali so na eni strani kažipot oblikovanja politik za zaščito živali ter na drugi strani lakmusov papir o tem, kakšno je realno stanje zaščite in dobrobit živali v Sloveniji. Vse nevladne oziroma neprofitne organizacije, ki se zavzemajo za dobrobit živali, so izrednega pomena, zato ne želimo izpostavljati nikogar. Vsakršno prostovoljno dejanje k zaščiti živali doprinese k skupnemu mozaiku ustvarjanja boljših pogojev za odnos med ljudmi in živalmi. Nevladne organizacije so tudi tiste, ki prevzemajo naloge, kjer je sistem slabo domišljen ali ne deluje, zato mora država na eni strani ustvarjati pogoje za njihov obstoj, na drugi strani pa jih s sistemskimi rešitvami razbremenjevati »dodatnih« nalog.

Resni.ca:
Na območju RS deluje veliko neprofitnih organizacij na področju zaščite živali, nekako se nam ne zdi pošteno, da bi izpostavili samo nekatere, saj so vendar vsi, ki pomagajo brez da bi pričakovali pošteno plačilo, vredni pohvale. Bi pa izpostavili vsa prizadevanja pri pripravi Zakonov o zaščiti živali, četudi društva in druga civilna gibanja nikoli niso uslišana v celoti, vedno pomembno pripomorejo vsaj k premisleku in spodbudi civilnega prebivalstva po ukrepanju, četudi brez podpore zakona. Tukaj imam v mislih ves trud in kampanje okoli preprodaje pasemskih psov, ureditev življenjskih okoliščin in omejitev razmnoževanja za psičke ter premislek o odgovornosti in oskrbi prostoživečih mačk. Če odmislimo bolj odmevne akcije, ne moremo mimo dejstva, da so posamezniki teh organizacij vedno na voljo, tudi ponoči, da se osebno žrtvujejo za vsako nebogljeno bitje in četudi ne najdejo ustrezne podpore v lokalni skupnosti ali državi, tako žival peljejo domov, jo oskrbijo na svoje stroške in nato upajo na povračilo stroškov iz strani donatorjev. S takimi akcijami in iskanjem novih lastnikov se neposredno dviguje osveščenost prebivalstva in se dviguje standard nege in oskrbe živali v naši državi. Upajmo lahko samo na to, da bi take organizacije dobile večjo legitimnost oziroma bolj pravično razporejena sredstva za financiranje njihovih programov.

SAB:
Kinološka zveza Slovenije je vsekakor ena vzornih organizacij, ki z več kot 120 društvi in klubi že častitljivih 100 let neguje in širi kulturo čistopasemske vzreje psov in njihove zaščite.  

SD:
Socialni demokrati trdimo, da so neprofitne organizacije na področju zaščite živali srce in motor, ki v Sloveniji skrbijo za to, da imamo področje zaščite živali zelo dobro urejeno. Omenjene organizacije so vsekakor potrebne in zavedati se moramo njihovega doprinosa družbi, zato smo mnenja, da bi morala biti še naprej financirana iz državnega proračuna, te organizacije pa so in morajo ostati pomembni deležniki in sogovorniki, ki jih politika priznava in prepoznava. Težko se opredelimo do posamične organizacije, saj vsaka po svojih močeh pomembno prispeva k težko doseženim premikom za dobrobit živali, a nekaj s katerim smo sodelovali in jih videli ter slišali večkrat v zadnjem času so: Zavod Pit, Društvo srce za Bulle, Društvo Lajka, Anima, Društvo za zaščito konjev, itd.

SDS:
Zavedamo se, da je v Sloveniji na področju zaščite živali močno dejavna civilna družba, kar absolutno podpiramo. Prav tako smo vedno podpirali zakonodajo, ki je šla v smeri ustrezne zaščite živali.

Ali lahko državljanom ponudite kakšno konkretno obljubo, ki se jo boste potrudili izpolniti v naslednjih štirih letih in se dotika področja zaščite in dobrobiti živali?

Gibanje Svoboda:
Če hočemo živalim nuditi ustrezno zaščito, bo treba spremeniti tudi Kazenski zakonik. Danes živali v kazenskem pravu niso več izenačene s pojmom stvari, prav tako niso izenačene z ljudmi. Živali lahko utrpijo drugačne vrste škode kot stvari, saj so lahko za razliko od predmetov tudi mučene. Člen o mučenju živali iz kazenskega zakonika ima pomanjkljivost, saj se nanaša le na primere, ko storilec surovo ravna z živaljo, po nepotrebnem povzroča njeno trpljenje, jo trajno pohabi ali na krut način povzroči njen pogin. V tem kaznivem dejanju niso zajeti tudi primeri, ko nekdo ubije žival brez povzročanja dolgotrajne bolečine ali ko ukrade tujo žival. Ker so živali namesto stvari namreč postala čuteča bitja, kazniva dejanja, ki so se uporabljala za kraje in usmrtitve živali, po novem več ne veljajo.

Levica:
Odpravili bomo neustrezne rejne prakse, ki povzročajo trpljenje živali. Prepovedali bomo baterijsko rejo živali in izboljšali bivalne pogoje za živali v hlevski reji ter spodbujali prosto rejo vseh rejnih živali. Spodbujali bomo čim krajše prevoze rejnih živali in prepovedali vse prevoze živih živali, ki so daljši od štirih ur. Prepovedali bomo uporabo vseh živali v cirkusih in na njim podobnih prireditvah. Prav tako bomo prepovedali poskuse na primatih in ostalih vrstah s primerljivo stopnjo samozavedanja ter njihovo nadaljnje razmnoževanje v ujetništvu. Določili bomo stroge standarde glede prodaje živih živali v trgovinah.Zagotovili bomo zadostna sredstva za zagotavljanje ustreznih pogojev za delovanje zavetišč za živali. Ta v nobeni meri ne smejo biti odvisna od prostovoljnega dela in morajo nastanjenim živalim brez izjeme zagotavljati čim boljše življenjske pogoje. Skrb za živali ne sme temeljiti na profitni logiki, ampak na medvrstni solidarnosti in pomoči.

LMŠ:
Nekaj področij, ki jih želimo ponovno premisliti, smo že opredelili v odgovorih na ostala vprašanja. Posebej pa bi radi poudarili, da se bomo zavzeli za nadgradnjo področnih zakonodaj na način oblikovanja določb, ki bodo ustrezno sankcionirale vsakršno zavržno dejanje mučenja in zanemarjanja živali, vse z namenom, da se posameznike odvrne od takih dejanj. Sankcije za nedopustna in neprimerna ravnanja bi morala imeti večjo odvračilno moč. Kaznivo dejanje mučenja živali je mogoče v skladu s Kazenskim zakonikom izvršiti le naklepno in se žal omejuje zgolj na kaznivost tistih naklepnih dejanj, ki jih je mogoče prepoznati kot surovo ravnanje ali nepotrebno povzročitev trpljenja.

Resni.ca:
Zavzeli se bomo za znižanje davčne stopnje, kar bi posledično pomenilo nižjo ceno zdravil, hrane za živali in veterinarskih storitev. Trenutno so veterinarske storitve obdavčene po 22 % stopnji, za rejne živali 9,5 %, kar je popolni nesmisel. Ponovno bomo dali pobudo za spremembo Zakona o zaščiti živali ter Zakona o veterinarstvu, v razpravo o predlogih spremembe obeh zakonodaj bomo vključili širšo zainteresirano javnost. Menimo, da je neposredna demokracija edina prava pot za doseganje širšega družbenega konsenza.

SAB:
V stranki SAB si želimo, da bi vsem registriranim lastnikom psov omogočili brezplačno cepljenje psov proti steklini in da bi, v sodelovanju z evropskimi skladi, povečali število programov za terapijo s psi v domovih za starejše in bolnišnicah. Prav tako se zavzemamo, da bi, po vzoru skandinavskih držav, v šolski kurikulum uvedli aktivnosti, vezane na ‘šolsko posvojitev’ psov iz azilov.

SD:
Da. Nadaljevanje proaktivne politike za sprejem višjih kazni za dejanja mučenja in vsakršnega neprimernega ravnanja z živalmi, boljša definicija vseh ravnanj in dejanj, ki po sedaj veljavni zakonodaji niso obravnavana kot neprimerno dejanje ali mučenje, pregled in novi ukrepi v sled boljšega inšpekcijskega nadzora in učinkovitejše obravnave, kršitev, sistemski ukrepi za dvig kulture primernega ravnanja z živalmi ter sobivanja z njimi.

SDS:
V Slovenski demokratski stranki si vseskozi prizadevamo za osveščanje, informiranje in tudi za izobraževanje, da bi tako dolgoročno preprečili neodgovoren odnos do živali. V luči varstva in zaščite živali smo bili tudi predlagatelji spremembe zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih. Verjamemo, da je potrebno nadaljevati s spodbujanjem praks, kjer je poskrbljeno za dobrobit živali, tako na področju domačih živali, kot tudi živinoreje.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.