Kaj pa ti, si že izgorel/-a?
Tokratno kolumno bom začela s citatom ene izmed svojih literarnih kolumn: »Recimo, jaz sem se odločila in si izbrala, da bom reševala nikogaršnje in zapuščene mačke. Marsikdo me vpraša, zakaj? Meni pa je odgovor jasen že od skorajšnjega začetka te poti. Problematika je tako obsežna, da sem si z njo brez problema zapolnila vse dneve svoje brezposelnosti, hkrati pa je tako obupna, da po par letih intenzivnega dela, ne moreš samo preprosto nehati. Predvsem ne moreš preprosto nehati, ker je to okupacija tvojega prostega časa. Morda bi res lahko počela kakšne prijetnejše stvari, namenjala denar zase in ne za nikogaršnje živali, ampak težko je najti tako kompleksne hobije, ki ti ne pustijo manevrskega prostora, da bi se ukvarjal sam s sabo in svojim sranjem. Živalska problematika je idealna za beg pred realnostjo lastnega življenja. Idealna priložnost, kako vztrajno zanemarjati samega sebe in lastne potrebe, da lahko pomagaš tistim, ki si ne morejo pomagati sami, in da prevzemaš odgovornosti neodgovornih ljudi. Delo z živalmi je v bistvo enako delu z ljudmi, le da ti živali vrnejo energijo, ljudje pa jo večinoma požirajo. Sploh ljudje, s katerimi si v stiku na živalski sceni. Morebitni posvojitelji, razni kavč komentatorji, starokopitni reševalci problematike, sovražniki živali. Vsi ti požrejo toliko psihične energije, ki ti je ne morejo povrniti niti živali. In v nenehnem usklajevanju službenih, družinskih in »hobi« obveznosti hitro prideš do izgorelosti, vsesplošne »nadrkanosti«, ki jo čedalje težje skrivaš. Neodgovorni ljudje ti gredo na živce. Ponavljanje enih in istih stvari ter zavedanje, da ne moreš pomagati vsem, drastično zniža tvoj nivo potrpežljivosti in prijaznosti. Tvoja želja po fizičnih obračunih z ljudmi, ki nočejo ali ne zmorejo razumeti, kaj jim dopoveduješ, pa postaja čedalje večja. In prideš do paradoksa, da te lastne težave ujamejo za rep, čeprav si mislil, da jim boš pobegnil, če jih boš ignoriral.«
In to je realnost marsikaterega predanega prostovoljca. Dejstvo je, da na dolgi rok težko intenzivno in na nivoju rešuješ nikogaršnje živali, težko prevzemaš odgovornost vseh instant rešiteljev, ki zgolj samo pokličejo nekoga drugega in od njega zahtevajo, da reši neko žival, ki so jo oni največkrat samo fotografirali v stiski. Težko si hkrati tajnica, terenski delavec, psiholog, socialna delavka, policist, veterinar, vplivnež, pisatelj, mediator, pisec zakonov, organizator in mentor morebitnim prostovoljcem. Namreč vse to smo prostovoljci, ne samo tisti, ki se ukvarjamo z živalsko problematiko, ampak verjetno kar vsi. Večina nas začne z neko motivacijo o spremembah na bolje in lepše, z voljo in zanosom, da je cel svet pred nami. Živalska problematika pri nas je tako zelo kompleksna in sistemsko neurejena, da to delo hitro zavzame večino tvojega prostega časa. Smešno je brati zapise, kako smo društva plačana za to delo in kakšne velike vsote denarja prejemamo, hkrati pa nas je večina povsem brez prihrankov, ker vse, kar imamo, namenimo tistim, ki so bolj ubogi, kot smo mi. Večina nima socialnega življenja, razen enako mislečih in delavnih kompanjonov, ker si preutrujen za druženja s prijatelji in lažje zanemarjamo družine, prijatelje, sebe, kot pa da pustimo na cedilu zapuščene, mučene in nikogaršnje živali. In smešno, skoraj nihče od nas ni plačan za to, kar počnemo. Ali dobimo denar od države brez kakršnega koli napora? NE. Dobimo delež dohodnin, za kar se vsako leto borimo s številnimi drugimi društvi, ki jim ta denar omogoča delovanje. Ni nekaj, kar pride samo od sebe na račun. In še ta denar, ki ga dobimo, porabimo zgolj in samo za oskrbo živali in za možnosti zbiranja dodatnih sredstev. Nenehni boji z mlini na veter na vseh možnih področjih. Smešno je tudi poslušati vprašanja, ali mar nismo ljubitelji živali, ko ljudi napotiš na pristojno zavetišče, da uredijo določeno problematiko. Smešno je poslušati vse očitke, da zakaj ne pridemo nemudoma in takoj, ko je neka žival v stiski. Smešno je, kako vedno ljudje kličejo nas in so pripravljeni po telefonu tečnariti tudi po več ur, medtem ko bi lahko poklicali že vse druge pristojne službe, ki so dejansko plačane za svoje delo. Ampak ne, društva in posamezniki moramo biti na voljo takoj, vedno in povsod. Niti pod razno, ne smemo zavrniti nikogar, ki bi rad posvojil žival, kaj šele koga, ki bi rad, da rešimo dlje trajajočo situacijo, ki je še sprejemljiva za klicatelja. Ljudje brez sramu kličejo ob nenormalnih urah in pišejo polresnice, ko se kdaj ne izide po njihovih načrtih in ne moremo ali ne želimo pomagati.
Ker od mene se pričakuje, da sem na voljo štiriindvajset ur na dan, vsak dan. Kot da sem dežurna služba, brez lastnega življenja, brez službe, moža, svojih živali, družine. Jaz ne rabim imeti zadovoljenih osnovnih potreb po hrani, spancu, ljubezni, času zase, ker sem se odločila, da pomagam, čeprav prostovoljno. Morda bi morala vsem nenehno razlagati kot otrokom v vrtcu, kaj prostovoljstvo sploh pomeni, ker ljudje očitno ne razumejo tega pojma. Tako kot jaz ne razumem, zakaj je tako težko reči ne, tudi če veš, da si morda zadnje upanje za žival. Zakaj z najmanjšo lahkoto to naredijo vsi, ki me kličejo ob vseh možnih urah in bi sami lahko naredili povsem enako kot jaz – pa pač ne. In potem se jaz počutim slabo, če ne grem pomagat. In grem, prevečkrat, čeprav ne zmorem, čeprav sem utrujena, čeprav ravno tako nimam kam z mačkom, ker jih imam doma že 6 in edina vrata v stanovanju so vrata kopalnice v velikosti malo večjega javnega stranišča. In potem se mi zdijo izgovori ljudi z enim mačkom naravnost smešni, da nimajo kam namestiti najdenčka za čez noč ali pa za par dni. Ker mi lahko vse, pričakuje se od nas, hkrati nas pa nihče ne vpraša, ali zmoremo, ali smo ok? Ker po par letih intenzivnega prostovoljnega dela poleg redne službe te slej ko prej pripelje do vrat bolnišnice. Kronična utrujenost in kopica različnih diagnoz začne skakati na plano, ker se ne znamo ustaviti, ker se nam je težko ustaviti, ker vemo, da lahko zaradi tega nekdo izgubi življenje. Ampak v vseh teh letih dela imam ves čas v mislih stavek svojega prijatelja, ki mi je enkrat dal nasvet, ki prežene mojo slabo vest: »Vesna, če boš zbolela, ne boš mogla pomagati več nikomur, zato pomagaj po svojih zmožnostih in si ne nalagaj več, kot zmoreš.«
Želim si, da bi te besede čim bolj ponotranjila in da bi jih imeli v mislih tudi vsi moji kolegi, ki so v istem šmornu kot sem sama, ampak ne vem, ali smo tega tudi v resnici sposobni. Upam, da nam vsem slej ko prej uspe najti ravnovesje med skrbjo zase in skrbjo za nikogaršnje in zapuščene živali.
Vesna Plavec
Društvo za zaščito živali Novo mesto
Fotografija: Dreamstime
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.