Ko se partnerja razideta, se pogosto začnejo pogovori o stanovanju, premoženju in drugih skupnih obveznostih. A vse pogosteje se pojavlja še eno pomembno vprašanje: kaj se zgodi s psom ali mačko, ki je bila ves čas del družine?

Za žival ločitev ni samo sprememba življenjskega sloga ljudi. Pes ne razume, zakaj se eden od njegovih ljudi nenadoma ne pojavlja več doma, zakaj se spremeni rutina in zakaj je v družini več napetosti. Zanj ostane pomembno predvsem eno – da ima občutek varnosti, stabilnosti in nekoga, ki bo zanj odgovorno skrbel.

Prav to vprašanje je v središče postavila zgodba sibirskega haskija Lucasa iz Mehike, ki je po ločitvi svojih skrbnikov postal del nenavadnega sodnega primera. Odločitev sodišča je odprla širšo razpravo o tem, ali imajo tudi živali pravico do zaščite in kdo je odgovoren za njihovo dobrobit, ko se življenje ljudi spremeni.

Lucas ni bil samo "pes"

Lucas je živel pri paru, ki se je po več kot desetletju zakona razšel. Po ločitvi je ostal v oskrbi bivše partnerke, ki je opozorila, da skrb za psa pomeni tudi redne stroške – od kakovostne hrane do veterinarske oskrbe.

Ker se nekdanji partner ni želel več vključevati v skrb za psa, je skrbnica poiskala pravno pomoč. Primer je prevzela »pro bono«, ker je menila, da je treba pri odločanju upoštevati tudi dobrobit živali. Po več mesecih postopka je sodišče v mehiški zvezni državi Tabasco odločilo, da mora nekdanji partner prispevati k Lucasovim stroškom preživljanja in sodelovati pri veterinarskih stroških.

Primer je v Mehiki odmeval predvsem zato, ker je pokazal drugačen pogled na živali – ne kot na predmet, ki si ga ljudje razdelijo ob koncu odnosa, ampak kot živo bitje, za katero imajo ljudje odgovornost.

Kaj se zgodi s psom, ko se družina razide?

Čeprav v Sloveniji podobnih sodnih primerov še ne poznamo, vprašanje ni nepomembno. Vedno več ljudi pse in mačke dojema kot družinske člane, zato so tudi razhodi lahko za živali zelo stresni.

Pes ne razume, zakaj se njegov svet nenadoma spremeni. Ne razume selitve, odsotnosti enega od ljudi, drugačne dnevne rutine ali napetosti med nekdanjima partnerjema. Razume pa občutek varnosti, bližino ljudi, ki jim zaupa, in spremembe v okolju.

Pri odločanju, kdo bo skrbel za psa po ločitvi, bi morala biti v ospredju predvsem vprašanja:

• Kdo je bil za psa do zdaj največkrat odgovoren?
• Pri kom bo imel bolj stabilno in mirno okolje?
• Kdo mu lahko zagotovi dovolj časa, gibanja, nege in veterinarske oskrbe?
• S kom ima pes najmočnejšo vez?

Najboljša rešitev ni vedno tista, ki je najbolj pravična za ljudi, ampak tista, ki je najboljša za žival.

Žival ni predmet, ampak obveznost za vse življenje

Primer Lucas odpira širšo razpravo o tem, kako se spreminja naš odnos do živali. V številnih državah se zakonodaja počasi odmika od starega razumevanja, kjer so bile živali obravnavane predvsem kot lastnina.

Tudi v Sloveniji zakon določa, da živali niso stvari, temveč čuteča živa bitja. To pa ne pomeni le lepih besed, ampak tudi večjo odgovornost ljudi, ki se odločijo, da bodo v svoje življenje sprejeli psa ali mačko.

Skrb za žival ni nekaj, kar traja samo takrat, ko je življenje preprosto. Pes ne sme postati pozabljeni član družine, ko pride do težav med ljudmi.

Odločitev za psa pomeni odgovornost tudi v težkih trenutkih

Ločitev je za ljudi pogosto težko obdobje, za psa pa lahko pomeni veliko negotovost. Zato je pomembno, da pri vseh odločitvah ne gledamo samo na svoje želje, ampak predvsem na potrebe živali, ki nam zaupa.

Lucasova zgodba je morda nenavadna, vendar nosi zelo preprosto sporočilo: pes ni predmet, ki si ga razdelimo ob koncu zveze. Je živo bitje, ki čuti navezanost, spremembe in izgubo.

Ko sprejmemo psa v svoje življenje, sprejmemo tudi odgovornost – ne samo za lepe trenutke, ampak tudi za tiste, ko se življenje nepričakovano spremeni.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija je simbolična: Dreamstime