Pred kratkim sem imela priložnost poslušati predavanje z naslovom Vloga veterinarskega patologa pri sumu mučenja živali, ki ga je izvedel dr. vet. med. Mitja Gombač, ki je tudi sodni izvedenec za veterinarsko patologijo. Mučenje in zanemarjanje živali je v našem prostoru še vedno prisotno in velikokrat se zdi, da storilci ne odgovarjajo za svoja okrutna dejanja, vendar smo spoznali, da se stanje izboljšuje, predvsem na račun izobraževanja tožilcev, policije in veterinarjev.

Želimo si, da bi se vrednote glede odnosa do živali dvignile na to raven, da bi se, brez pomisleka prijavljajo vse ljudi, ki neustrezno ravnajo z živalmi, jih zanemarjajo ali celo namerno mučijo. Kot družba bi morali taka dejanja obsojati in jih zavračati, ne pa da se velikokrat obrnemo stran za voljo sosedskega miru ali pa strahu pred izpostavljanjem. Živali ne morejo govoriti same, zato je potrebno, da sploh zlorabljenim pokažemo, da smo ljudje tudi dobri, ne samo slabi. Prvi korak do boljšega odnosa so torej prijave, drugi korak pa je ekipa Enote za patologijo ter sodno in upravno veterinarstvo, ki deluje na Inštitutu za patologijo, divjad, ribe in čebele. Njihovo delo je tisto, ki lahko spremeni situacije v sodni dvorani. So glas živali po tem, ko so te žal že morale umreti. Ampak so zelo pomemben glas, saj ravno njihovo strokovno mnenje in analiza velikokrat vplivata na odločitve sodnikov. Zato ne obupajte, ker se vam zdi, da inšpekcija ne opravi svojega dela, ne obupajte, ko se vam zdi, da veterinarji ne opravljajo svojega dela, in ne obupajte, ko se vam zdi, da policija ali sodstvo ne opravljajo svojega dela. Če v primeru smrti živali sumite na mučenje ali na namerno škodovanje in vas nihče ne jemlje resno, se lahko obrnete na prej omenjeni inštitut in vam bodo oni svetovali, kako se lotiti primera.

Skrajni čas je, da se začne tudi živali obravnavati kot čuteča bitja in da spravimo zapisano tudi v realno življenje. Nikakor nismo še na dovolj visokem nivoju glede odnosa, skrbi in odgovornosti do živali, vendar so taki koraki, koraki v pravo smer. V prvi vrsti je na nas, da se odzivamo na mučenja in zanemarjanja živali v svoji okolici, v drugi vrsti je pomembno, da se ne bojimo izpostaviti in posoditi svoj glas tistim, ki ga same nimajo, najbolj pomembno pa je, da ne zamahnemo z roko in vse skupaj pustimo stati s stavkom: »Saj inšpekcija tako in tako ne bo ničesar naredila.«

Taki stavki so enako škodljivi kot tisti o zavetiščih, kjer nobena žival ven ne pride živa. Na dolgi rok škodijo ravno živalim. Večkrat kot ljudje preberejo, da inšpekcija ne opravlja svojega dela ali da je neko zavetišče slabo, manjkrat bo neko mučenje sploh obravnavano ali končano ali ustrezno kaznovano. Doktor veterinarske medicine Gombač je poudaril, da se je od leta 2019, ko so obravnavali en primer, stanje bistveno izboljšalo, saj so recimo samo letos obravnavali okoli 30 primerov, ko so opravljali raztelesbo za primere obtožb mučenja živali. Res je, da je pot še dolga, vendar nekje je potrebno začeti, in kot poudarja profesor, je pred nami še dolga pot učenja. Ta podatek se mi je zasidral v možgane, saj sem velikokrat priča temu, da ljudje učimo druge o primerni oskrbi, velikokrat sem tudi priča, ko ljudje ne želijo sprejeti nasvetov, ker so mnenja, da so sami naredili najbolje za žival, čeprav morda temu ni tako. Velikokrat se mi je zdelo, da vem vse v primerjavi z nekom drugim, z leti pa spoznavam, da vem še vedno zelo malo. Še vedno me spravlja ob živce neprimerna skrb za poškodovane, bolne ali komaj rojene živali. Še vedno me spravlja ob živce prelaganje odgovornosti na vse druge. Še vedno me spravlja ob živce lahkotnost, ki spremlja marsikatere odločitve posameznikov, čeprav je na nitki življenje drugega bitja, ki je dobesedno le v njihovih rokah. Nasvetov ne želijo sprejeti ali pa naredijo po svoje, kljub temu, da si jim podal informacije, na koga se obrniti in kako postopati v določenih situacijah. No, tukaj vidim še ogromno potenciala za izboljšanje svojega znanja in izboljšanje znanja splošne javnosti. Idealno bi bilo priti do take točke, ko ne bi potrebovali inšpekcije, ko ne bi potrebovali sodnih patologov, ko ne bi potrebovali zavetišč in društev v taki meri, kot vse to potrebujemo sedaj. Prav se mi zdi, da se ljudje, ki delamo z živalmi, redno izobražujemo v smeri njihove dobrobiti in kvalitete življenja. Prav bi bilo, da si med sabo pomagamo in sprejemamo kritike kolegov z najboljšimi nameni, namesto da se čutimo osebno napadene. Prav je tudi, da opozarjamo na nepravilnosti institucij in zahtevamo boljšo obravnavno in oskrbo živali, ampak da pri tem ponudimo tudi rešitve, ne samo da kričimo, kako so nesposobni in neučinkoviti. Že v prejšnji kolumni sem pisala, da ne bomo s takimi načinom nikamor prišli in da s takim delom prikrajšamo le živali in nikogar drugega. Zato se skrajni čas, da se vsak pri sebi vpraša, ali je njegova pomoč na dolgi rok učinkovita ali ne? Vprašajmo se, ali sem naredil nekaj dobrega, če sem prostoživeči mački odvzel mladiče, ker sem se bal, kaj bodo naredili z njimi in jih potem neprimerno oskrbel. Ali sem naredil nekaj dobrega, ko sem pomagal oddati mladiče sosedu, ki mačke ne sterilizira in mladiče redno pobija? Ali sem naredil nekaj dobrega, ko sem skušal pomagati zanemarjeni živali, hkrati pa nisem podal prijave o ne nudenju veterinarske oskrbe, ker je to ravno starejša oseba? Ali sem naredil dobro, da sem kupil psa brez rodovnika, ker tudi ti mladiči potrebujejo nov dom, hkrati pa nisem prijavil skrbnika, da služi na račun živali? Na toliko ali-jev si moramo odgovoriti in toliko stvari se moramo še naučiti, da bodo živali končno živele dostojno in mirno življenje. Vedno se začne pri posamezniku, ki je prvi v stiku z živaljo in ki je tisti, ki odloča o tem, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne. Več kot nas bo takih, ki bomo odgovorno in z razmislekom postopali v različnih situacijah, lažje in hitreje bomo prišli na cilj primerne, odgovorne oskrbe in tudi primernega delovanja vseh inštitucij, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo s problematiko živali. Zato naredi prvi korak v tej smeri in se vprašaj, kako lahko ti pomagaš k boljšemu jutri vseh živali, kaj lahko spremeniš ali izboljšaš v svojem delovanju pri pomoči lastni živali, ali pa tisti za katero veš da ni primerno oskrbovana ali za nikogaršnje, izgubljene in zapuščene, ki jim marsikdo obrne hrbet, čeprav vedo zanje. Vsako dejanje šteje in če ne znaš pomagati, se obrni na nekoga, ki zna, kajti mi smo njihov edini glas in njihovo edino upanje.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.