Beseda aktivist izhaja iz latinske besede activus, kar pomeni dejaven, in se v sodobnem kontekstu nanaša na posameznike, ki se zavzemajo za družbene spremembe, pogosto na področjih človekovih pravic, okolja, pravic živali, sociale in pravičnosti. Aktivizem temelji na vrednotah kot so pravičnost, sočutje, solidarnost in zavračanje nepravičnih struktur moči. Vendar pa se je v javnem diskurzu - zlasti v dominantnih medijih in s strani privilegiranih interesnih skupin - pomen te besede zreduciral na karikaturo: aktivist je prikazan kot pretirano čustven, iracionalen, rušilec reda ali celo grožnja stabilnosti. Ta diskurz ima jasno funkcijo: diskreditirati sporočilo z napadom na glasnika.

Izraz "samo en/a aktivist/ka" ne služi le zmanjševanju pomena njihovega dela, ampak implicira, da gre za osamljeno, ekstremno in nevredno mnenje, četudi je to mnenje v resnici podprto z znanstvenimi dognanji in etičnimi argumenti. To je klasičen primer ad hominem strategije - osebni napad namesto vsebinske razprave.

Poleg verbalnih napadov so številni aktivisti za pravice živali izpostavljeni tudi resnejšim oblikam diskriminacije in represije. V nekaterih državah so obravnavani kot »družbeni motilci«, v določenih zakonodajah celo kot »ekoteroristi«, čeprav ne uporabljajo nasilja. V Sloveniji in drugod so pogosto stigmatizirani v javnem prostoru, izključeni iz odločanja, njihova stališča pa sistematično prezrta, čeprav predstavljajo glas več tisoč ljudi ali organizacij.

Takšna demonizacija aktivizma ima globlje družbene korenine. Aktivisti pogosto ogrožajo status quo, ker opozarjajo na sistemsko nasilje nad živalmi, ljudmi, naravo in zato predstavljajo »moteč element« v sistemu, ki temelji na dobičku, udobju ali tradiciji. Namesto da bi se njihova opozorila jemala kot priložnost za izboljšanje družbe, so pogosto utišani ali diskreditirani.

Aktivizem za pravice živali je del daljše zgodovine gibanj za pravice tistih, ki jih družba ne vidi kot enakovredne. Tako kot so se borci proti sužnjelastništvu v 18. in 19. stoletju soočali z zaničevanjem, posmehom in brutalnimi povračili, se danes zagovorniki živali borijo proti sistemu, ki temelji na izkoriščanju nemočnih. Tako kot sužnji niso imeli glasu, ga nimajo živali - in prav tako, kot se je nekoč opravičevalo lastništvo ljudi z argumenti ekonomije, »naravne hierarhije« ali kulture, se danes opravičuje zloraba živali z istimi mehanizmi racionalizacije.

Biti aktivist za pravice živali pomeni vztrajati tam, kjer se večina obrne stran. Pomeni gledati trpljenje v oči in reči: "To ni prav," tudi ko je to trpljenje sistemsko, zakrito, in legalizirano. Pomeni nasprotovati nasilju, četudi je to nasilje zakrito v obliko vsakdanjih navad, zakonskih predpisov ali ekonomskih interesov.

Zgodovina nas uči, da so aktivisti tisti, ki premikajo meje človečnosti. Gibanja za odpravo suženjstva, za volilno pravico žensk, za pravice otrok, za dostojanstvo delavcev – vsa ta so se začela s posamezniki in skupinami, ki so bili pogosto označeni za motilce, skrajneže, celo norce.

Tudi danes so zagovorniki živali v podobnem položaju. Opominjajo nas, da ni mogoče graditi pravične družbe na sistemskem nasilju do drugih čutečih bitij. Raziskave že desetletja kažejo povezavo med nasiljem nad živalmi in nasiljem nad ljudmi - od zanemarjanja otrok do družinskega nasilja. Družbeni red, ki tolerira trpljenje tistih, ki se ne morejo braniti, odpira vrata brutalnosti tudi znotraj človeške družbe.

Nasilje nad živalmi ni nepovezano z nasiljem nad ljudmi – je njegova predigra. V klavnicah, laboratorijih, v gozdovih, na farmah in v zabaviščnih parkih se vsak dan znova dogaja tiho, sistemsko mučenje. To ni le moralni problem – je tudi etični pokazatelj, kaj dovolimo kot družba. Vrednotenje življenja po njegovi »uporabnosti«, »vrednosti« ali »izgledu« ni le osnovni princip živinoreje in lova, je tudi ideološki podstat vojn, rasizma, mizoginije. Ko se življenja vrednotijo po razredih, vrstah, funkciji, smo vsi ogroženi.

V zgodovini človeštva so številne skupine ljudi dolgo časa veljale za »manjvredne«, brez pravnega statusa in brez glasu v družbi. Sužnji so bili obravnavani kot lastnina – premičnine, s katerimi so njihovi »lastniki« lahko prosto razpolagali, jih prodajali, izkoriščali ali kaznovali brez posledic. V rimskem pravu je suženj veljal za instrumentum vocale - govoreče orodje. Šele stoletja boja za odpravo sužnjelastništva, ki so ga vodili vizionarski misleci, aktivisti in nekateri pravniki (npr. William Wilberforce, Harriet Tubman, Frederick Douglass), so prinesla spremembo zavesti in zakonodaje. A pred tem so bili tudi ti posamezniki označeni za »pretirano čustvene« ali celo »nori«.

Podobno je veljalo za ženske. V mnogih državah do 20. stoletja niso imele volilne pravice, niso smele samostojno upravljati premoženja, odločati o rojstvu otrok, pogosto niso bile priznane kot polnopravne osebe. V Avstriji denimo ženske pred letom 1918 niso mogle voliti, v Švici so dobile volilno pravico šele leta 1971. V številnih pravnih sistemih je dolgo veljalo, da je mož lahko zakonito odločal o življenju žene - vključno s pravico do »korekcijskega nasilja«. Še danes ženske po svetu doživljajo sistemske oblike neenakosti. A nihče ne bi več zagovarjal stališča, da so »manj vredne«.

Danes se na podoben način obravnavajo živali. So čuteča bitja, kar priznava sodobna etologija in biologija, a v večini pravnih sistemov še vedno nimajo samostojnega pravnega statusa. Pravne osebe so lahko podjetja, a ne bitja, ki čutijo bolečino, žalost ali strah. Živali so še vedno opredeljene kot lastnina. V Sloveniji so živali šele v zadnjih letih pravno priznane kot čuteča bitja, vendar njihov pravni status ostaja omejen. Čeprav Zakon o zaščiti živali določa, da je človek dolžan živalim zagotavljati oskrbo, zaščito in primerne življenjske razmere, jih zakonodaja še vedno obravnava kot lastnino. V številnih pravnih postopkih živali nimajo lastne pravne subjektivitete - niso stranke v postopku, nimajo zagovornika, njihova usoda pa je pogosto prepuščena interesom lastnikov ali upravnih odločb. Prav zato ostaja ključno vprašanje sodobne etike in prava: kako urediti razmerje med človekom in živaljo na način, ki bo spoštoval njeno čutno in kognitivno sposobnost ter temeljno pravico do življenja brez trpljenja.

Ker nimajo glasu, ne volijo, ne protestirajo in se ne morejo pravno braniti, potrebujejo zastopnike - ljudi, ki opozarjajo na njihovo trpljenje in zahtevajo spremembe. Aktivisti za pravice živali nadaljujejo pot zgodovinskih gibanj za človekove pravice – tako kot so se ljudje nekoč borili za odpravo suženjstva ali enakopravnost žensk, danes aktivisti zahtevajo, da priznamo tudi živalim osnovno moralno in pravno vrednost, ki jim je bila dolgo zanikana.

Tako kot je bil nekoč v ZDA zakon, ki je prepovedoval izobraževanje temnopoltih sužnjev, danes v mnogih državah ni zakona, ki bi prepovedoval zapiranje živali v kletke, ne glede na njihove potrebe. In tako kot so nekoč sužnje bičali, danes živalim rutinsko sekajo repke, režejo spolne organe na živo, odstranjujejo roge, krajšajo krila in kljune, jih umetno osemenjujejo, zakoljejo in lovijo za zabavo in trofeje.

Zato je nujno, da se o teh vprašanjih pogovarjamo ne le na ravni čustev, temveč kot družba, ki naj bi temeljila na etiki, pravici in sočutju. In kot je zgodovina že večkrat pokazala – tisto, kar je danes prezrto ali vzbudi posmeh, je jutri civilizacijska norma.

Aktivist za pravice živali ne deluje iz radikalnosti, temveč iz temeljne človeške vesti. Ne zato, ker bi bil »proti ljudem«, temveč zato, ker razume, da je spoštovanje do živali neločljivo povezano tudi z dobrobitjo ljudi. Sočutje, pravičnost in nenasilje niso omejeni le na medčloveške odnose – krepijo tudi družbo kot celoto. Prava civilizacija se namreč ne meri po tehnološkem razvoju ali bogastvu, temveč po tem, kako ravna z najšibkejšimi.

Nevenka Lukić Rojšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime