Sočutje, pravi Kundera, je umetnost čustvene telepatije.

Kdor pa nima sočutja do živali, nima sočutja do ljudi.

April bi naj bil mesec zemlje, mesec, ki prinaša pomladno prebujanje narave in rastlin. A vendarle bo v mojem spominu letošnji april ostal zaznamovan le z grozljivimi zgodbami o medvedih in še bolj grozljivimi izjavami apatičnih ljudi, ki so več kot očitno ostali ujeti v vrtincu brezčutnosti.

V Sloveniji je pred kratkim minister za okolje Uroš Brežan dal zeleno luč za odstrel 230 rjavih medvedov. Kot je pojasnil minister, je to nujen ukrep »za zagotovitev varnosti in zdravja državljanov« - pa je temu res tako? Da bi preverila kakšna izjemna nevarnost nam že dalj časa preti, v Google vtipkam ključni besedi „medved“ in „smrt“. Ker s temi besedami na prvih treh straneh Google iskalnika ne najdem nobenega članka s smrtnim izidom, dodam v iskalnik še nekaj besed, ki bodo zagotovo obrodile sadove. Pa spet ne najdem ničesar. Je odgovor v temu, da morda ne znam pravilno „googlat“? Ali je odgovor dejansko bolj preprost in so okoliščine, kjer bi medved ubil človeka tako zelo redke, da novice o tem ni zlahka najti?

Z izjemo plišastega medvedka t. i. »Teddy bear« (medvedka, čigar resnična zgodba ni prav nič nežna) in medvedka Puja je bil medved vedno totemska žival za lov. Fetiš rituala in retorike strahu in nasilja: podoba, ki si jo je ustvaril človek, da bi opravičil svoj pokol. Človek je tisti, ki medvedom uničuje ozemlje in te veličastne živali odganja v vse ožje prostore, kjer je vse težje najti hrano. Veliko ljudi bo take pokole odprtih rok sprejemalo, podpiralo in se ob tem celo veselilo, morda tudi naslajalo.

Kaj pa, ko ni govora o „odraslih nevarnih zverinah“? Če na primer pomislimo na pokol ali smrt živalskih mladičev ... smo takrat ljudje bolj sočutni? Odgovor bi moral biti absolutno DA, saj so to vendarle še mladiči, nedolžni živalski otroci.

Pred dnevi so odmevale novice o nesrečah, kjer sta v posamičnih avtomobilskih trkih bila vpletena dva medvedja mladiča. Eden je poginil, drugi je poškodovan stekel v bližnji gozd.

Ob prebiranju novic me je spreletela globoka žalost, takoj sem pomislila na ubogega poginulega mladička, ki še začel ni živeti in je že moral umreti. Ne bo več lovil metuljev in ovohaval pomladnih rožic, v trenutku je vsega konec. Pomislila sem na preživelega mladička, ki je poškodovan stekel v gozd. Z žalostjo sem razmišljala, da je morda v hudih agonijah po gozdu iskal njegovo mamo in kasneje osamljen umrl. Naslednje misli so bile bolj jezne narave. Pomislila sem na voznika, ki je povzročil prvo nesrečo, zbil do smrti medvedka in z avtomobilom odpeljal, kot da se nič ni zgodilo. Kakšen človek je to? Zagotovo tak, ki ga jaz ne bi želela v svoji bližini.

Po vseh teh mešanih mislih in občutkih sem storila največjo napako in sicer to, da sem šla prebirati komentarje pod raznimi članki na Facebook-u. Kaj hitro sem spoznala, da ljudje ne premoremo niti kančka sočutja tudi takrat ne, ko je govora o tako nebogljenih bitij kot so mladički.

Celo v samih medijih je opaziti dokaj nizko raven sočutja do ponesrečenih živali, saj v enem od člankov lahko preberemo naslednje: „Zaenkrat še ni znano, kje točno se poškodovani medved nahaja in kako močno je poškodovan. Zato še ni mogoče sklepati, kakšno tveganje predstavlja za ljudi.“
Za ljudi? Mar je res lahko prva misel ob poškodovanem mladičku namenjena nevarnosti, ki bi jo naj predstavljal za ljudi?

Še vse skupaj bolj žalostno je dejstvo, da tudi naši državi ni mar za poškodovane divje živali.

V primeru zgoraj omenjenih nesreč nima nihče pristojnosti kakor koli ukrepati. V Lovski družini Škofljica, sporočajo naslednje: ''iskanje tega medveda ni v pristojnosti lovske družine. Upravljanje z zavarovanimi vrstami zveri, kamor sodi medved, je pod pristojnostjo ministrstva in tam morajo to organizirati''. Predstavnik lovske družine je tudi povedal, da so lovci že večkrat opozorili omenjeno ministrstvo, da trenutna ureditev na tem področju ni ustrezna. Dejal je, da je bila nekoč organizirana intervencijska skupina, ki je ranjenega medveda poiskala in ocenila, ali je potreben odstrel ali pa poškodba ni tako huda. A se to ne počne več.

Se kdo sprašuje zakaj se to ne počne več? Preprosto zato ne, ker so v Sloveniji divje živali prepuščene same sebi, na milost in nemilost. Poškodovane umirajo v mukah, čeprav bi to lahko preprečili – ko bi le komu bilo mar.

Vsebina: Animal Angels

Fotografija: arhiv društva, Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.