V obdobju Covida so mnogi ljudje, ki niso bili vajeni skupnega življenja z domačo živaljo, obiskali zavetišča in posvojili mačke ali pse. Ko se je življenje vrnilo v ustaljene (žal večinoma potrošniško obarvane) poti, so mnogi novi skrbniki ugotovili, da jim primanjkuje časa za živali. Živalim se je treba prilagajati, jim vsak dan sproti omogočati redno gibanje, druženje, na žival si vezan, ne moreš prosto oditi za več dni. Nekateri zato živali želijo vrniti ali oddati drugam. Menjave doma pa so za živali stresne in neprijetne.

Tudi mnogi ostareli skrbniki zapuščajo svoje domove in odhajajo v skupnosti za starejše občane. Tam za živali ni pogojev, sami zanje večinoma ne morejo več skrbeti. Te zato ostanejo same v okolici doma, celo notranje muce ostanejo brez doma, brez varnega zavetja, brez redne hrane in sveže vode, brez svojega skrbnika, ki jih je negoval in cartal mnoga leta. To so najpogosteje starejše živali, psi, mačke, kunci, morski prašički... Potomci jih ne želijo posvojiti, niso ljudje, ki bi želeli sobivati z živalmi. Tudi zanje potrebujemo nove domove. Ni prav, da hišni ljubljenci, ki ostanejo brez svojega starostnika, tudi sami ostanejo v svoji starosti brez doma, prepuščeni počasnemu hiranju.

V tem času, po vsej Sloveniji, mačke in psi kotijo vsaj 2x letno. Ker je prehodnih obdobij med letnimi časi vedno manj, so paritveni meseci razvlečeni skoraj skozi celo leto. 

Družina 5 muckov dudarjev iz Medvod

Lani, avgusta sem nekega večera slišala slabotno mačje mijavkanje, ki ni ponehalo. Več ur sem se tiho približevala, da bi videla mucke in predvsem njihovo mamo samico. Samice ni bilo kljub klicanju malih mucic, ki so bile stare morda 2 tedna. Okoli polnoči sva s kolegico pričeli z reševanjem lačnih mucic, ki so se že razkropile po gosto poraščenem področju parkirišča za tovornjake. Prve muce smo nemudoma odpeljali na hitro prvo pomoč. Bali sva se dehidracije, saj so bili dnevi zelo vroči. Zadnjo mucico, kasneje smo dali samčku ime Vito, pa so pomagali iz zaklenjenega ladijskega kontejnerja rešiti policisti, bilo je že skoraj 2 ponoči.

Vse muce so zaradi oslabelosti obiskale dežurno veterino. Gospa Lili, naša srčna kolegica, je prevzela nadaljnjo skrb zanje. Tisto noč in jutro ni zatisnila očesa. In še nadaljnjih mnogo noči je spala samo "po obrokih", saj je vseh 5 malih mačjih dojenčkov hranila po steklenički na dve do tri ure. Mama samica se ni nikoli pojavila, čeprav je v bližini že več let mačje hranišče. Lili je male bibe z veliko naklonjenosti, truda in doslednosti skrbno negovala po navodilih za nego tako malih mladičkov. Mucke smo večkrat peljali na veterino, razglistiti. Spraševali strokovnjake, kako naprej. Tudi hrana zanje je bila zelo velik strošek. A zanje so bili najbolj dragoceni bližina, ljubezen, čas in pozornost, ki jim jih je nudila gospa Lili. 

Mali Vito, Drobižka, Missy, Jocker in Black Jack so rasli. Najbolj naporno obdobje večtedenskega hranjenja po steklenički na 3 ure je počasi le minilo. Pričenjali so sami jesti. S svojimi mačjimi igrami in drobnimi vragolijami, ja tudi cvetlični lonci so leteli naokrog, so vse navzoče spravljali v dobro voljo.

Začeli smo jim iskati domove po dva skupaj, saj so se imeli zelo radi, lizali so drug drugega, se prekopicevali, ravsali, spali skupaj.

Žal smo našli domek samo za dva mucka, še to za vsakega posebej. Ljudje, novi skrbniki, so bili po prvem pogovoru, prvem vtisu prijazni, čudoviti. Lepo smo se pogovorili po telefonu, nato še osebno, obiskali njihov dom, se usedli in se vsi strinjali, da je pomembno dudarčkom nuditi varen, notranji dom z veliko pozornosti in topline, saj se bodo ločili. Tako smo Vita in Drobižko odpeljali v svoj zavedno dom. Slovo od Lili ni bilo lahko.

Nekaj dni se je Lili redno slišala z novimi skrbniki muckov. Nato manj. Nekega dne je pozvonil telefon. Sporočili so, da je Drobižka že dva dni pogrešana, da je "ušla" skozi vrata. Hmm, čudno, saj gospe Lili pri 5 začasno nameščenih mucah in 2 njenih osebnih mačkah, ni ušel noben muc. Le vrata je dobro zapirala in okna seveda zamrežila.

Malo Drobižko, ki je bila nadvse samostojna, inteligentna, živahna in pogumna muca, so našli - a hudo poškodovano. Imela je zlomljeno čeljust in repek tako poškodovan, da ga je bilo treba amputirati. Lastniki so prosili, če bi jo vzeli nazaj, saj so ugotovili, da ji varnosti ne morejo zagotoviti. Cena njihove ugotovitve je bila težko poškodovana muca in velik račun pri veterinarju. Čudili smo se, naša čustva so nihala med žalostjo in ogorčenostjo. Drobižka je morala prestati bolečine in dolgotrajno zdravljenje. Postala je plaha, mirna mucka, v njej ni več raziskovalnega duha. Ostala bo za vedno pri Lili in svojih bratih in sestrici.

Z Vitom je bilo vse uredu, obiskali smo ga, dobili lepe fotke. Potem so stiki potihnili. Pred nekaj meseci sem poklicala v njegov dom, zanimalo me je, kako je moj rešenec, mali heroj. Dobila sem odgovor, ki ga človek noče slišati. Tudi tega mucka, ki je bil oddan izključno v notranji dom, ni več. Vzela ga je cesta. Mucka, za katerega je bil dogovor izključno notranji dom. Gospe je hudo. Ima pa že drugega mucka...

Kam z mladički?

Na vsakem koraku najdete oglase, da ljudje podarjajo male najdene mucke ali celo legla. To so srečni najdenčki, ki imajo v svoji nesreči najprej srečo, da jih najdejo dobri ljudje in jih oskrbijo, peljejo na veterino. Nato zanje iščejo domove. Oglašujejo, kdo jih vzame? Javijo se ljudje, muce odidejo v neznani dom.

Kakšni bodo ti domovi? Koliko časa bodo živalim zagotavljali/ omogočali varnost? Prve mesece, ko so male živali še mladički, so res izjemno ljubki. Nato bodo potrebovali več pozornosti, gibanja, več igre. Če sta mucka v paru, se med seboj zaigrata, sicer je iz strani skrbnika potrebno precej časa za druženje in igro, tudi za nego in čiščenje. Koliko ljudi bo mucke izgubilo že v prvih dneh? Mucki se v tujem okolju ne znajdejo, preženejo jih domači mucki. Bodo mucki čez nekaj mesecev pristali "na svobodi"? Svoboda ima visoko ceno. Če je smrt pod avtomobilom hitra, je konec hiter. Če pride do zastrupitev, ugrizov iz strani psov, divjih živali, hujših poškodb, obolenj, zlomov, odprtih ran, na katere se naselijo muhe in črvi pri živem telesu živali, sta usoda živali in njeno trpljenje še bolj grozljiva.

Živali zase ne morejo poskrbeti. So čuteča bitja, čutijo zadovoljstvo, veselje, ugodje. Izjemno lepo skrbijo za svoje mladiče, tudi žalujejo, če jim mladiče prezgodaj vzamemo; občutijo strah, bolečino in trpljenje. Inteligentne so na stopnji malega otroka, zato za svojo varnost ne morejo poskrbeti same. Mi smo odgovorni zanje.

Preprečimo nadaljnje razmnoževanje mačk in psov, če jih imamo radi, saj domov in skrbnikov v Sloveniji ni več. Zavedajmo se, da so stroški hrane za 5 mačk precej več od 500 eur mesečno, poleg peska, antiparazitikov, kastracije, sterilizacije, čistilnih sredstev, praskalnika, …

Muck skoraj več nimamo oddati nikomur. Izgubljanje muc se vrsti eno za drugim. Žival je kriva, ker se " izgubi", ne človek, ki ji varnosti ni zagotovil. Pa to ni res. Ljudje smo odgovorni za svoje domače živali.

Naše društvo Reks in Mila ima več kot 20 lanskih mladičev. In prav toliko letošnjih. Vsem zagotavljamo hrano, veterino. V domove so jih začasno sprejeli še redki odgovorni posamezniki. A zunaj je še polno najdencev, za katere ne bo nihče "sitnaril in pretiraval s pogoji". Odšli bodo k prvemu, ki bo prijazno prosil zanje. Večina od njih nikoli ne bo imela varnega doma in ljubečega naročja, če še tako obljubljajo. Ker mnogi ljudje dajejo svoje obljube s figo v žepu.

Pozna jesen in zima sta najbolj primeren čas za odlove, kastracije in sterilizacije živali. Prosite za pomoč zavetišča in društva. Preprečimo nova legla, saj tudi za premnoge muce, ki so sedaj že na svetu, ne bo nikoli domov. Žalostno bodo umirale lačne in preganjane. Vsi imajo radi živali, a ne na svojem dvorišču.

Posvetilo: Draga Lili in vse človeške mačje mame, hvala za vaš neizmerni trud za dobrobit živali. 

Mojca Furlan

Društvo Reks in Mila

Fotografije: arhiv društva Reksi ni Mila