To je resnična zgodba o dekletu, članici DPMŽ Celje, in njenih muckih. Recimo ji Maja. Maja je imela že vrsto let posebna člana družine: mucka Tigra in mucko Bolho. Tiger je bil seveda oranžen in Bolha temno rjava. Oba sta imela mehka topla kožuščka in dolge ostre kremplje. Skupaj z Majo sta živela že od malih tačk. Svoje dneve sta preživljala tako, da sta se pretegovala na kavču, se basala z mačjo hrano in po stanovanju podila pisane žogice. Včasih sta splezala na polico in iz nje vrgla kakšno vazo, ki jo je naslednji dan Maja ponovno zlepila ali pa vrgla v smeti, če se je razbila na premajhne koščke. Kadar jima je bilo še posebej dolgčas, običajno takrat, ko je bila Maja predolgo v službi, sta odprla omaro z oblekami in na tla zmetala nekaj kavbojk ter majčk. Nato sta natančno pregledala, v katerem delu omare so zložena najboljša oblačila za v službo, si na njih uredila gnezdece, tam zaspala in ob tem za spomin pustila kar nekaj oranžnih in rjavih dlak. Tako sta srečno živela svoje mačje življenje dolgih 18 let.

Nekega mrzlega februarskega dne pa je Maja opazila, da Bolha pri hoji šepa. Mislila je, da se je mucka mogoče kam udarila in da bo naslednji dan že boljše. Vendar ni bilo. Šepanje je postajalo vedno slabše. Maja je zato Bolho odpeljala na veterinarsko postajo. S strahom je čakala, kaj bodo povedali o njeni mucki. Na žalost diagnoza ni bila dobra. Bolha je imela starostne spremembe na hrbtenici in veterinar je napovedal, da v nekaj mesecih ne bo mogla več uporabljati zadnjih tačk. Maja je žalostna odpeljala Bolho domov. V naslednjih tednih, ko se je mačje stanje slabšalo, ji je kupovala najbolj slastno hrano, ji dajala zdravila proti bolečinam in skrbela, da je vedno ležala na mehkem in toplem. Vendar tudi najboljša zdravila in ljubezen niso pomagali. Bolha kmalu ni več mogla vstati in tudi hrana ji ni več dišala. Maja je zadnjo noč prebedela z njo. Nežno jo je božala po mehki glavici in ji obljubila, da jo bo vedno imela rada, da je ne bo nikoli pozabila. Pokopala jo je ob svoji hiši, na hribu, na sončni strani, kjer je razgled najlepši, zraven pa neutolažljivo jokala.

Tudi drugi mucek Tiger je že dalj časa čutil, da je nekaj narobe. Bil je bolj miren kot običajno in je pogosto le vdano ležal ob Bolhi ter jo opazoval. Ko je ni bilo več, je postal še bolj žalosten. Proseče je mijavkal in klical svojo dolgoletno prijateljico. Maja ni vedela, kako naj potolaži sebe in svojega preostalega mucka, zato se je odločila, da bo v svoj dom vzela novo mačko. Ker se živali seveda ne kupuje, ampak se jih posvaja, je sklenila, da bo k sebi vzela naslednjo zavrženo mucko, ki bo potrebovala dom. »Pridi nova mucka, midva te čakava,« je zvečer, preden je zaspala, rekla sama pri sebi. In res je nova mucka prišla že naslednji dan. Maja je dopoldan kot običajno v službi sedela za računalnikom in odgovarjala na e-pošto, ko ji je zazvonil telefon. Klical jo je prijatelj, ki je pravkar pil kavo v kavarni, eno nadstropje nižje. »Maja, pred kavarno sedi majhna mucka in joče,« ji je sporočil, »imaš kakšno idejo, kaj naj naredim z njo?« Maja je takoj stekla po stopnicah, da vidi, kaj se dogaja. In res je pred vrati sedela majhna belo tigrasta mucka in žalostno jokala. Maja jo je nežno vzela v naročje in ji rekla: »Si ti moja nova prijateljica? Si prišla sem, ker si vedela da potrebujeva druga drugo?« »Mijav,« je odgovorila mucka.

Tako je v Majino življenje prišla Ginny. Bila je prijazna mucka, hvaležna Maji, da jo je rešila pred gotovo smrtjo na cesti. Obnašala se je, kot da je z Majo in Tigrom že od nekdaj. Takoj si je poiskala svoj prostor na postelji in prevzela nadzor nad hrano. Tiger jo je prvi dan še sumničavo opazoval, malo zapihal nanjo in jo dvakrat klofnil, da je vedela, kdo je šef. Nato pa se je odločil, da Ginny spada k njima in ji prijazno odstopil del prostora na kavču.

Minilo je nekaj mesecev, ko so bili vsi trije srečni, nato pa se je v njihovem življenju spet pojavila žalost. Tokrat je bil Tiger tisti, ki se je počutil slabo. Začel je zavračati hrano in stresati z glavo. Tudi z Ginny se ni več želel družiti. Najraje je ležal pod mizo in zapihal na vsakega, ki je zmotil njegov mir. Maja se je s tesnobo v srcu ponovno odpeljala na veterino. Diagnoza je bila kostni rak. Tudi Tigrovo življenje se je bližalo koncu. Maja, ki se je komaj sprijaznila s smrtjo Bolhe, je bila ponovno pred težko preizkušnjo. Spet so se začeli dnevi, polni zdravil, protibolečinskih tablet in dobrikanja Tigru, da bi pojedel vsaj žličko hrane. Seveda rešitve ni bilo. Tiger je vedno bolj hujšal. Dobival je vedno več zdravil, vendar tudi ta čez nekaj časa niso več delovala. Tiger je večino dni le še ležal v svojem kotičku pod mizo in vedno bolj odklanjal nežnosti, ki sta mu jih namenjali Maja in Ginny. Neke noči je vstal iz svojega prostora in skočil k Maji na posteljo, česar ni naredil že več tednov. Legel je k njeni glavi in glasno predel. Tako je ostal do jutra, ko se je odplazil nazaj pod mizo in tam obležal. Maja je vedela, da je to konec. Tiger se je želel le posloviti in ji sporočiti, da bo vse vredu. Da ga zdaj lahko pusti oditi. Tudi on je dobil svoj grob na hribu ob hiši, ob Bolhi.

Maja je že drugič v istem letu spet žalovala. Tokrat niti ni razmišljala o tem, da bi posvojila še enega mucka, saj ji je bilo preveč hudo za njenima prijateljema, ki sta odšla. Vendar pa so imele mačke z njo drugačne načrte. Že naslednjo noč se je Maja prebudila, saj je zaslišala glasno mijavkanje. Pogledala je, kje je Ginny, vendar je ta mirno spala na kavču. Mijavkanje je prihajalo od zunaj. Maja je prižgala svetilko in se odpravila ven, v temo. Takoj, ko je stopila skozi vrata, je mijavkanje utihnilo. Stala je in poslušala. Čez nekaj časa je nekaj ponovno zamijavkalo, vendar čisto na drugem koncu bližnjega travnika. Tako je Maja celo uro tavala po temi in klicala izgubljenega mucka. Nato ga je končno zagledala. Majhen siv repek, ki je izginil v podvozje njenega avtomobila. Odprla je pokrov in tam se je v motorju stiskal droben prestrašen sivo tigrast mucek. Maja ga je poskusila prijeti, vendar je mala kepica le zarenčala in zbežala stran. Maja je do jutra sedela pred hišo in čakala, ali se bo mucek ponovno oglasil, vendar ga ni bilo od nikoder.

Ves naslednji dan je Maja razmišljala o malem mucku. Spraševala se je, kako zelo ga mora bit strah, ko se sam, brez mame, stiska v kakšni mrzli luknji. Odločila se je, da bo naslednji večer spet poskusila z lovom. Sposodila si je mačjelovko, vanjo nastavila konzervo ter vse skupaj postavila pod okno. Nato se je odpravila spat. Ob štirih zjutraj je zaslišala glasen pok in še bolj glasen »mijav«. Mucek je bil ujet. Maja je kletko skupaj z malim muckom odnesla v sobo. Ker je bilo sredi noči, je bila zaspana in nepazljiva. Tako jo je prestrašeni mucek za dobrodošlico najprej močno ugriznil v prst. Maja si je sprala kri in ranjen prst obvezala. Nato se je vrnila v sobo k ujetniku, da preveri, kako je z njim. Mucek je medtem že podivjal. Stvari, ki so bile prej lično zložene na policah, so prevrnjene in razbite ležale na tleh, mala živalca pa se je prestrašeno stiskala v kotu za omaro. Maja je zavzdihnila, pospravila nered, mucku pripravila hrano, vodo in stranišče ter se vrnila v posteljo, da se pred službo vsaj še malo naspi.

V naslednjih dneh je hitro spoznala, da je obvezni pregled pri veterinarju za zdaj še misija nemogoče. Mucek se je namreč, takoj, ko je stopila v sobo, skril za omaro in ven ni pomolil niti koščka repka. Maja je zato čakala. Vsak dan si je v sobo prinesla knjigo, sedla na tla ob omaro in brala. Po nekaj dneh, je mucek prvič previdno pokukal izza omare. Za sekundo sta se spogledala, nato pa je mačji gobček spet izginil v temo. To se je ponavljalo kar nekaj dni. Izza omare je vsak dan pogledal za centimeter več sive glavice, dokler ni bil po enem tednu zunaj cel tigrast mucek, ki se je previdno napotil proti Maji. Maja je še naprej gledala v knjigo in se pretvarjala, da muca sploh ne vidi, čeprav se je v sebi navdušeno veselila napredka.

Potrebnih je bilo še nekaj dni igrice »jaz berem knjigo in me muc, ki hodi okoli mene, sploh ne zanima«. Nato se je mala kepica dovolj opogumila, da jo je lahko Maja narahlo pobožala. Nato še enkrat. In še enkrat. Oddahnila si je, saj je vedela, da bo zdaj divjega, prestrašenega mucka lahko udomačila. Trajalo je še približno en mesec, da se je mucek popolnoma privadil na novo življenje. Med tem časom je že obiskal veterino in dobil svoj čisto pravi potni list ter ime Woofy. Opravil je tudi obvezno karanteno, zato je lahko spoznal mucko Ginny, ki nanj ni niti zapihala, ampak ga je takoj sprejela za svojega. Woofy pa si je samozavestno priboril svoj prostor na kavču in prvo vrsto pri posodi s hrano. Maja je tako spet imela ob sebi dva prijatelja, ki sta ji lepšala življenje. Sicer nikoli ni pozabila Tigra in Bolhe, vendar je bila kljub temu srečna, da ima sedaj novo mačjo družino, za katero je upala, da bo ostala z njo vsaj naslednjih 20 let.

In kakšen je nauk te zgodbe? Pravzaprav sta dva.

Prvi potrdi idejo, ki ste jo morda že slišali, da si mačka sama izbere svojega človeka. Mačke se ne navežejo na vsakogar, temveč premišljeno izbirajo svoje skrbnike. Prav tako čutijo, kdaj jih potrebujemo. Če si je mačka za skrbnika izbrala prav vas, si lahko to štejete v veliko čast.

Drugi nauk je namenjen vsem tistim, ki se odločite za posvojitev mačke, vendar se novi član družine na vas ne more privaditi. Nova živalca je lahko boječa, se skriva, je agresivna … Vendar to ne pomeni, da se na vas ne bo nikoli privadila. Potrebuje le čas. Ena več, druga manj. Zato nikar ne obupajte in ne vračajte posvojenih mačk že po dnevu ali dveh. Morda potrebujejo le nekaj potrpežljivosti, da bodo postale vaše najbolj scartane spremljevalke za vrsto let.

Piše: DPMŽ Celje

Katarina Šumej

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.