Zvečer se usede pred vrata. Morda še zalaja ali dvigne ušesa ob vsakem zvoku na hodniku. Morda pogleda proti oknu. Potem se uleže in čaka. In čaka. Mineta dan, dva, trije. Ampak tebe ni. In kar je najhuje – nihče mu ne zna povedati, zakaj.

To ni ganljiv odlomek iz romana. To je realnost številnih živali, katerih skrbniki so nenadoma odšli – v bolnišnico, v dom za ostarele, ali preprosto za vedno. In nihče ni pomislil nanje. Nihče ni vnaprej vprašal: »Kaj pa, če se meni kaj zgodi? Kdo bo poskrbel za mojega psa? Kaj bo z mojo mačko?«

Kot društvo, ki se vsak dan srečuje s posledicami človeške brezbrižnosti, lahko z gotovostjo rečemo: to je ena izmed bolj zamolčanih, a zelo resničnih oblik zapuščenosti živali.

Hišni ljubljenčki niso oprema. So družinski člani.

Ko umre lastnik, njegov pes ali mačka postane del zapuščine. Pravno gledano je žival še vedno obravnavana kot stvar. In ker "stvari" nimajo glasu, se zanje odloča nekdo drug. Če lastnik ni nikoli pisno določil, komu zaupa skrb, je povsem mogoče, da pes konča pri sorodniku, ki zanj nima časa, želje ali pogojev. Ali pa preprosto pristane v zavetišču, kjer v šoku čaka, da se kdo usmili. Včasih zaman.

Zato ne preseneča, da je po ocenah v Sloveniji kar nekaj deset živali letno, ki jih ob smrti skrbnika enostavno nima več kdo prevzeti. Pa niso to brezdomni ljudje ali osamljeni posamezniki brez stikov. Gre za običajne skrbnike – ljudi s službo, stanovanjem, socialno mrežo. A brez načrta za najhujše.

Oporoka. Pogovor. Dogovor.

Rešitev ni zapletena, le redko kdo se je loti pravočasno.

Prvi korak je, da premislimo, kdo bi lahko prevzel našo žival, če nas nepričakovano ne bi bilo več. In s to osebo govorimo. Naj bo to družinski član, prijatelj, sosed – pomembno je, da soglaša in se zaveda odgovornosti. Pes ni rastlina, ki jo enkrat na teden zaliješ.

Naslednji korak je, da to tudi formalno zapišemo – v oporoko ali v "načrt oskrbe živali", ki vsebuje osnovne informacije: kdo je predviden skrbnik, katere navade ima žival, kakšno hrano je, katero veterinarsko ambulanto obiskuje, kakšne ima morebitne zdravstvene težave.

In če nikogar nimamo? V Sloveniji že obstajajo društva, ki pomagajo prav v takšnih primerih – med drugim tudi naša organizacija Animal Angels Slovenija, ki v sodelovanju z zaupanja vrednimi posvojitelji poskrbi za oskrbo in namestitev živali, ko lastnika ni več.

Ne pričakujmo, da »se bo že nekako uredilo«.

Verjetno ste tudi vi že slišali za koga, ki je umrl, doma pa je več dni ali tednov čakala žival. Včasih jo odkrijejo prepozno. Drugič je povsem prestrašena in socialno povsem razdrta. Žival ne razume izgube, ne pozna koncepta smrti – samo čuti, da je nekaj narobe. In da je sama.

Ne želimo si, da bi naša zadnja zapuščina bila strah, zmeda ali trpljenje za bitje, ki nas je imelo brezpogojno rado. Tudi v naših zadnjih trenutkih bi si gotovo želeli, da bi bil naš pes ali naša muca v varnih rokah.

Ne gre samo za formalnosti. Gre za sočutje, odgovornost in zavedanje, da smo za žival odgovorni – vse do konca. In še malo čez.

Ljubezen se ne konča s smrtjo. Lahko pa postane dediščina.

Pes ali muca, ki ostane za nami, naj ne bo tragedija, temveč spomin – živo bitje, ki nadaljuje življenje, ker smo mi vnaprej poskrbeli zanj. Ne dovolimo, da živali, ki so bile z nami v najlepših in najtežjih trenutkih, postanejo "problem", ko nas več ni.

Pripravimo preprost načrt. Pogovorimo se. Zapišimo. Povežimo se z društvi, ki lahko pomagajo. In naredimo to, kar vedno poudarjamo, da je prav: poskrbimo za živali – do konca in naprej.

Za prijatelje, ki ne znajo prositi. A znajo čakati. Vedno.

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime