Veliko skrbnikov se presenečeno znajde v situaciji, ko njihov sicer prijazen in ljubeč pes nenadoma postane nemiren, napet ali celo prestrašen v bližini otrok. Nekateri se umaknejo, drugi renčijo ali lajajo, tretji pokažejo zobe, ko se jim otrok približa. Pomembno je razumeti, da to vedenje ni izraz trme ali “pokvarjenosti” – najpogosteje gre za strah in negotovost.

Zakaj se nekateri psi bojijo otrok?

Psi otroka doživljajo drugače kot odraslega človeka. Otrok se premika hitro, pogosto glasno govori, skače, maha z rokami, nenadoma teče v njihovi smeri ali se jih dotakne brez opozorila. Za psa, ki tega ni vajen, je takšno vedenje lahko zelo zastrašujoče.

Velik del težav se začne že v mladosti. Mladiči, ki nimajo veliko priložnosti spoznavati otroke, jih kot odrasli pogosto dojemajo kot nekaj nepredvidljivega in potencialno nevarnega. Enako se zgodi pri psih, ki so imeli slabe izkušnje – morda jih je otrok nehote prestrašil, uščipnil ali stisnil. Pri občutljivejših psih lahko že ena neprijetna izkušnja pusti močan pečat.

Tukaj pride v ospredje pomen zgodnje socializacije. Tako kot pse učimo različnih ljudi, zvokov, okolij in situacij, jih moramo tudi mirno, postopno in pozitivno seznanjati z otroki – seveda na varni razdalji in ob nadzoru odraslih.

Kako lahko psu pomagamo?

Prvi korak je, da psa ne silimo v situacije, ki ga prestrašijo. Če vemo, da mu je ob otrocih neprijetno, ga ne postavljajmo tja, kjer bo preobremenjen. S tem bi strah le okrepili. Veliko bolj učinkovit je postopen, premišljen pristop:

1. Gradnja zaupanja na varni razdalji

Začnite tam, kjer je pes še sproščen. Lahko je to sprehajališče, park ali ulica, kjer so otroci prisotni, a dovolj daleč. Vsakič, ko pes ostane miren ob pogledu ali zvoku otrok, ga nagradite. Naj se nauči, da prisotnost otrok prinaša dobre stvari.

2. Počasi in brez naglice

Razdaljo zmanjšujte počasi, nikoli na silo. Cilj ni, da se pes navduši nad otroki, temveč da ob njih ne občuti strahu ali grožnje.

3. Naučite otroke, kako ravnati s psom

Velik del varnosti je v vedenju otrok. Naučite jih:

• da psa ne objemajo ali se nanj nagibajo,
• da ga ne gledajo naravnost v oči,
• da se mu ne približajo, ko počiva ali jé,
• da naj se mu približajo počasi, mirno in samo, če pes sam kaže zanimanje.

Spoštovanje prostora psa je ključno.

4. Poiščite strokovno pomoč

Če pes kaže intenziven strah, panične reakcije ali agresijo, je smiselno poiskati pomoč izkušenega pasjega vedenjskega strokovnjaka. S pravilnim pristopom lahko naredite velik napredek, hkrati pa zagotovite varnost tako psu kot otrokom.

Pes, ki se boji otrok, ni “slab pes”

Strah je naraven odziv in naš prvi korak je, da ga prepoznamo in spoštujemo. Pes, ki se izogiba otrokom, potrebuje čas, razumevanje in občutek varnosti. S potrpežljivim pristopom se večina psov nauči živeti ob otrocih mirno in brez stresa – morda ne z navdušenjem, a z dovolj zaupanja, da se počutijo varno.

Na koncu šteje predvsem to, da psa razumemo in mu pomagamo, da se v našem svetu počuti varno. S tem naredimo veliko tako za psa kot za vse otroke, ki jih bo srečal na poti.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime