Za vsakega pasjega skrbnika je pogled na psa, ki se nenadoma zgrudi, začne tresti ali se nenavadno vede, izjemno težek. Prvi odziv je pogosto strah – kaj se dogaja, ali moj pes trpi, ali mu lahko kako pomagam?

Epileptični napad je za človeka, ki ga doživi prvič, lahko zelo pretresljiv. A pomembno je vedeti, da epilepsija pri psih ni nujno konec kakovostnega življenja. Ob ustreznem zdravljenju, rednem spremljanju in veliko razumevanja lahko številni psi z epilepsijo še vrsto let živijo srečno, aktivno in polno življenje.

Epilepsija je ena najpogostejših nevroloških bolezni pri psih. Gre za stanje, pri katerem pride do nenadnih motenj električne aktivnosti v možganih, posledica pa so epileptični napadi.

Zakaj pride do epileptičnih napadov?

Vzroki za epilepsijo pri psih so različni. Veterinarji jih običajno razdelijo v več skupin.

1. Genetsko pogojena oziroma idiopatska epilepsija

Pri tej obliki vzroka za napade ne najdemo v drugih boleznih ali poškodbah, pogosto pa obstaja genetska nagnjenost. Najpogosteje se pojavi pri psih med prvim in petim letom starosti.

Nekatere pasme imajo večje tveganje za razvoj epilepsije, med njimi:

• border collie,
• avstralski ovčar,
• beagle,
• nemški ovčar,
• labradorec,
• zlati prinašalec.

To pa nikakor ne pomeni, da se epilepsija pojavlja samo pri določenih pasmah. Zboli lahko prav vsak pes.

2. Strukturna epilepsija

Pri tej obliki so vzrok spremembe v možganih, na primer:

• poškodbe glave,
• možganski tumorji,
• vnetja,
• možganske kapi ali druge poškodbe živčevja.

3. Reaktivni epileptični napadi

Včasih napadi niso posledica primarne bolezni možganov, ampak odziv telesa na druge težave, kot so:

• zastrupitve,
• bolezni jeter ali ledvic,
• prenizek krvni sladkor,
• druge presnovne motnje.

Prav zato je pri prvem epileptičnem napadu vedno pomembno, da psa pregleda veterinar in ugotovi pravi vzrok.

Kako prepoznamo epileptični napad?

Epileptični napad pogosto poteka v treh fazah. Pri nekaterih psih so vse faze izrazite, pri drugih pa manj opazne.

1. Aura – obdobje pred napadom

Pred samim napadom se lahko pes začne obnašati drugače. Lahko:

• postane nemiren,
• išče bližino skrbnika,
• se skriva,
• strmi v prazno,
• deluje prestrašeno ali zmedeno.

Nekateri skrbniki sčasoma prepoznajo te znake in vedo, da se napad približuje.

2. Iktus – sam epileptični napad

Med napadom pes običajno izgubi zavest. Lahko:

• pade na bok,
• otrdi,
• začne krčevito premikati noge, kot bi tekel,
• se trese,
• se slini,
• trza z obraznimi mišicami,
• nenadzorovano urinira ali iztreblja.

Čeprav je pogled zelo neprijeten, pes med samim napadom običajno ni zavestno v stiski na način, kot si ljudje pogosto predstavljamo.

3. Postiktalna faza – čas po napadu

Po napadu je pes pogosto zmeden in utrujen. Lahko:

• težko hodi,
• je prestrašen,
• začasno slabše vidi,
• išče mir,
• spi več ur.

To obdobje lahko traja nekaj minut, pri nekaterih psih pa tudi več ur.

Kaj storiti, ko ima pes epileptični napad?

Najpomembneje je, da poskusimo ostati mirni. Pes med napadom potrebuje predvsem varno okolje.

Pomagamo mu tako, da:

• odstranimo predmete, ob katere bi se lahko poškodoval,
• preprečimo padec s stopnic ali nevarnih mest,
• umaknemo otroke in druge živali,
• izmerimo čas trajanja napada,
• po možnosti posnamemo video, ki bo veterinarju zelo pomagal pri diagnozi.

Česa ne smemo narediti?

Psa se med napadom ne dotikamo okoli gobca in mu ne poskušamo odpirati ust. Pes nima nadzora nad svojimi gibi in vas lahko nehote ugrizne. Prav tako mu nikoli ne vlečemo jezika iz ust – to je pogost, a napačen mit.

Kdaj je potreben takojšen obisk veterinarja?

Večina epileptičnih napadov traja nekaj minut in mine sama od sebe. Vendar obstajajo situacije, ko je potrebna nujna pomoč.

Takoj pokličite veterinarja, če:

• napad traja več kot pet minut,
• se napadi ponavljajo eden za drugim,
• se pes med napadi ne prebudi,
• gre za prvi napad v življenju,
• se stanje psa po napadu ne izboljša.

Dolgotrajni ali ponavljajoči se napadi lahko predstavljajo življenjsko nevarno stanje.

Življenje z epilepsijo je lahko kakovostno

Ko veterinar potrdi epilepsijo, lahko predpiše zdravila, ki pomagajo zmanjšati pogostost in intenzivnost napadov. Zdravljenje je pogosto dolgotrajno in zahteva redno spremljanje.

Pri psih z epilepsijo je zelo koristno tudi vodenje dnevnika napadov. Vanj zapisujemo:

• datum napada,
• trajanje,
• opis dogajanja,
• morebitne sprožilce,
• spremembe v vedenju.

Takšni podatki veterinarju pomagajo pri oceni uspešnosti zdravljenja in morebitnem prilagajanju terapije.

Največ, kar lahko damo psu, je miren in razumevajoč skrbnik

Epilepsija je diagnoza, ki marsikaterega skrbnika prestraši. A pes z epilepsijo ni nič manj vesel, ljubeč ali igriv. Še vedno je isti zvesti prijatelj, ki potrebuje sprehode, igro, nežnost in občutek varnosti.

Največ, kar lahko naredimo, je, da se poučimo, ostanemo mirni in sodelujemo z veterinarjem. Z ustrezno podporo lahko tudi pes z epilepsijo živi lepo in polno življenje. Kajti v najtežjih trenutkih naš pes ne potrebuje panike. Potrebuje nas – svojega človeka, ki bo ostal ob njem.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime