Večina ljudi ob pogledu na psa začuti toplino, veselje ali vsaj rahlo zanimanje. A za nekatere ni tako. Obstajajo ljudje, ki jih že pogled na psa – včasih celo samo misel nanj – spravi v stisko. Govorimo o kinofobiji, močni in vztrajni obliki strahu pred psi, ki lahko precej vpliva na življenje posameznika.

Strah, ki ni samo “ne maram psov”

Kinofobija ni le neprijetno občutje ob srečanju s psom. Gre za močan, pogosto povsem neracionalen strah, ki lahko sproži panično reakcijo – tudi če pes ne kaže nobenih znakov ogrožanja. Nekateri se začnejo izogibati parkov, uličic, obiskov pri prijateljih z ljubljenčki, potovanj in celo sprehodov po mestih, kjer bi se lahko srečali s psom.

Pri najhujših oblikah fobije je dovolj že fotografija psa ali pogovor o njih, da človek doživi močno tesnobo ali napad panike.

Od kod pride tak strah?

Vzroki za kinofobijo so lahko zelo različni. Najpogosteje se razvije zaradi neprijetne izkušnje – ugriza, lajanja, grozečega vedenja psa – zlasti v otroštvu. Včasih pa strah izvira tudi iz posredne izkušnje: če otrok vidi prestrašeno mamo, ki se boji psov, ali če starši vseskozi opozarjajo, da se je psov treba bati, se ta občutek hitro prenese nanj.

Kinofobijo lahko sprožijo tudi druge duševne težave, kot so splošna anksioznost, ali pa gre za gensko nagnjenost k močnim čustvenim odzivom.

Kako prepoznamo kinofobijo?

Simptomi niso samo čustveni – pogosto jih spremljajo tudi telesni odzivi. Pospešen srčni utrip, potenje, napetost mišic, vrtoglavica, občutek dušenja, močna tesnoba … Vedenjski odziv pa je pogosto umik ali izogibanje – oseba se na vse načine trudi, da do stika s psom ne bi prišlo. Čeprav je odziv morda na zunaj pretiran, je za osebo, ki ga doživlja, povsem resničen in zelo obremenjujoč.

Ali se da kinofobijo premagati?

Dobra novica je – da. Kinofobija je ena tistih fobij, pri katerih strokovna pomoč zelo dobro deluje. Ključna metoda je postopno soočanje s strahom, ki poteka pod nadzorom terapevta. Sprva gre morda samo za pogovor, kasneje pa za srečanja s psi – najprej na daljavo, nato bližje, vse do stika. Pri tem pogosto sodelujejo posebej izurjeni terapevtski psi, ki so izjemno umirjeni in navajeni na delo z ljudmi.

Zelo učinkovita je tudi kognitivno-vedenjska terapija, kjer posameznik raziskuje, kako njegov način razmišljanja vpliva na doživljanje strahu – in se uči tehnik za obvladovanje panike. V hujših primerih se lahko vključijo tudi zdravila za zmanjšanje anksioznosti.

Sočutje namesto obsojanja

Ljudje, ki se bojijo psov, pogosto naletijo na nerazumevanje – da pretiravajo, da so “nenaravni”, da jim “nič ne bo”. A takšen strah ni nekaj, kar bi oseba lahko preprosto izklopila. Včasih je prav pasjeljubec tisti, ki lahko z veliko potrpežljivosti in razumevanja nekomu pomaga, da počasi premaga ta strah.

S pravim pristopom se kinofobijo lahko premaga – in pot do bolj svobodnega, manj omejenega življenja je vsekakor vredna truda.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija je simbolična: Dreamstime