Z razvojem družbe in vse večjim zavedanjem, da so živali čuteča bitja, te vse pogosteje postajajo polnopravni člani družine. V številnih gospodinjstvih imajo hišni ljubljenčki pomembno čustveno vlogo – pogosto primerljivo ali celo enakovredno drugim družinskim članom.

Ko pride do razpada zunajzakonske skupnosti ali razveze zakonske zveze, se odpre vprašanje: komu bo pripadel hišni ljubljenček? Medtem ko so postopki glede otrok normativno podrobno urejeni in usmerjeni v njihovo največjo korist, pri živalih takšnih pravil ni.

Seveda živali niso stvari, ampak čuteča bitja, kar določa tudi Stvarnopravni zakonik v 15.a členu. To je bil pomemben korak na poti k zagotavljanju boljšega položaja živali, vendar pa je zaradi zapolnitve pravnih praznin, v drugem odstavku istega člena določeno, da se, če drug zakon ne določa drugače uporabljajo pravna pravila, ki veljajo za premične stvari. In ker krovni zakon na področju družinskega prava - Družinski zakonik, položaja živali izrecno ne ureja, se v teh primerih uporabljajo splošna pravila, ki veljajo za premičnine po Stvarnopravnem zakoniku.

Ob razvezi (zunaj)zakonske zveze se lahko partnerja sporazumeta o skrbi za žival, težava pa nastopi, ko tega sporazuma med zunajzakonskima partnerjema oziroma zakoncema ni mogoče doseči, žival pa se nahaja v okviru njunega skupnega premoženja.

Če zakonca nista sklenila pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, velja ob razvezi zakoniti premoženjski režim, ki pa je sestavljen iz skupnega in posebnega premoženja. Če je žival del posebnega premoženja – torej jo je eden od partnerjev pridobil pred začetkom zveze ali jo je prejel kot darilo – praviloma ni večjih dilem: žival pripade lastniku. Povsem drugače pa je, kadar žival predstavlja del skupnega premoženja. Skupno premoženje zajema vse premoženjske pravice, pridobljene z delom ali odplačno v času trajanja življenjske skupnosti. Tako je denimo pes, kupljen iz skupnih sredstev, pravno gledano del skupnega premoženja.

V primeru razveze zakonske zveze oziroma razpada zunajzakonske zveze je ena od možnosti sklenitev sporazuma oziroma pogodbe o delitvi skupnega premoženja, v okviru katerega se zakonca oziroma zunajzakonska partnerja dogovorita o tem, kdo bo skrbnik živali. V okviru pogodbene svobode se lahko dogovorita tudi o drugih medsebojnih pravicah in dolžnostih glede te živali.

Torej, dokler lahko bivša partnerja dosežeta dogovor glede skrbništva nad hišno živaljo, težav praviloma ni. Zadeva pa se zaplete, ko se ne moreta dogovoriti, komu bo žival pripadala, ampak jo želita oba zase.

Če je kot lastnik živali vpisana v centralni register hišnih živali ena oseba, druga pa zatrjuje, da žival spada v skupno premoženje, je – enako kot pri drugih premičnih ali nepremičnih stvareh – potrebno v pravdnem postopku zahtevati ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Če pa med partnerjema ni spora o predmetu delitve in velikosti deležev, se uporabijo splošna pravila o delitvi skupnega premoženja v nepravdnem postopku.

Sodna praksa na tem področju je zelo skopa oziroma je praktično ni. V večini primerov se ljudje vendarle zavedajo, da gre za čuteče živo bitje, zato se pogosto sporazumejo glede skrbi za žival. Pri tem je ključno, da se deluje v največjo korist živali, ne pa iz ega ali kljubovanja.

Skrb za psa naj prevzame oseba, na katero je žival najbolj navezana, ki zna zanjo ustrezno poskrbeti ter ima primernejše življenjske razmere in možnosti za njeno nego. V praksi se pojavlja tudi t. i. »deljeno skrbništvo«, ki je lahko dobra rešitev, vendar le, če sta bivša partnerja sposobna preseči medsebojne zamere in zagotoviti stabilno okolje, ustaljeno rutino ter ustrezno skrb za žival.

Morda je čas, da zakonodajalec naredi naslednji korak: da živali ne obravnava več zgolj kot del premoženja, temveč kot posebno kategorijo, pri kateri je treba upoštevati tudi njihovo dobrobit. Do takrat pa ostaja osnovno vodilo preprosto: ego naj ne prevlada nad dobrobitjo živali.

Tjaša Pirtovšek

Društvo AniMa

Fotografija: Dreamstime