KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

Piše: Lina Debeljak - Društvo za zaščito živali Novo mesto 

Na temo odgovornega lastništva je bilo napisanih že malo morje besed. Tudi midve sva že veliko pisali o njem, včasih se nama zdi, da se ponavljamo kot papige, ampak še vedno na dnevni bazi beremo oglase, objave in sporočila v stilu »zaradi selitve išče nov dom«. Motivi so več ali manj podobni že vsa leta. Selitve, novi dojenčki, alergije. Za temi motivi se po navadi skrivajo globje stiske, ki jih ljudje sicer ne delijo s širnim svetom. Lahko so to psihične težave, stanovanjski ali finančni problemi. To je vse razumljivo. Konec koncev je življenje nepredvidljivo in človeku se lahko pripeti marsikaj. Vprašanje je samo, zakaj so prav živali tiste, ki prve nasrkajo. Dejstvo je, da se veliko teh situacij ne zgodi čez noč in bi tovrstno zagato enostavno preprečili, če se za lastništvo živali sploh ne bi odločili. Če bi razmišljali dolgoročno, namesto impulzivno, bi lahko ljudje marsikdaj predvideli, da v prihodnosti za žival ne bodo mogli poskrbeti. Mogoče bo lažje, če obdelamo vsak »motiv« posebej.

Oddamo mačko zaradi alergije na dlako. Ja, vsi vemo, kako nadležne so alergijske reakcije. Včasih so lahko celo življenjsko ogrožajoče, ampak roko na srce, takih primerov je pri živalski dlaki zelo malo. Običajno je govora o solzenju in izcedku iz nosu. Tovrstne težave se da uspešno blažiti z raznimi zdravili, če vam ne diši uradna medicine, se najdejo tudi učinkovite alternativne metode, npr. bioresonanca. V kolikor gre za posvojitev oz. nakup prve mačke ali psa, je smiselno prej preveriti, če se bo pri komu pojavila alergijska reakcija. Saj ni tako težko iti nekajkrat na obisk h komu od prijateljev, ki ima doma psa; kaj hitro bi se videlo, če komu teče iz nosu in se za nakup ne bi odločili. Ali pa bi izbrali žival z ne-alergenim tipom dlake ali celo brez nje. Res je, da se alergije lahko razvijejo tudi kasneje v življenju. In včasih se jih res ne da obvladovati. Takrat morda res ne preostane drugega, kot poiskati živali drug dom. Žal gre v večini takih primerov zgolj zato, da se ljudje niso pripravljeni malo potruditi. Še dobro, da ne obstajajo alergije na otroke.

Oddamo psa zaradi selitve v stanovanje, kjer živali niso dovoljene. Hmmmm. Mogoče bi bilo bolj smotrno usmerjati energijo v iskanje stanovanja, kjer so dovoljene. Dobro se zavedava, kakšna luknja zija na nepremičninskem trgu in včasih se zdi, da stanovanje lahko dobi le samska oseba, brez otrok, brez živali, nekadilec. Ampak konec koncev tudi dobri, odgovorni posvojitelji ne rastejo na vsakem drevesu in skoraj bi dala roko v ogenj (trkam na les, da se kdaj ne znajdem v podobni godlji), da prej najdeš stanovanje, kamor se lahko preseliš skupaj s psom, kot pa človeka, ki bi mu hotela zaupati v skrb svojega psa. Torej, če je res problem le selitev, in ne kaj tretjega, pa je to samo izgovor. Pri večini tovrstnih oglasov se žal zdi, da gre v resnici le za to. Da se je lastnik naveličal skrbi oziroma mu lastno udobje pomeni več od štirinožnega prijatelja. 

Oddamo kunca s pripadajočo opremo, ker grize. Kdor objavi tak oglas, si avtomatsko prisluži zaušnico, tu ni nobene tolerance. Ja, kunci grizejo. Grizejo tako kletko in opremo, kot tudi naše pohištvo. Glodanje je njihovo popolnoma naravno vedenje in je za njih zdravo, saj jim v nasprotnem primeru preveč zrastejo zobje. Če tega nismo upoštevali pred nakupom in jim nismo zagotovili primerno velike ograde z dovolj priboljški in igračami, ter nismo zavarovali kablov v stanovanju, je to popolnoma naš problem. In ja, ugriznejo lahko tudi nas, v najboljšem primeru popraskajo, če jih na silo dvigujemo v naročje. to definitivno niso živali za mrcvarjenje. In ja - naboljše, da kuncu res poiščemo nov dom, kjer bodo zanj bolje poskrbeli.

Žival išče nov dom, ker je lastnik umrl ali odšel v dom za ostarele. Tovrstne objave so še posebej žalostne. Velikokrat jih niti ne objavijo svojci, ampak tretje osebe, npr. sosedje. Zanimivo je, da pri dedovanju ni nobenih težav, ko gre za dobičkonosno zapuščino. Pri zapuščini živih bitij pa je hitro konec. Tukaj bi rada apelirala tudi na starejše osebe, ki se zanimajo za nakup ali posvojitev nove živali. Nikakor sicer nočem že avtomatsko zavreči te opcije, še kako se zavedam, v kakšno uteho je lahko ljubljenček osamljeni osebi. Pravim samo, naj bo ta poteza premišljena. Nov mladiček najbrž ne bo najbolj pametna odločitev, če ste starejši, že zaradi tega, ker bo od vas zahteval več aktivnosti, igre. Preprosto pa tudi zato, ker obstaja veliko verjetnosti, da bo živel dlje kot vi - pa naj se sliši še tako kruto. Lahko pa posvojite kakšnega seniorja in polepšate jesen življenja tako sebi kot njemu. V kolikor nimate svojcev, oziroma svojcev z občutkom za živali, je pametno, da pravočasno poiščete plan b, dokler ste še pri močeh. Lahko se obrnete na lokalno društvo in jih prosite, da pomagajo poskrbeti za žival, če se vam kaj zgodi. Marsikakšno tragedijo se da preprečiti, če malo razmišljamo v naprej.

Oddamo mucko zaradi prihoda novega družinskega člana. Tale je še posebno simpatična. Najprej se vprašam, če bodo tudi starši oddali tudi otroka, ko bo na poti naslednji. Potem pa se vprašam, kako za vraga uspe vsem ostalim staršem oziroma družinam, kjer normalno sobivajo veliki in mali otroci in vsi novi in stari hišni ljubljenčki. Predstavljajte si, da že nekaj časa živite pri enem paru. Potem se pojavi v hiši nek novi mini človek, ki čudno diši, je zelo glasen, vaši ljudje pa se ves čas ukvarjajo samo z njim. Čedalje manjkrat vas zvečer pockrljajo, čez čas se vaše posodice znajdejo na terasi in počasi postanete zunanji muc, prepuščen samemu sebi. Prav gotovo starševstvo vzame veliko energije, truda, predvsem pa časa - pa saj to ste vedeli še preden ste začeli načrtovati družino. Ne bodimo egoisti in kupujmo, posvajajmo odgovorno. Ne omislimo si živali, če nismo prepričani, da bomo zanjo lepo poskrbeli tudi čez nekaj let, ko si morda ustvarimo družino.

Ob vseh teh oglasih me spreleti groza, s kakšno lahkoto ljudje jemljejo živali in kako malo jih cenijo. Dobesedno kot stvari. Ti čevlji so mi premajhni, si grem kupit nove. Avto žre preveč bencina, ga bom kar prodal. Nimam več časa za psa, ga bom oddal. Ne bodimo egoisti. Pred nakupom čevljev preverimo, katero velikost nosimo. Pred nakupom avta preverimo, kakšno porabo ima. In pred nakupom živali se pozanimajmo, kakšne so njene potrebe in se prepričajmo, da jim bomo kos. In rajši trikrat, namesto dvakrat premislimo, preden v svoje življenje povabimo katerokoli živo bitje. Ker bomo zanj odgovorni do konca življenja.

Lina Debeljak in Vesna Plavec

 
Foto: DZZŽ Novo mesto

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.