KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA
Piše: Nevenka Lukić Rojšek - Društvo za dobrobit živali AniMa
Zaradi povpraševanja po prosto živečih živalih ter delih in izdelkih iz njih je ogroženih na tisoče živalskih vrst (in rastlinskih vrst). Prekupčevalci uničijo celotno naravno populacijo vrste samo zato, da bi na trgu dosegli višjo ceno. Pri ljubiteljih in zbiralcih so redkejše vrste bolj iskane in so zanje pripravljeni plačati višjo ceno.
Za vzpostavitev nadzora nad mednarodno trgovino z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami je bil zato sprejet mednarodni sporazum – Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (Konvencija CITES).
Slovenija je podpisala in ratificirala konvencijo CITES. Države, ki so se z ratifikacijo, pristopom, sprejetjem ali odobritvijo zavezale izvajati CITES, so njene pogodbenice. Konvencija CITES jim daje okvir za oblikovanje domače zakonodaje, s katero morajo zagotoviti njeno uresničevanje. Posebnost Konvencije je njena dvojna narava, saj jo nekatere pogodbenice obravnavajo izključno kot trgovinski, druge pa kot naravovarstveni sporazum.
Tudi rjavi medved je na seznamu ogroženih vrst Konvencije. V Sloveniji vsako leto Zavod za gozdove v sodelovanju z lovsko zvezo in Biotehniško fakulteto predlaga odstrel stotine medvedov, kar četrtino populacije. Z medvedjim mesom trgujejo Zavod za gozdove, lovske družine in zasebna podjetja, ki so povezana z Zavodom za gozdove in lovskimi družinami - z njimi imajo sklenjene pogodbe o dobavi divjačine. Medvedje meso je najdražja divjačina. Zaradi svoje velikosti je medved največja lovska trofeja v Evropi, zato so lovci za uboj medveda pripravljeni odšteti tudi do 10.000 evrov.
Kakor pri drugih primerih mednarodne trgovine, kjer veljajo omejitve ali prepovedi, se bodo vedno našli posamezniki ali skupine, ki se bodo skušali izogniti nadzoru. Povpraševanje po živalih in rastlinah ogroženih vrst, njihovih delih in izdelkih iz njih daleč presega okvire, ki jih dopušča Konvencija CITES. Kljub zavezujočim določbam Konvencije CITES je njeno izvajanje v mnogih državah nezadovoljivo. Med glavne vzroke za to lahko štejemo pomanjkanje politične podpore naravovarstvenim prizadevanjem, vpletenost gospodarskih interesov ter neučinkovitost, podkupljivost in nezadostno usposobljenost državnih uradnikov.
Iz statističnih podatkov na podlagi analize poročil pogodbenic Konvencije CITES je razvidno, da so nekatere države izključno izvoznice svoje flore, druge pa v veliki meri uvoznice. Izvoznice so predvsem države Južne Amerike, Afrike in Azije ter Vzhodne Evrope, medtem ko so največje uvoznice zahodnoevropske in bližnjevzhodne države, ZDA ter daljnovzhodne države (Japonska, Hongkong, Koreja in Singapur). Avstralija, Kanada, Južnoafriška republika in ZDA so tako uvoznice kot izvoznice. V zadnjih treh desetletjih so postale izrazite uvoznice tudi srednjeevropske države. Slovenija je npr. druga največja izvoznica divjačine v Evropi, kamor spada tudi medvedje meso.
Značilnost nezakonite trgovine z ogroženimi vrstami je, da zahteva razmeroma majhen vložek in prinaša velike dobičke, zagrožene kazni pa so največkrat zanemarljive ali pa se ne izvedejo, kot je v primeru Slovenije. Tihotapljenje ogroženih živali in rastlin ter njihovih delov in izdelkov iz njih se v glavnem ne razlikuje od tihotapljenja drugega blaga. Po podatkih Svetovne carinske organizacije je nedovoljena trgovina z ogroženimi vrstami na tretjem mestu po vrednosti za nezakonito trgovino z mamili in orožjem. Ocenjena vrednost svetovnega letnega prometa z ogroženimi vrstami je okoli 20 milijard dolarjev.
Vrste, ki jih obravnava Konvencija CITES, so glede na ogroženost razvrščene v tri kategorije v treh dodatkih. Za vsako kategorijo velja poseben režim mednarodne trgovine na podlagi sistema dovoljenj in potrdil. Dodatek I zajema vrste, ki jim grozi izumrtje - komercialna mednarodna trgovina s temi vrstami je prepovedana. Dodatek II zajema vrste, ki jim ne grozi izumrtje, vendar bi lahko postale tako ogrožene - mednarodna trgovina z njimi je dovoljena, vendar strogo urejena. Dodatek III zajema vrste, ki so zavarovane vsaj pri eni pogodbenici, ki je prek Sekretariata konvencije zaprosila druge pogodbenice za sodelovanje - mednarodna trgovina z osebki teh vrst je dovoljena, vendar nadzorovana.
Leta 1991 je Evropska Komisija predlagala Evropskemu svetu nadomestitev obstoječih predpisov, ki urejajo mednarodno trgovino z ogroženimi vrstami v EU, z novimi, ki bi bili v skladu z uveljavitvijo skupnega evropskega trga. Evropski svet je po petletnem usklajevanju sprejel Uredbo Sveta (ES) št. 338/97 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi. Nova zakonodaja omogoča izvajanje Konvencije CITES v EU in obenem povzema njene resolucije ter jih v mnogočem nadgrajuje. S tem je omogočeno usklajeno uresničevanje Konvencije CITES znotraj EU ter bolj neposredno vključevanje znanstvenih ugotovitev v proces odločanja.
Slovenija se zaradi svoje strateške umeščenosti med jugovzhodno in osrednjo Evropo uvršča med države, preko katere poteka vedno večji delež nezakonite trgovine z ogroženimi živalskimi vrstami. Pogost je tudi iznos lovskih trofej in sicer predvsem medvedov in volkov. Največ zasegov so do razglasitve epidemije cariniki opravili na brniškem letališču, kjer so slovenski državljani v državo prinesli korale, školjke in lupine orjaških morskih polžev iz držav ob obalah tropskih morij. Odkriti pa so bili tudi poskusi vnosa orjaških vider, kože jaguarja, kitovih vretenc, slonovine in oklepov morskih želv.
Preko cestnih mejnih prehodov je zasežena večja količina živih kopenskih želv, različnih vrst ptic, morskih datljev in veliko izdelkov tradicionalne kitajske medicine, katerih sestavine so bile med drugim tudi kosti močno ogroženega leoparda.
Značilna pa je tudi trgovina s kaviarjem, ki poteka od črnomorskega bazena preko Slovenije na trg EU, kjer je mogoče za kilogram odšteti tudi od pet do 10.000 tisoč evrov.
Prekupčevalci z ogroženimi vrstami se prek držav jugovzhodne Evrope usmerjajo predvsem na trg držav članic EU, ki s svojim povpraševanjem pomembno prispevajo k siromašenju biotske raznovrstnost na drugih kontinentih, kot tudi na evropskemu.
Ali je Konvencija CITES od nastanka leta 1975 dosti pripomogla k ohranitvi vrst, ki so ogrožene zaradi mednarodne trgovine? V prid temu govori dejstvo, da doslej ni izumrla še nobena vrsta, ki je uvrščena v dodatke Konvencije CITES. Na žalost se je ponekod izkazalo, da uvrstitev vrst v dodatke CITES marsikdaj še poveča povpraševanje po njih. Danes v naravi živi le okrog 40 javanskih nosorogov in manj kot 300 sibirskih tigrov, medtem ko je kar 90 vrst papig na pragu izumrtja zaradi mednarodne trgovine z njimi. Nikakor ne gre pozabiti, da sta bila medved in volk tudi pri nas na robu izumrtja, danes pa se z njima trguje kot s trofejo in divjačino.
Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za zaščito živali AniMa
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
