06.01.2020

KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

 

Piše: Nevenka Lukić Rojšek- Društvo za dobrobit živali AniMa


Življenje moje družine v preteklosti, še v prejšnjem stoletju, je bilo tesno povezano z rejo drobnice in volkovi. Tako moja mati danes mojemu otroku pripoveduje resnične zgodbe in na vprašanja o volku odgovarja iz izkušenj, kot npr. kako je že kot majhna punčka s šarplaninci pasla ovce na območju volkov jih je velikokrat videla. Kot osnovnošolka je doživela napad volkulje na njeno čredo. Hudo ji je bilo, ker ni mogla rešiti ovce, a učili so jo, da morajo tudi volkovi jesti ter da volkulja napada domače živali, ki so najlažji plen, ko ima mladiče in je najbrž izgubila vodjo tropa. Pove lahko, kako je kot osemletna deklica sedela pod skalo medtem, ko so ovce pasle, njena mati je na poti k njej zagledala trop volkov, ki so šli po skali, nad njeno glavo. Ni hotela zavpiti, da ne bi vznemirila psov in je le opazovala, kako je volčja družina za ped blizu njeni družini. Na vprašanje, če se je kdaj bala volkov, vedno odgovori, da ne, kajti nikoli je niso učili strahu pred volkom, volk je bil del njihovega življenja. Takrat so še bili pravi pastirji, proti večeru se je čreda s pastirji vrnila v ograde, lesene ali kamnite, dober pastir je poskrbel za šolanega pastirskega psa. Srnjad, jelenjad in divji prašiči predstavljajo prehrano volka. Če je te hrane dovolj in niso imeli pozitivnih izkušenj z mesom rejnih živali, jih te kot plen ne zanimajo.

Tako je naneslo, da sem tudi sama imela del volčje vzgoje. Kot otrok sem večkrat pomagala pri paši, čeprav so bile črede že manjše, pastirji pa starejši in v »izumiranju«. Za nas otroke je bila to zabava, neskončno divjanje po gozdovih in planinah, poslušanje tuljenje volkov in rukanje jelenov. V spominu mi je ostalo, kako sem jih uzrla neko zimo, trop devetih je šel po uhojeni poti blizu hiše. Večkrat sem videla mladega volka, kasneje sem izvedela, da so takrat v obdobju, ko iščejo svojo družico, širijo obzorja in se zanimajo za širšo okolico. Takrat volkove zanima tudi človek, sploh če prej v tropu ni imel slabih izkušenj s človekom.

Danes je drugače. Danes je volka pri nas skoraj nemogoče srečati. Dejstvo je, da kljub spodbudam in sofinanciranju zaščitnih ukrepov pri reji živali na območjih volka, rejci nič od tega nočejo sprejeti – največkrat naveden razlog je pomanjkanje časa za vzpostavitev ustreznih zaščit. V svoji bližini nočejo volka. Dejstvo pa je tudi, da so to večinoma ljubiteljski kmetje, torej takšni, ki imajo redni dohodek s službo in jim reja predstavlja dodatno (popoldansko) dejavnost.

Na srečanjih, sestankih in drugih aktivnostih predstavnikov nevladnih organizacij s predstavniki vladnih in interesnih skupin, vedno znova ugotavljam, da je simbolni status volka kot Zlobnega volka še vedno zelo ukoreninjen v glavah ljudi. Bioloških dejstev ne želijo niti slišati. Pred mesecem sem se kot poslušalka vključila v skupno javno obravnavo o prevrednotenju populacije volkov v EU. Namen obravnave je bil preučitev možnih sprememb trenutnega upravljanja populacije volkov v Evropi ter boljše razumevanje statusa volkov. Na obravnavi so sodelovali tudi slovenski člani Odbora za kmetijstvo in podeželje in zaradi njihovih zavajajočih, škandaloznih navajanj o volku v Sloveniji sem se počutila kot bi me prestavili v 19. stoletje. Za povečanje populacije medveda in volka krivijo nas, imenujejo nas urbani ekologi, celo eko-teroristi (!?). Nikjer ne omenijo, da lovci krmijo medvede, da ne bi bili zaščitena vrsta, temveč lovna divjad, trofeja. Človek dobi vtis, da pri medvedu in volku ni naravne smrtnosti, da ni krivolova in drugih nesreč. Umestitev velikih zveri med lovne vrste ne pripomore k zmanjšanju krivolova ter postavlja pod vprašaj učinkovitost odlova velikih zveri, kot ukrepa za zaščito rejnih živali. Razlog za to je pri volku razbitje tropa in posledično manjša uspešnost ulova divjih živali, kar jih prisili, da napadejo rejne živali.

Na javni razpravi v Evropskem parlamentu smo lahko slišali, da lovci v Sloveniji spremljajo otroke v vrtec, ker se bojijo volka. Strah pred volkovi je od nekdaj eden glavnih razlogov za uničenje celotnih populacij. Ljudje si ne upajo več v gozd, volkovi pobijajo tudi pse, v gozdu najprej pojedo vso jelenjad in srnjad, nato gredo na travnike nad govedorejce – javno izjavljajo slovenski člani Odbora za kmetijstvo in podeželje. Pravijo celo, da volk škoduje biodiverziteti. Ljudje, ki menijo, da lahko odločajo o tem, katere živali so upravičene do življenja, ne zmorejo prepoznati ekoloških povezav.

Praksa varovanja rejnih živali je stara več stoletij in je tradicija na številnih gorskih območjih v Evropi. Vendar pa je na območjih, kjer so plenilci sčasoma izginili, izginilo tudi znanje o pašništvu in primernem varovanju pašnih živali. Škode na živini zaradi volka so večinoma posledica širjenja živinoreje v samem jedru habitata volkov in neupoštevanja tradicionalnih načel te dejavnosti: stalna prisotnost pastirja, pastirski psi, zapiranje živine čez noč v hleve ali ograde. Ekonomski del škodnih primerov zaradi napada volka, ki je v primerjavi vseh drugih izgub v živinoreji zanemarljiv, država rejcem kompenzira, emocionalni šok ljudi pa povzroči izjemno negativna stališča do volkov, kar prej ko slej doseže medije. Negativna stališča rejcev in njihovih lobijev so eden najpoglavitnejših razlogov za odločitve vlade, da potrdi odstrele.

Tisti, ki pri nas ozavešča o napačni politiki upravljanja z volkom, mora imeti dobre živce, saj ga mimogrede obtožijo terorizma. Ni treba, da današnji rejci, ki bi jih pravzaprav moralo biti sram, ker tako slabo varujejo svoje rejne živali, vzljubijo volka, a vsaj svoje rejne živali naj imajo toliko radi, da jih ustrezno zaščitijo. Brez pritoževanja, jamranja, laži, brez prelaganja odgovornosti na državo in groženj ter brez  širjenja sovraštva do volka, ki zgolj živi svoje življenje.


Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za dobrobit živali AniMa


Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj